Novice Svet24

Evropa pričakuje nov val prebežnikov. Na tisoče ljudi je spet usmerjenih proti razvitim državam, ki so se težave lotile s postavljanjem pregrad. Njihovi voditelji mrzlično pišejo nove scenarije. Kako pribežnike sprejeti (jih sploh sprejeti?), kako jih razdeliti po državah in namestiti, kakšno prihodnost jim je mogoče ponuditi? Bodo prebivalci in prišleki v novem okolju sposobni preseči kulturne razlike? Dilem je veliko in orjaški evropski stroj še kar išče odgovore. Vsaj kot zgled in primer mu bosta v prihodnje lahko služili izkušnja mesteca Riace na jugu Apeninskega polotoka in odločnost njegovega župana Domenica Lucana.

Zapuščeno mestece

Riace je odmaknjen kraj na skrajnem jugu Italije. Njegov zgornji del leži visoko na vzpetini, spodnji z manjšim pristaniščem pa ob morju. Po drugi svetovni vojni so mestece v enem najbolj odmaknjenih predelov Apeninskega polotoka prebivalci množično zapuščali. Odhajali so v večja mesta, nekateri na razviti sever Italije, drugi so se izselili za sorodniki v Ameriko, Avstralijo in na Novo Zelandijo. Domačinov je ostalo manj kot dva tisoč. Vsako leto jih je umrlo še petnajst ali dvajset, novi se niso rojevali. Šoli v mestu je leta 2000 pretilo, da jo bodo morali zapreti.

Leta 1998 so se na tem območju prvič izkrcali prebežniki, ki jih je morje zaneslo na obalo pred mestom. Bilo jih je približno dvesto, s staro barko so pripluli iz Turčije. Do takrat so prebivalci iz mesta vedno le odhajali, se spominja Domenico Lucano, župan mesta Riace v svojem tretjem mandatu. Težave Kurdov je dobro poznal, njihov boj za domovinsko pravico v Turčiji je spremljal že prej. Prvi stik v živo z njimi pa je imel, ko jim je pomagal pri začasni namestitvi.

Prišlekom pa se je hribovita pokrajina ob obali, na katero jih je zaneslo morje, zdela podobna njihovim domačim krajem. V naslednjem obdobju so se bolje spoznali in župan je dobil zamisel, kako bi lahko v skupno korist naredili nekaj pomembnega.

Reuters

Mesto prihodnosti

Lucano je že prej deloval kot politični aktivist. Preden se je vrnil v rodni kraj, je živel na severu Italije, v Torinu in Rimu, bil je vključen v levičarska gibanja. Ob prihodu prvih prebežnikov je s prijatelji in somišljeniki ustanovil projekt Mesto prihodnosti. V osnovi je bil preprosta stvar: pomagati nemočnim ljudem, jim dati novo priložnost in s tem narediti nekaj dobrega še za svoje okolje, ki je brez prebivalcev vidno propadalo.

V okviru sistema državne pomoči za prebežnike je svojemu mestu tako ponudil novo priložnost, da ne umre, ampak spet zaživi. S pridobljenimi sredstvi je začel urejati propadajoče hiše, ki so jih ponudili prebežnikom. To niso bili zgolj nastanitveni centri kot v drugih krajih Italije, kamor so čez morje prihajali pribežniki, ampak so jih novim prebivalcem ponudili kot njihov novi dom.
Večina pribežnikov si je tudi po prihodu v Riace prizadevala, da bi nadaljevala pot proti severu Evrope. Iz prve skupine Kurdov je v mestecu ostal le eden. A prihajali so novi, veliko jih je v mestu želelo ostati in najti delo.

V več letih in z državno finančno podporo je župan ustvaril pravo lokalno ekonomijo. Uvedli so celo svojo valuto oziroma bone, ki jih je mogoče uporabiti le v mestu, kar preprečuje, da bi denar, pridobljen iz skladov za pomoč pribežnikom, našel druge poti. Mesto iz skladov pomoči dobi približno 20 evrov na dan za vsakega prebežnika. S tem pokriva stroške namestitve, hrane, zdravstva in šolanja otrok. Morda se to komu zdi veliko denarja, pravi župan, a stroški za vsakega stanovalca v sprejemnih centrih so vsaj štirikrat višji.

Reuters

Podobe mirovnikov na bonih

Z boni omogočajo nakup osnovnih potrebščin novim prebivalcem, ki nimajo drugih prihodkov, tudi v času, ko prilivi državne pomoči zamujajo. Domači trgovci pozneje bone zamenjujejo v evre in s tem kreditirajo prebivalce. Župan verjame v solidarnost in pravičnost, zato je na bone dal natisniti like Gandija, Che Guevare in Martina Luthra Kinga, pa tudi podobe krajanov, ki so umrli, ker so se uprli mafiji in bojevali proti njej.

Sistem po nekaj letih preverjeno deluje. Že nekaj časa lahko bone uporabljajo tudi tujci. Če evre zamenjajo v bone, jim na primer pri nakupu izdelkov iz tamkajšnjih delavnic priznajo dvajsetodstotni popust. Tudi zunanji opazovalci so nad pogumno županovo potezo navdušeni in priznavajo, da je z njo vrnil pomen in zaupanje v lokalno ekonomijo, prepogosto obremenjeno z zunanjimi določbami in uredbami brez pravega učinka.

Nova delovna mesta

V okviru pomoči so v mesto začeli prihajati prostovoljci iz vse Evrope, ki sodelujejo z županom in krajani. Odpirati so začeli delovna mesta v rokodelskih delavnicah. Zaposlitev je našlo že približno 200 ljudi, njihova plača dosega okrog 700 evrov, pridobljenih iz raznih skladov. Ženske tako izdelujejo keramično posodo ali okrašujejo steklene predmete za prodajo v turističnih trgovinah. Z občasnimi deli pomagajo starejšim prebivalcem, trenutno pri obiranju oljk in kmetijskih opravilih, pri gradbenih delih ali storitvah. Spet je živahno v šoli, kjer se otroci hitro učijo italijanščine. Potrebujejo le nekaj mesecev in že usvojijo jezik, je pojasnil župan. 

Med najvplivnejšimi osebnostmi sveta

Prebivalci mesta so iz Palestine, Somalije, Sirije, Afganistana, Kurdistana, Iraka, Libije in drugih držav. Domenico Lucano trenutno opravlja tretji županski mandat. Mesto je s časom postalo zgled integracije, model sožitja med prebivalci, ki ni ostal neopažen. Leta 2010 je župan osvojil tretje mesto na lestvici uglednih županov sveta. V utemeljitvi so ga imenovali Gandi današnjega časa. Čeprav ni predsednik katere od velikih svetovnih korporacij ali vplivnih držav, je letos na lestvici najvplivnejših osebnosti na svetu, ki jo vsako leto objavlja revija Forbes, osvojil 40. mesto. Na njej je edini Italijan, in to ob tako pomembnih osebnostih, kot so Angela Merkel, papež Frančišek ali Tim Cook, predstavnik korporacije Apple. Slavni nemški režiser Wim Wenders je o Lucanu in prebivalcih njegovega kraja posnel film ter ob tem dejal, da prava utopija ni bila padec berlinskega zidu, ampak to, kar se je do zdaj zgodilo v Riaceju.

Reuters

Podporniki in nasprotniki

Mesto Riace in njegov župan Lucano sta postala simbol solidarnosti, a ne brez nasprotnikov in kritikov tako iz bližnje kot iz daljne okolice. V Kalabriji je veliko propadajočih mest, ki jih prebivalci zapuščajo, a odpor do tujcev je prevelik, da bi jih sprejeli v svoje okolje. Pred nekaj meseci je izbruhnil resen obračun med domačini in tujimi delavci, ki so pomagali pri obiranju sadja. Projekt Mesto prihodnosti tudi ni všeč vplivni tamkajšnji mafiji. Nasprotniki vsakršne solidarnosti s tujci so glasni v vrstah neofašističnih strank, tudi daleč na severu države, kjer resničnosti v Riaceju sploh ne poznajo in mesta niso nikoli obiskali. Z žaljivimi izjavami skušajo razvrednotiti prizadevanja županov in drugih domačinov.

V mestu so do zdaj obnovili številne zapuščene zgradbe. Nekaj so jih namenili tako imenovanemu solidarnemu turizmu, druge so na voljo za sprejem prebežnikov, ki pridejo v mesto. Prebežnikom se po hudih preizkušnjah ob takšni obravnavi povrne zaupanje v humanost, solidarnost, ki presega birokratsko obravnavo in politične interese.

»Zamislili smo si mesto, zgrajeno na vrednotah in tukajšnji kulturi, ki ni zastrupljena s kapitalizmom in potrošništvom,« pojasnjuje župan Lucano. Na kulturi gostoljubnosti, ki vedno najde način in prostor, da sprejme tujce.

Med zadnjimi novicami iz mesta je vabilo, ki ga je županu poslal papež Frančišek. Ta želi, da se Lucano udeleži mednarodnega posveta o sprejemanju pribežnikov, ki bo decembra v Vatikanu. Mesto je postalo simbol odprtosti in pomembno je, da županove izkušnje slišijo tudi drugi.