Skrivnostni vplivneži Skupina je ime dobila po hotelu Bilderberg v nizozemskem mestecu Oosterbeek, kjer so maja 1954 prvič sestankovali. Vse od takrat vsebino pogovorov poskušajo skriti pred javnostjo.
Čeprav še pred nekaj leti organizatorji o srečanjih niso nič poročali, so se zaradi pritiska javnosti in vse težjega prikrivanja informacij vendarle odločili, da imena nekaterih gostov in okvirne teme razprav postanejo javni.
Letošnji seznam povabljencev in obravnavane tematike tako razkrivajo zanimive podrobnosti, o katerih sicer večina svetovnih medijev ne želi oziroma ne sme poročati.
Razprava o Trumpu
Na prvem mestu dnevnega reda se je letos znašla razprava o napredku Trumpove administracije, kjer so njegovo delo zagovarjali njegov svetovalec za nacionalno varnost McMaster, minister za trgovino Wilbur Ross in njegov novi strateg Chris Liddell. Eden najvplivnejših ljudi v Bilderbergu, ki se je prvega srečanja udeležil že davnega 1957. leta, 94-letni Henry Kissinger, je prav pred nekaj tedni obiskal Donalda Trumpa, da bi se pogovorila o Rusiji in drugih zadevah. Gotovo pa so na srečanju Bilderberga govorili tudi o Trumpovi prihodnosti. Če se je ta skupina ljudi odločila, da jim Trump škoduje oziroma ne upošteva dovolj njihovih interesov, je zelo velika verjetnost, da ga bodo tekom mandata na mestu predsednika zamenjali. Spomnimo, da je lani redni udeleženec srečanj Martin Wolf, vodja komentatorjev pri vplivnem časopisu Financial Times, zaskrbljeno pisal o možnosti Trumpove zmage.
Začrtana vojna v Iraku in evroskupina
V preteklosti je, kot so razkrila Wikileaksova razkritja, že večkrat prišlo do uresničitve strategij, ki so jih začrtali na teh srečanjih. Tako so na srečanju leta 2002, leto dni pred napadom na Irak, začrtali strategijo strmoglavljenja iraškega samodržca Sadama Huseina, na podlagi lažnih informacij o obstoju kemičnega orožja v tej državi in nevarnosti terorizma, ki pa je paradoksalno prav posledica zahodnih vojaških napadov na tamkajšnje države. Število terorističnih napadov se je namreč tako pri nas kot v teh državah skokovito povečalo šele po teh intervencijah. Pri čemer ne gre pozabiti, da je velika večina žrtev, več kot 90 odstotkov, večinoma spregledanih napadov terorizma muslimanov. Tudi skupno evropsko valuto so na teh srečanjih predvideli že leta 1955. Na podlagi njihovih strategij pa so oblikovali evroobmočje in finančni sistem EU, ki služi interesom najbogatejših. Na to lepo kaže že dejstvo, da Evropska centralna banka posoja denar finančnim institucijam, ki ga nato po obrestnih merah, ki jih določajo same, posojajo naprej. Višina kreditov pa je močno odvisna od pripravljenosti držav za privatizacijo, deregulacijo in poslušanje nasvetov mednarodnih institucij. Tako so države ujete v nedemokratičen ekonomski sistem, kjer ne morejo voditi suverenih finančnih in monetarnih politik.
Za globalizacijo
Tako ne more presenečati, da se teh srečanj udeležujejo tudi finančniki, ki določajo globalne smernice »tržnih zakonitosti« in delovanja sistema. Letos so med občinstvom sedeli predstavniki štirih od desetih največjih finančnih institucij (AXA, Allianz, ING and Banco Santander). Ena izmed obravnavanih tematik pa je bila, ali lahko ustavimo globalizacijo. Glede na to, da so o tem razpravljali predstavniki Facebooka, LinkedIna, Deutsche Bank, Googla, Bayerja, Fiat Chryslerja, Ryanaira in podobnih, je odgovor na dlani. Predstavniki zmagovalcev globalizacije gotovo niso enakega mnenja kot prebivalci najrevnejših predelov sveta, ki so stranska škoda teh procesov.
Zaskrbljeni nad mediji
Sedma točka v razpravi je bila vojna informacij. Očitno je, da svetovne voditelje skrbi, da nimajo več takšnega nadzora nad pretokom informacij, kot je to veljalo nekoč. Ironično je, da organizacija, ki skriva informacije o vsebini sestankov ter pred vhodom preganja in celo pretepa »napačne« novinarje, zaskrbljeno razpravlja o tej tematiki. Kot pravi Charlie Skelton, novinar, ki so ga policisti večkrat pregnali z lokacij srečanj in celo zasliševali, se je treba vprašati, na kateri strani pri tej vojni stojijo v Bilderbergu, ki je imel zadnjo tiskovno konferenco leta 1970. Zgovorno je že to, da udeleženi novinarji ne poročajo o teh srečanjih.
Ena izmed obravnavanih tem so bili tudi vzroki za širjenje populizma. Pri čemer gotovo vzroka za to niso iskali pri sebi. Če bi, bi nemara ugotovili, da je težava prav v tem, da svet obvladujejo »strici iz ozadja«, ki niso voljeni in odgovorni nikomur ter vodijo izvoljene predstavnike na zaprta srečanja, kjer se dogovarjajo o politikah, ki gredo proti interesom ljudi in okolja. Prav na takšnih tajnih srečanjih zakoličene politike vodijo v svet vse večjih neenakosti, kjer ima posledično peščica ljudi toliko bogastva kot 99 odstotkov preostalih.
