Thomas More – Utopija in smrt

Šestnajsto stoletje ni bilo naklonjeno učenim ljudem, intelektualcem, ki so mislili drugače in vplivali na okolico. Med njimi je bil tudi angleški pravnik, humanist, politik in pisatelj Thomas More (1478–1535).

Bil je Erazmov prijatelj in v službi angleškega kralja Henrika VIII., njegov sodelavec in prijatelj. Bil je eden najbolj sposobnih pravnikov v takratni Evropi. Ko je kralj pretrgal stike s Rimskokatoliško cerkvijo, sta se razšla. Thomas More je zavrnil prisego o nasledstvu. Najprej so ga zaprli, nato obsodili na smrt. Katoliška cerkev ga je pozneje priznala za svetnika in mučenika.

Od paža do drugega človeka v državi

35 let je imel, ko je postal londonski podžupan.

Oče Thomasa Mora je bil vpliven sodnik, imel je šest otrok in sinu ni dovolil, da bi študiral grščino, predlagal mu je pravo. Po končanem osnovnem šolanju je postal paž pri nadškofu Johnu Mortonu, kjer se je spoznal z nevarnostmi in intrigami političnega življenja. V njem je vzklila želja, da bi se umaknil v samostan in živel daleč od »primitivnega, ponorelega sveta«. Živel je meniško življenje – postil se je, spal je na golih tleh, namesto vzglavnika je imel pod glavo hrastovo poleno. Leta 1504 je bil kot znan pravnik izbran v parlament. Leto dni pozneje je rekel »da« svojemu dekletu Jane Colt. Z njo je imel tri hčerke in sina; bili so srečna družina. Leta 1511 mu je žena nenadoma umrla. Že čez mesec dni je potrkal na vrata svojega spovednika in povedal, da bi se rad znova poročil. Duhovnik je bil presenečen, Thomas pa trmast. Ni se oziral na šepetanja za svojim hrbtom, poročil se je z Alice Middleton. Druga soproga je bila sedem let starejša od njega, skrbno je vodila gospodinjstvo, Thomas pa je skušal izšolati svoje hčerke in sina. S petintridesetimi leti je postal londonski podžupan, leta 1917 pa član kraljevega sveta, pozneje celo lord kancelar, drugi človek z največjimi pooblastili v državi.

Odklonil je povabilo na kraljevo svatbo

Kralj Henrik VIII. (1491–1547) je cenil njegovo znanje, skupaj sta napisala sestavek zoper stališča Martina Luthra, utemeljitelja protestantizma. Kralj je od papeža dobil v zahvalo častni naziv branilca vere. Thomas More je kmalu postal vitez. Ker je njegova žena dobro kuhala, je kralj pogosto potrkal na vrata in prišel k svojemu prijatelju na večerjo. More pa si ni delal nobenih iluzij, njegov odnos do kralja je ostal zadržan. Poznal je njegovo naglo jezo, nagnjenost h korupciji. »Če bi kdo zahteval mojo glavo v zameno za graščino v Franciji, bi mi jo takoj odsekal!« Kraljica Katarina Aragonska kralju ni mogla roditi sina. Ko je dobil hčerko namesto sina, je zahteval od papeža, da razveljavi zakon s Katarino. Glavni sodnik, kardinal Thomas Wolsey, ni uspel prepričati papeža, da bi priznal ločitev. Kralj ga je odstavil, na njegovo mesto postavil Thomasa Mora in ga zaprosil za pomoč. Ta mu je odgovoril, da se posvetni človek ne sme vmešavati v kompetence Cerkve. Henrik VIII., do ušes zaljubljen v Anno Boleyn (1501–1536), je od parlamenta skupaj s Cromwellom zahteval odobritev zakona o neodvisnosti, na podlagi katerega je sam prevzel vodstvo Anglikanske cerkve in se s tem odmaknil od Rimskokatoliške cerkve. Thomas More se s tem ni strinjal. 16. maja 1532 je odstopil s položaja. Izgovoril se je na bolezen, v bistvu pa se ni strinjal s cerkvenim razkolom. Kralj odstopa ni sprejel, še več, povabil ga je na svatbo z Anno Boleyn, toda Thomas je povabilo odklonil. To je bil začetek konca Morove kariere in življenja.

Thomas je končal v londonskem Towerju

Wikipedia

Kot vrhovni sodnik se je Thomas More zavzemal za dve osnovni stvari: za oblikovanje in napredovanje sodniškega sistema ter za odkrivanje in sankcioniranje postopkov, za katere je sodil, da so nevarni za državo in Cerkev. Njegove reforme so bile temeljite in podobne Cromwellovima reformama iz 1530. leta. Thomas More je svojo dolžnost opravljal skoraj tri leta. Kot svobodomiseln in časten človek je imel vse več nesporazumov s kraljem. Leta 1534 je zavrnil dekret, po katerem naj bi vsak od Anninih otrok postal enakopravni naslednik prestola. Tudi Henrikove absolutne svetovne in duhovne oblasti nad državo ni priznal. Kralj pa je zahteval, da mora na ta zakon priseči vsak angleški državljan.

Odnos med kraljem in njegovim sodelavcem in prijateljem se je zaostril. Kralj ni hotel kar tako po nepotrebnem izgubiti prijatelja. Ponudil mu je še eno priložnost, da se mu opraviči in ostane v njegovi bližini kot pameten in ugleden svetovalec. Če bi More priznal njegov drugi zakon z Anno Boleyn in novoustanovljeno cerkev, bi si pri vladarju zaslužil milost in zadoščenje. Thomas More tega ni hotel storiti in kralj je izdal ukaz, da so ga zaprli v londonski Tower.

Niso ga razčetverili, samo obglavili

Kralj ni zahteval takojšnje sodbe, v ječi ga je držal leto dni. Thomas More je dneve in noči pisal nabožne, asketske tekste in prevajal Sveto pismo. Potem so začeli pritiskati nanj. Najprej so mu odvzeli pero in papir, na koncu tudi knjige. Ječar ga je ob neki priložnosti vprašal: »Gospod, kaj se dogaja?« Ujetnik mu je odgovoril: »Zdaj ko so mi odvzeli vse orodje, lahko zaprem delavnico.« Slednjič mu je kralj dovolil obisk soproge z otroki. Vsi so ga nagovarjali, naj podpiše dekret in ostane živ, on pa je odgovoril, da ne odstopa od svojih načel. Večkrat je bil zaslišan, vendar nikoli ni rekel žal besede zoper kralja. Bivanje v zaporu so mu čedalje bolj grenili, prepovedali so mu celo sprehode znotraj zaporniških zidov, odhode iz tesne celice. Prvega julija 1535 so ga vsega umazanega, z dolgimi lasmi in brado, pripeljali pred sodniški zbor. »Obtoženi ste, ker ste odklonili prisego kralju.« Thomas More je ponovil, kako je kralju rekel, kaj misli o zakonu o samostojni cerkvi. »Ni zakona, ni obsodbe, ki bi človeka prisilila v molk,« je rekel More. Celo eden od porotnikov, Thomas Cromwell, je trdil, kako je obtoženec v njegovi navzočnosti rekel, da je kralj najvišji poglavar Cerkve. Ostali člani porote mu niso verjeli, čeprav se je zaslišanec odlično branil. Po petnajstih minutah razpravljanja so ga obsodili na smrt. »Thomas More je kriv in obsojen na smrt z obešenjem, v napol mrtvem stanju bo razčetverjen, genitalije mu bodo odrezali, trebuh razparali, njegovo razčetverjeno telo bo javno razstavljeno na mestnem obzidju, glava na londonskem mostu.« Thomas More je ob obsodbi rekel: »Noben smrtnik nima pravice biti poglavar duhovnosti!«

Kralj Henrik VIII. je spremenil njegovo nečloveško smrtno kazen v obglavljenje. To se je zgodilo 6. julija 1535. Ko se je vzpenjal na morišče, na oder, je rekel: »Pomagajte mi, da se povzpnem. Ko bom sestopal, ne bom potreboval vaše pomoči!« Položil je glavo na tnalo, si popravil dolgo brado in zaprosil, naj mu ne odsekajo brade, kajti bilo bi je škoda, ona ni ničesar kriva. Njegovo glavo so ves mesec razstavljali na londonskem mostu, in šele ko je njegova hčerka Margareta plačala odstranitev, so jo umaknili. Leta 1935, štiristo let po smrti, je postal svetnik.

Utopija

Thomas More je 1516. leta napisal Utopijo. V njej je ostro obsodil angleške družbene razmere. Predstavil je skupnost, v kateri so bila odpravljena društvena nasprotja, uresničeni popolna svoboda in enakost brez zasebne lastnine in družbenih razredov, upoštevana je bila človekova individualnost, predlagan šesturni delovnik, skratka, »utopija«.

Kar šest književnikov je napisalo biografije o njem, Shakespeare je napisal dramo Sir Thomas More, znana sta filma Človek za vse čase režiserjev Roberta Bolta in Freda Zinnemanna, kjer je Thomasa odlično odigral Paul Scofield (1966). V seriji Tudorji je lik Thomasa Mora ena od glavnih vlog.