Zato bi se moral vsakdo zavedati, da pitna voda, ki je je čedalje manj, nima alternative. Omogoča preživetje, a hkrati želijo korporacije iz nje narediti tržno blago, kot sta nafta in plin. Nedavni posvet finančnikov v Davosu je razkril trpko resnico o začetku vojne kapitala proti – človeku.
Vodno območje Guarani, imenovano po avtohtonih Indijancih Guarani, je drugi največji rezervoar vode na svetu. Ocenjuje se, da ima zalog pitne vode za potrebe svetovnega prebivalstva za okoli 200 let. A po februarskem sestanku bogatih v Davosu so mnoge okoljske skupine, družbena gibanja in zagovorniki Zemlje v globokih skrbeh. Lahko se zgodi, da to velikansko zalogo vode prevzamejo v roke multinacionalke izključno za svoj profit. Kajti za globalne hegemone, kar korporacije so, sta pridobivanje in prodaja pitne vode še posebej donosen posel: vodo, namenjeno javni porabi, le obogatijo z različnimi snovmi, jo kombinirajo s poceni sladili, ustekleničijo in prodajajo z ogromnimi dobički.
Kot je medijem zaupal vodilni brazilski aktivist za vodo Franklin Frederick, ta podjetja (Coca-Cola, švicarski Nestle, AB Inbev, Dow, PepsiCo) spadajo v transnacionalni konzorcij, ki se na zunaj predstavlja kot primer sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem ter civilno družbo, češ da pomagajo državam v razvoju, v ozadju pa je povsem druga namera: privatizacija vseh možnih dobrin in zalog držav v razvoju. Občutek, da ima tvojo lastno vodo v rokah nekdo drug, je grozljiv, opozarja aktivist za vodo.
Vse je na voljo …
Sedanji (ne ravno priljubljeni) predsednik Brazilije Michael Temer je avgusta 2016 na čelu države spodnesel Dilma Rousseffa, ki se je trudil z odpravo neenakosti med ljudmi, in odtlej je nova desničarska vlada v samo 20 mesecih izvedla obsežno prestrukturiranje te največje države v Latinski Ameriki. Vse pozitivne oblike politike, ki jih je s precejšno muko uvedla prejšnja vlada delavske stranke (okoljska zaščita, programi za zmanjševanje revščine, zaščita delovne sile in ovire pri privatizaciji naravnih virov), so preprosto povozili. Časopis Correio do Brasil pa je nedavno objavil namige, da so se pogajanja v zvezi s privatizacijo vodonosnika Guarani med tujimi korporacijami in bodočimi brazilskimi politiki pravzaprav začela že pred političnim prevratom. Če to drži, se je moč odstavljanja in postavljanja vlad torej preselila v roke korporacij?
Pogovori med takrat še bodočim predsednikom Temerjem, Coca-Colo in Nestlejem so se menda odvijali v strašni naglici, in preden bi ljudstvo začelo s postopki za zaščito svoje vode, je bilo vsega že konec. V Davosu je novopečeni predsednik Temer čez pol leta tako izjavil: »Vrača se nova Brazilija, ki bo spet postala velika, uspešna, bolj odprta država. Več priložnosti bo za naložbe, trgovino in podjetja.« S temi besedami je posredno potrdil, da bodo naravna bogastva te dežele na voljo za nakup ali izkoriščanje. Brazilsko vodno bogastvo sicer že dolgo prispeva k velikemu dobičku izvozne industrije v tej državi, ki se ukvarja s proizvodnjo govejega mesa, biogoriv, riža ter nafte in plina, pridobljenega s hidravličnim lomom (fracking), nič kaj prijaznim za ljudi in okolje.
Vojska nad vodo
Zlata valuta 21. stoletja
Smo v Sloveniji glede pitne vode na varnem? Kljub vpisu pravice do vode v Ustavo RS morda ne toliko, kot bi si želeli! Se še spomnimo recimo zahtev »trojke« v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji? V zameno za denarno pomoč je zahtevala prav to: privatizacijo podjetij za oskrbo prebivalstva z vodo. Mi imamo torej blago, ki bo v obdobju desetih let zelo iskano, zlata valuta 21. stoletja. Danes je vode dovolj za vse, za prebivalstvo, kmetijstvo in industrijo, s pametnim upravljanjem bi jo lahko izvažali, a ne tako, da se do nje obnašamo, kot da samoumevno priteče sama od sebe. Jo bomo znali zaščititi, dobro upravljati celotni vodni krog, ali se bomo nekega dne zbudili in ugotovili, da tudi našo vodo že upravljajo tuje multinacionalke? Pomislite samo na predsednika uprave švicarske multinacionalke Nestle, Avstrijca Petra Brabecka Letmatha, ki je dejal, da voda nikakor ni osnovna človeška pravica, ampak le – tržno blago.
Ker pa tretjina vodonosnika Guarani leži zunaj meja Brazilije, so se morale z dogovorom strinjati tudi vlade sosednjih držav. Desničarski vladi v sosednji Argentini in Paragvaju sta to storili brez težav in odobrili koncesije za izkoriščanje za sto let, ovira je le še Urugvaj, kjer je na čelu države levo usmerjena vlada.
Pritisk na privatizacijo vodonosnika Guarani pa je prinesel še eno posledico: militarizacijo tega območja s strani ZDA. Že spomladi leta 2016 se je neoliberalna vlada argentinskega predsednika Mauricia Macrija strinjala, da bo ameriški vojski odobrila gradnjo baze v džungli na tromeji, neposredno nad vodnim območjem Guarani. Gre za mejo med Argentino, Brazilijo in Paragvajem. Ameriški uradniki in mediji so namreč že dolgo trdili, da je to območje polno domnevno kriminalne dejavnosti, kot sta trgovina z drogami in ponarejanje denarja, češ da je vse to namenjeno zbiranju sredstev za libanonsko uporniško gibanje Hezbolah, zaradi česar morajo to območje nadzorovati. Tako so tja namestili enote vojaških plačancev in neodvisni opazovalec Vincent Lofaso že glasno opozarja na nevarnost, da bodo lokalne avtohtone skupnosti prikrajšane za dostop do oskrbe s pitno vodo, ribolova in svobodo plovbe.
Pod predsednikovanjem Temerja se je čez noč zgodila tudi močna vojaška povezava med Brazilijo in ZDA, ki ni všeč državljanom Brazilije, posebej ob spominu na 21-letno vojaško diktaturo po desničarskem državnem udaru leta 1964. Ameriško vojaško osebje se je že udeležilo urjenja v porečju Amazonke v Braziliji, kjer so sodelovale vojske Brazilije, Kolumbije in Peruja, torej držav z desničarsko vlado, ki so se odločile za korporativno obliko politike; proti ljudstvu, kot opozarjajo južnoameriški mediji. Se lahko iz te zgodbe česa naučimo tudi mi?
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
