Sadje v šolah
Shema šolskega sadja je najuspešnejša prav pri otrocih iz manj ugodnega okolja. Učenci z boljšim socialno-ekonomskim položajem manj pogosto uživajo sadje in zelenjavo v šoli kot učenci s slabim ali srednjim socialno-ekonomskim položajem. Več sadja v šoli pojedo dekleta iz družin z manj denarja, pri fantih enakega socialnega položaja pa je uživanje sadja najmanj upadlo. Mlajši otroci se več gibajo in bolj zdravo jedo kot mladostniki, dekleta jedo bolj zdravo od fantov, fantje pa jih prekašajo v rednejših zajtrkih in v več gibanja. Prav tako se več gibajo tisti iz boljšega socialnega okolja in tisti, ki obiskujejo zahtevnejše šolske programe.
Zdravje je temeljna vrednota in hkrati pomemben družbeni kapital. Kako zdrav bo nekdo, pa je odvisno predvsem od drugih področij, ne od zdravstvenega, čeprav se to čudno sliši. Na razpravi ob predstavitvi publikacije Neenakosti v zdravju v Sloveniji v času ekonomske krize se je vnovič izkazalo, kako pomembne razlike ustvarja izobrazba. Zato je tako zelo pomembno, da kot družba vsakomur ponudimo enak začetek v življenju. Najbolj zdrava je namreč družba, ki temelji na enakosti, zato jo moramo ohranjati in razvijati.
Je naš zdravstveni sistem pravičen?
Pravičen pomeni, da vsakdo dobi tisto, kar potrebuje. Občutek v slovenski družbi glede tega vprašanja ni preveč dober, vendar raziskovalci Nacionalnega inštituta za javno zdravje v zelo obširni publikaciji ugotavljajo, da sicer neenakosti v zdravju med Slovenci obstajajo, a na približno enaki ravni kot leta 2010. Naša država je ohranila relativno enako dostopnost oziroma raven zdravstvenih storitev. Vendar je slabost poročila, ker v virih podatkov ni tistih iz najbolj ranljivih družbenih skupin: ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, prekarnih delavcev …
Tisti z višjo izobrazbo so praviloma po vseh kazalnikih na boljšem, ena izmed najbolj ranljivih skupin v času krize pa so brezposelni. Ti pogosteje kadijo, imajo več duševnih težav (tesnoba, depresija) in izrazito manjkrat obiščejo zobozdravnika. Brezposelni se najprej odpovejo zobozdravniku, brezposelne ženske pa dalj časa ali celo nikoli niso bile na odvzemu brisa z materničnega vratu.
Več denarja za zdravje – daljše življenje!
Po večini kazalnikov smo primerljivi s povprečjem Evropske unije, razen umrljivosti dojenčkov, ki je pri nas manjša od evropskega povprečja, in umrljivosti zaradi samomora, ki je višja. V državah, kjer za zdravje namenijo več denarja, ljudje dosegajo višjo starost. V Sloveniji dajemo za zdravstvo dokaj malo, čeprav imamo včasih državljani ravno nasproten občutek. Torej imamo priložnost, da se glede pričakovane življenjske dobe še izboljšamo – in dlje živimo.
Koliko zdravih let življenja si lahko obetamo v Sloveniji?
Najbolje kaže ženskam z visoko izobrazbo, srednje izobražene Slovenke so nad povprečjem EU, medtem ko so nižje izobražene po številu zdravih let pod evropskim povprečjem. Moški z nizko izobrazbo prav tako.
Umrljivost zaradi alkohola je porasla ne glede na spol ali izobrazbo. Pri kajenju se je zmanjšala izobrazbena neenakost med ženskami, saj se je med visoko izobraženimi zmanjšal delež kadilk, se je pa prav pri visoko izobraženih povečal delež zelo tveganega opijanja.
Bogatejši k zasebnikom
Zasebni izdatki za zdravstvo, ki so nad povprečjem Evropske unije, so se med krizo povečali predvsem zaradi dviga zavarovalnih premij, pred krizo pa so se povečali zasebni izdatki za zdravstvo tako pri revnih kot pri bogatih. V krizi so jih nato revna gospodinjstva zmanjšala, bogatejša pa povečala. Tako so premožnejši v času gospodarske krize vedno več denarja namenjali za zasebne ambulantne storitve, revnejši pa si tega seveda niso mogli privoščiti in raziskovalci napovedujejo, da bodo posledice vidne v daljšem časovnem obdobju. Revni so med krizo najprej črtali zobozdravnika, nova očala, vitamine, zdravila, ki niso na recept (za glavobol, bolečine, prehlad). Zaradi tega se je razkorak med bogatimi in revnimi med krizo še povečal.
Da bomo ohranili finančno dostopnost zdravstvenih storitev, bomo po opozorilu strokovnjakov v ne tako oddaljeni prihodnosti morali nujno poiskati dodaten vir za vzdrževanje zdravstvenega sistema (z nizkimi doplačili). Možnosti je več: dodatna oblika zavarovanja ali posebna dajatev – medtem ko neposredna plačila ne bi bila dobra izbira, saj bi povečala neenakost v družbi.
»Učinki krize se bodo šele pokazali,« opozarja mag. Martina Trbanc, sociologinja z Inštituta RS za socialno varstvo. »Prekarni delavci vzamejo usodo v svoje roke, malokrat se obračajo po pomoč na inštitucije in prevzamejo nase veliko tveganj: velikokrat delajo čez konec tedna, nimajo počitnic oziroma se jim odpovedo, saj pravijo, da vlagajo v prihodnost, prav tako odlašajo z obiskom zdravnika. Vse to se nalaga in kopiči ter bo izbruhnilo v prihodnosti! Prekarci so gotovo tempirana bomba, ki nas čaka.«
Bolj povezani, bolj zdravi
Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule pa je opozorila, da zdravje ni samo odsotnost bolezni, je tudi odsotnost negotovosti. Pomembni so nematerialni dejavniki, ne samo finančni. »Enakost je varovalni dejavnik v družbi! Najboljše zdravje in počutje nista značilna za najbogatejše države, ampak za tiste, ki imajo najmanjšo stopnjo neenakosti. Kaj jih dela bolj zdrave? Moč skupnosti, socialnih omrežij, družbena participacija, občutek solidarnosti in enakosti – vse to je pomemben socialni kapital in ohranjevalni dejavnik za zdravje. Pomembnost nematerialnih vidikov neenakosti je morda najbolje utemeljena v pozivu indijskega ekonomista in filozofa, predavatelja na harvardski univerzi, Amartya Sene, ki pravi: Zmožnost preživljanja brez sramote se mora prepoznati kot osnovna človekova pravica! Ranljive, izključene skupine ljudi opisujejo bolečino, ki jo doživljajo ob občutku strahu in negotovosti za preživetje, kar je pogosto bolj pogubno kot materialne težave. Bolečina in sram! Pri tem gre za socialni, čustveni in kognitivni vpliv na zdravje!«
Kako naj se javno zdravje odzove na vedno večji vpliv psihosocialnih dejavnikov? »Pomembno je opozoriti, da v javnosti sprejete (zdravstvene) norme, ki jih nosijo priporočila, za mnoge pomenijo stres in nove stiske pri tistih, ki ne morejo ustreči zahtevam ideologij zdravja in normalnosti.« Norme in priporočila so namreč nastali v srednjih in višjih razredih, pri bolj izobraženih, mlajših in zaposlenih. Uletova opozarja, da lahko manj privilegirani doživljajo bolezni kot osebno odgovornost in krivdo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
