Na ulici je Daniel spoznal, kako težko je preživeti, vendar si je kljub vsemu neizmerno prizadeval, da bi živel pošteno in ne bi pristal med premnogimi vrstniki, ki se za trenutek brezskrbnega življenja predajajo vdihavanju lepila.
Daniel se je raje posvetil prodaji cvetja. Čeprav so ga mimoidoči pogosto odganjali in čeprav je moral pogosto jesti hrano, ki jo je izbrskal v koših za smeti, ni nikoli opustil svojih sanj, da bi se izšolal in si omogočil boljše življenje. Zato je vse moči usmeril v to, da bi zaslužil dovolj denarja za vpis na srednjo šolo. Učitelji so ga razumeli in ga pri tem podpirali, od vrstnikov pa je bil pogosto deležen zgolj ustrahovanja. Bistremu Danielu je sčasoma le uspelo pridobiti štipendijo in uspešno zaključiti srednjo šolo na mednarodni šoli Aguinaldo. Čeprav se je zavedal, da zdaj s srednješolsko izobrazbo ne bi smel imeti težav pri iskanju službe, je njegova volja ostala neomajna, vedel je, da bo njegova prihodnost še svetlejša, če se mu uspe vpisati na univerzo.
Po več mesecih prečesavanja raznoraznih možnosti je dočakal neverjetno presenečenje, saj je prejel štipendijo United World College, ki mu je omogočila študij na Robert Bosch College v Nemčiji. Naravnost neverjetno je, da se ta ulični deček, katerega možnosti za boljšo prihodnost so bile skoraj nične, zdaj v Nemčiji izobražuje za socialnega delavca, da bi lahko ljudem pomagal!
Sam pravi, da otrok ob vsaki ponujeni priložnosti spremeni delček sebe, še posebej če je ta otrok z ulice. »V resnici potrebuje le, da imajo ljudje vero vanj in mu zaupajo, tako kot so meni. Če ne bi bilo ljudi, ki so mi pomagali, bi bil še vedno eden izmed njih, eden izmed otrok, ki na ulici prodajajo cvetje,« je dejal Daniel.