Odločitev za smrt italijanskega didžeja Faba je obudila razprave o tem, ali imamo pravico, da se sami odločimo, kdaj in kako bomo v brezizhodnih okoliščinah umrli. Vse več ljudi se želi opredeliti o takšnem vprašanju in si pisno zagotoviti pravico ter zahteva tudi zakonsko podlago zanjo.
Fotografije iz osebnega albuma veliko povedo o življenju Fabiana Antonianija, bolj znanega pod imenom DJ Fabo. Prikazujejo ga na potovanju po Indiji, med vožnjo z motorjem, za glasbenim pultom, ko je kot didžej v nešteto nočeh skrbel za glasbo, v objemu z dekletom Valerio, z mamo, prijatelji in še s psom in mačko. Njegovo telo je polno tetovaž, obraz pa nasmejan, skoraj v ekstazi zadovoljstva.
Druge Fabove fotografije so pretresljive in so nastale v zadnjih treh letih: isti obraz je vidno prežet z bolečino. Mlad moški leži na postelji, nemočen, opremljen je s cevkami, ki mu pomagajo preživeti. Pred tremi leti je DJ Fabo doživel hudo prometno nesrečo, po kateri je ostal slep in tetraplegik. Nič ni ostalo od njegovega prejšnjega življenja, razen ljubezni in predanosti, ki sta jo v skrbi zanj ves čas kazali njegova mama in partnerka Valeria. Obsojen je bil na negibnost in temo.
Vztrajanje brez smisla
Danes za DJ Faba vedo marsikje po Evropi in svetu. Še pred dnevi tako rekoč ni bilo medija v Italiji, ki ne bi poročal o njegovi usodi. Odločil se je namreč, da želi umreti, prenehati trpeti, se osvoboditi. Njegova zahteva, da bi dostojno umrl doma, je sprožila veliko razprav o tem, kaj je pravica posameznika in kakšne možnosti ima, da se odloči za dostojanstven odhod, tudi če njegovo telo medicina s svojimi napravami še lahko ohranja pri življenju. Ali se ima pravico odločiti za odhod, ko ve, da ne bo nikoli več imel življenja, kakršno bi si želel zase in za druge? DJ Fabo je skoraj tri leta živel v hudih bolečinah. S težavo je govoril po zlogih, to pa je bilo vse, kar mu je ostalo na voljo za sporazumevanje. Potem se je odločil, da to nima prihodnosti in smisla. Takšnega življenja si preprosto ni več želel. V zadnjem obdobju je predsedniku republike napisal pismo in ga prosil, naj se zavzame za spoštovanje posameznikove volje v primerih, kakršen je njegov, ter pospeši sprejemanje zakonodaje oziroma uveljavitev pravice do tako imenovane biološke oporoke. Z njo naj bi se vsak človek vnaprej v skladu z željami, prepričanji in občutki izrekel o svoji usodi v brezizhodnih primerih.
Odhod v Švico
Ko je sam pri sebi dojel, da tako ne želi več živeti, se je odločil za odhod v Švico. Tam je za razliko od Italije dovoljena smrt ob asistenci, če je pred tem jasno izražena volja posameznika s podlago v zdravniških potrdilih, da je ta neozdravljivo bolan ali obsojen na trpljenje, ki bi v vsakem primeru po daljših ali krajših nepotrebnih mukah privedlo v smrt. Po pomoč se je obrnil k združenju Luca Coscioni, ki se aktivno ukvarja s pravicami posameznikov, tudi z vprašanjem evtanazije. Njegov predstavnik Marco Cappato se je odločil pospremiti Faba v Švico na kliniko Dignitas v predmestju Züricha. Prav njemu se je v zadnjih urah življenja večkrat zahvalil, da ga je iztrgal iz pekla trpljenja.
Zadnja zabava
V Švici so bili poleg partnerke Valerie in Marca Cappata ob Fabu še prijatelji iz predela Milana, kjer so skupaj odraščali. Dovolili so jim ostati ob njem, noč so preživeli na zložljivih posteljah. »Prosim vas, pripenjajte si varnostne pasove! Če mi to obljubite, bom odšel bolj zadovoljen,« jim je naročal, kot da bi druge želel obvarovati pred preizkušnjo, skozi katero je moral sam. Zadnja skupna noč, kot so jo pozneje opisali prisotni, kljub vsemu ni bila mračna. Družba si je na kliniki privoščila pravo zabavo. Pogovarjali so se o skupnih doživetjih in Fabo se je šalil, kolikor so mu dopuščale moči in šibki glas. Valerio je prosil, naj ne bo žalostna. »Naročil mi je, katero skladbo naj mu predvajam in še, naj se veselim in nazdravljam, ker bo zdaj končno svoboden in bo lahko spet plesal.«
Pepel bodo odnesli v Indijo
Fabovo življenje se je končalo 27. februarja ob 11.40, potem ko so pristojni sodelavci klinike opravili postopek, ki je Fabu omogočil, da je z usti sprožil mehanizem. Pripravek za hitro smrt je stekel v njegovo telo. V Švici so Faba upepelili, njegov pepel bodo odnesli v Indijo, kot si je želel in izbral, saj je imel to deželo neizmerno rad. Cappato se je vrnil v Milano in se zglasil na policijski postaji ter prevzel odgovornost za sodelovanje pri samomoru, po italijanski zakonodaji kaznivem dejanju, za katero mu grozi do dvanajst let zapora. To je še ena od preizkušenj pravnega sistema, ki bo moral slej ko prej odločiti, ali je Cappato kriv kaznivega dejanja, ker je prijatelja rešil muk.
Zdaj na odločitev ljudi, ki namesto življenja v mukah izberejo smrt, drugače gleda tudi Katoliška cerkev. V župniji, kjer je živel Fabo, so na željo njegove matere nekaj dni po smrti pripravili molitveno srečanje, čeprav si ni izbral katoliškega pogreba. Župnik je poudaril, da želijo biti številni verniki v težkih trenutkih v oporo družini. Izkušnja bo vsem, kot je dejal, pomagala pri odkrivanju smisla življenja. Leta 2006 je Cerkev v podobnem primeru, šlo je za Piergiorgia Welbyja, ki se je odločil za asistirano smrt z odklopom aparata za dihanje, ravnala drugače in ni dovolila cerkvenega pogreba.
Fabo ni osamljen primer
V zadnjih mesecih življenja je Fabo na spletu kritiziral italijanski parlament, ki je znova preložil odločanje o biološki oporoki. »Škandalozno je,« je sporočil, »da skupina parlamentarcev nima poguma za opredelitev do okoliščin, v katerih živijo poleg mene še številni drugi državljani.« V Italiji je bil leta 2009 zelo odmeven primer Eluane Englaro, ki je po usodni prometni nesreči kar 17 let živela v vegetativnem stanju, nato pa je njen oče s sodno zahtevo dosegel, da ji lahko prekine umetno hranjenje. Javno mnenje je bilo takrat zelo razdeljeno. Dolge razprave so potekale o svetosti življenja in pravici posameznika. Pred njo je z medicinsko pomočjo, prav tako ob pomoči združenja Luca Coscioni, umrl Piergiorgio Welby.
Prazna dvorana parlamenta
Parlamentarcev Fabova kritika ni ganila. Le nekaj dni po njegovi smrti, 13. marca, ko naj bi razpravljali o omenjenem predlogu, jih je bilo v dvorani le 20, tako da napredka v zakonodajnih postopkih ni mogoče kmalu pričakovati. Spremenilo pa se je razmišljanje ljudi. V Italiji zdaj govorijo o Fabovem efektu. V Milanu se je v nekaj dneh po Fabovem odhodu na vrata socialnih zavodov obrnilo več sto mladih, ki bi želeli izpolniti obrazec o biološki oporoki. Sprejemajo jih tudi nekatere znanstvene ustanove. En izvod obdržijo podpisniki, drugega izročijo svojcem, ki jim zaupajo, da bodo upoštevali njihovo željo. Zakonodaje še ni, zato njihove volje morda ne bo mogoče upoštevati, saj bi zdravniki v Italiji še vedno tvegali kazenski pregon, če bi jo upoštevali. Morda se bo to kmalu spremenilo.
V istem obdobju se je premik zgodil tudi v Nemčiji. Tako kot Fabo je tudi neka ženska iz Berlina morala oditi na isto kliniko v Švico, da bi končala svoje trpeče življenje. Ob tem so svojci sprožili pravni postopek in vrhovno sodišče v Leipzigu je odločilo, da v skrajnih primerih država ne sme preprečiti neozdravljivemu bolniku dostopa do pripravkov, ki mu lahko pomagajo umreti brez bolečin. Le v Švici je dovoljen takšen postopek tudi za tuje državljane. Na Nizozemskem in v Belgiji je asistenca dovoljena od leta 2002, v Luksemburgu od leta 2009, v veliki Britaniji od leta 2010. V ZDA se zakonodaja razlikuje po državah, v Oregonu je tovrstna pomoč dovoljena od leta 1994, v Kaliforniji, tako kot še v Kanadi, od leta 2015.
Čigavo je naše življenje?
Misel na smrt se občasno vsaj v razmišljanjih dotakne vsakogar od nas. Kako nam bo dano umreti? Kakšna bo naša zadnja ura, kot so rekli naši ponižni predniki? Starejši o tem razmišljajo pogosteje, mlajši redkeje, a misliti na smrt je človeško. Vendar redko pomislimo, da bi v odločitev o naši smrti posegel nekdo drug.
Pogledi ljudi na asistirano smrt v primeru, ko nekomu ni več mogoče pomagati, se zelo razlikujejo. Morda vsak zase lažje najde odgovor, če se postavi v vlogo nekoga z usodo, ki jo je doživel Fabo. Kako bi se odločili? Kaj bi izbrali? Je prav, da nam uradno stališče, opredeljeno z zakoni, odreja svobodo odločanja o našem življenju v imenu svetosti, medicinske doktrine ali drugih principov?
Si človek o zadnjih trenutkih življenja, ko ni več rešitve, ne zasluži vsaj možnosti izbire, da bi odšel v miru in brez bolečin?
