Štirinajstletni deček brez doma je moral skozi pekel, ki ga je zaznamoval za vse življenje. Pove pa lahko le, da je srečen, da je sploh ostal živ.
Facebook
Delavci v devetdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili okoli 100 okostnjakov.
Facebook
Choi Seung in Lee Chae Sik sta dom preživela, a bosta vse življenje čutila posledice.
Leta 1988 je svet nestrpno čakal poletne olimpijske igre, ki pač veljajo za enega največjih športnih dogodkov na svetu. V ozadju tega dogodka pa so se dogajala prikrivanja ene največjih kršitev človekovih pravic v zgodovini človeštva.
JUŽNA KOREJA
Olimpijske igre so se začele 17. septembra v Seulu ter so za državo in vladajočo elito pomenile priznanje Južni Koreji, da je moderna država. A v ozadju te prireditve so se dogajale tragične zgodbe, ki še danes niso dobile epiloga. Oblasti so namreč zaradi iger že leta prej s cest odstranile vse brezdomce, predvsem otroke, in jih zaprle v posebne ustanove, kjer so jih grozljivo mučili.
CHOI SEUNG
Podrobnosti je razkril Choi Seung, takrat star 14 let. Povedal je, kako sta do njega leta 1982 prišla dva policista. Choi je živel na ulici in tedaj mu je srce bilo kot noro. Policista sta ga obtožila, da je ukradel kruh. Choi je zatrjeval, da tega ni storil, a mu je eden od policistov slekel hlače in pritisnil prižgan vžigalnik k njegovim genitalijam. V strahu je Choi priznal zločin in odpeljali so ga v poseben center, imenovan Dom bratov.
POLITIČNO OZADJE
Treba je omeniti, da je Južna Koreja v tem času še zmeraj okrevala od korejske vojne in ne nazadnje tudi od brutalne japonske okupacije pred tem. Od leta 1960 do 80. let so državi vladali vojaški diktatorji, ki so predvsem želeli popraviti ekonomijo države, ne glede na žrtve. Na ulicah je bilo na tisoče ljudi, ki so bili brez dela, in to so izkoristili upravniki socialnih domov. Leta 1975 je diktator Park Chung Hee izdal zakon, ki je dovoljeval policiji, da »očisti« ceste brezdomcev. Policija je aretirala brezdomce, manjše ulične prodajalce, ljudi s telesnimi okvarami, ljudi, ki so bili nasprotniki sistema, in številne otroke, ki so živeli na cesti. Večina je končala v enem od 36 ustanovah. Do leta 1986 je bilo na takšen način zaprtih že okoli 16.000 ljudi. V Domu bratov jih je bilo okoli 4000 in kar 90 odstotkov zapornikov ni bilo brezdomcev.
Facebook
Več 100 otrok je bilo v Domu bratov spolno zlorabljenih.
PEKEL V PEKLU
Choi je bil le eden od tisočih, ki so jih aretirali, v glavnem po krivem, in jih odpeljali v posebne centre, skrite pred javnostjo. Choi je povedal, da so ga pazniki posilili že prvi dan, ko je prispel v center, posiljevanja pa so se nadaljevala praktično vsak dan. Dom bratov je bila največja tovrstna ustanova. Ujetniki so morali v njem izdelovati razne izdelke, ki so jih nato upravniki prodajali v tujino. Delati so morali tudi na gradbiščih, za kar seveda niso prejemali nobenega plačila.
Med zaprtimi je bil tudi Lee Chae Sik, ki je v dom prišel pri trinajstih letih. Sprva je delal na bolnišničnem oddelku s še dvema osebama, čeprav nihče od njih imel nobene medicinske izobrazbe. Povedal je, da so čistili odprte rane in s pincetami odstranjevali ličinke muh iz ran. »Ljudje so vpili od bolečin, a jim nismo mogli kaj prida pomagati. Bil je pekel v peklu. Zaporniki so prišli k nam umirat,« je dejal Lee. Razkril je tudi, da so močnejši ujetniki posiljevali, pretepali in jemali hrano šibkejšim. Sam je poskušal storiti samomor, potem ko ga je posilil eden od paznikov. Kasneje je postal asistent Kim Kwang Seoka, ki je bil bivši ujetnik, a je zaradi lojalnosti postal celo vodja paznikov. Kim je veljal za osebo, ki so se je v domu najbolj bali.
»Kim je vsak dan pretepel katerega od zapornikov in mnogo od njih je zaradi poškodb umrlo. Na njegovem seznamu so bile vsak dan vsaj štiri osebe, pretepel pa jih je v glavnem brez razloga.« Povedal je še, da je bil s Kimom, ko je povedal upravniku doma Park In Keunu, da je bil še en zapornik pretepen do smrti. »Park je dejal samo, da naj ga pokopljejo za domom.«
ŽRTVE
Facebook
Državni tožilec Kim Yong Won je taborišče odkril po naključju.
Južna Koreja ni nikoli zares preiskala, kaj se je dogajalo v teh domovih, žrtve pa niso dobile niti opravičila. Trenutna vlada namreč ne želi brskati po preteklosti, njihov izgovor pa je, da so dokazi o tem prestari. Notranji minister Ahn Jeong Tae je dejal, da bi preiskava državo preveč stala in prikazala slabo podobo svetu. Seveda pa dogodkov v domovih ne morejo pozabiti preživeli jetniki. »Vlada želi vse skupaj pomesti pod preprogo. Kako naj se borimo s tem? Če spregovorimo, kdo nas bo poslušal? Že leta poskušam povedati svojo zgodbo. Prosim, poslušajte nas,« je bil obupan Choi.
DENAR OD SUŽNJEV
Pri domovih ni šlo le za mučenje in dobro podobo države, ampak se je v njih obračalo tudi ogromno denarja. Ujetniki so bili dobesedno sužnji, ki so bili na milost in nemilost prepuščeni administraciji. Delati so morali od jutra do večera. Do konca leta 1986 je imel samo Dom bratov več milijonov evrov profita (preračunano v današnjo valuto). Odrasli so delali na gradbiščih, na nekaterih so delali tudi otroci, ki pa so v glavnem izdelovali kemične svinčnike, ribiške trnke ter obleke in obuvala. Med drugim so delali tudi za podjetje Daewoo, ki je bilo v tistem času velik izvoznik oblek. Če je bilo z izdelki kaj narobe, so delavce brutalno pretepli. Ker delavcev niso plačevali, je uprava kovala ogromne dobičke, zaradi zakona o brezdomcih pa teh ni primanjkovalo.
Poleg tega so dobivali državno podporo za vsakega zapornika in zaradi tega so pritiskali na policijo, da jim pripelje čim več brezdomcev. Po nekaterih informacijah so tudi plačevali policistom za vsakega zapornika, tako da so ti preprosto ugrabljali ljudi z ulic, tudi če niso bili brezdomci.
MEDALJA
Lastnik Doma bratov Park In Keun je za svoje delo dobil celo dve državni odlikovanji za socialno delo, in kar je še huje, po njegovi zgodbi so leta 1985 posneli televizijsko dramo o njegovi požrtvovalnosti in skrbi za ljudi, ki jih je imenoval »reveži z dna lestvice«. Kasneje je sicer moral za kratek čas v zapor (za dve leti in pol), a le zaradi davčne utaje. Leta 1987 so dom vendarle zaprli in v Parkovi pisarni našli okoli pet milijonov dolarjev. Nikoli ni priznal, kaj se je dogajalo v domu.
Facebook
Ena redkih fotografij Doma bratov.
SMRTI
Medtem ko se je Park kopal v denarju, pa je število smrtnih žrtev naraščalo. Choi je povedal, da je bil drugi dan v domu še zmeraj pretresen od posilstva prejšnji večer, ko je stal z nekaj drugimi fanti v vrsti. Slekli so jih in jih umili. Takrat je videl, kako je eden od stražarjev vlekel žensko za lase in jo nato potolkel s palico. »Samo gledal sem in se tresel. Niti vpiti nisem mogel, ko me je vodja stražarske enote ponovno posilil. Videl sem tudi, kako so stražarji pokrili ujetnika, ki je vpil, z odejo in ga nato pretepli do smrti.«
Po uradnih informacijah naj bi v domu umrlo 513 ljudi, v resnici pa je ta številka precej višja. »Park je vodil dom kot svoje kraljestvo. In vladal je z nasiljem. Ko si zaklenjen v prostor, kjer ljudi vsak dan pretepajo do smrti, se ne boš pritoževal nad suženjskim delom ali posilstvi,« je dejal Choi. Po uradnih podatkih je bila večina ujetnikov, ki so bili pripeljani v dom, v dobrem zdravstvenem stanju, a jih je mnogo umrlo že v prvem mesecu. Vse smrtne primere je opisal zdravnik Chung Myung Kuk, ki jih je označil kot odpoved srca ali »splošna šibkost«.
DAN V BRATIH
Dan se je po opisu ujetnikov začel pred sončnim vzhodom. Zaporniki so se morali pripraviti na mašo prezbiterijanske cerkve, ki se je začela ob 5.30 zjutraj. Nato sta sledila jutranji tek, zajtrk, nato pa so se ujetniki odpravili na delo. Ob šestih popoldne so jetnike zaprli v celice in takrat so pazniki začeli izvajati brutalnosti nad njimi. Predvsem nad otroki, ki so jih redno posiljevali. Ko so prišle razne inšpekcijske službe, so izbrali nekaj zdravih zapornikov, ki so jih predstavili, ostale pa skrili.
UBEŽNICA
Ena redkih, ki ji je uspelo zbežati iz tega pekla, je bila Park Sun Yi. Leta 1980 so jo kot devetletno deklico dobesedno ugrabili z busanske železniške postaje. Ona in še pet deklet so uporabile polomljeno žago, da so prerezale rešetke na oknu. Uspelo jim je zbežati in povedala je, da se je njen oče onesvestil, ko je prišla domov.
Facebook
RAZKRITJE
Kaj se dejansko dogaja v domu, je razkril državni tožilec Kim Yong Won, in to čisto po naključju. Kim je šel na lov v okolici in od svojih vodičev slišal, da obstaja zgradba, ki jo stražijo ljudje z lesenimi kiji. Odločil se je, da bo šel pogledat, in takoj posumil, da nekaj ni v redu. Leta 1987 je prišel do poslopja z desetimi policisti in našel napol mrtve zapornike.
»Spomnim se, da sem pomislil, da ne gre za socialno ustanovo, ampak koncentracijsko taborišče,« je povedal tožilec. Aretiral je Parka, a je pri celotnem postopku dobil toliko polen pod noge, da ga ni mogel obsoditi. Za to so bile krive tudi olimpijske igre, saj si država ni želela slabe publicitete. Moral je zaključiti svojo preiskavo, a je v tem času zbral ogromno dokumentacije, ki potrjuje zgodbe zapornikov. Parka mu je uspelo obtožiti zaradi davčne utaje. Od paznikov sta zaporno kazen dobila le dva. Eden je preživel v zaporu leto in pol, drugi pa osem mesecev. Ko je Park prišel iz zapora, je še zmeraj delal v dobrodelnih krogih.
ODKRITJE TRUPEL
Leta 1988 so Dom bratov vendarle zaprli in podrli stavbo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so gradbeni delavci na območju za domom našli okoli 100 človeških okostnjakov. Trupla so bila pokrita z odejami in pokopana v naglici. Vendar so kasneje vsi ostanki izginili. Tožilec Kim zdaj verjame, da je v okoliških hribih najverjetneje pokopanih na stotine trupel nesrečnih zapornikov.
PRAVICA ZA ŽRTVE
Bivši zaporniki, ki so preživeli, zdaj zahtevajo pravico. Zahtevajo, da se vlada uradno opraviči in da priznajo, da je takratna vlada namenoma ugrabljala ljudi in jih zapirala, čeprav niso naredili ničesar. »Kako naj pozabimo bolečine, trupla in strah … vse slabe spomine. To nas bo preganjalo do konca življenja,« je dejal Lee. Do danes za ta grozodejstva ni bil kaznovan nihče in mnogi vpleteni so bili kasneje zaposleni v visokih državnih službah.
