Grčija je postala jedro dolžniške krize v Evropi, ko se je leta 2008 sesula ameriška borza Wall Street. Oktobra 2009, med paniko na nestabilnih svetovnih trgih, je takratna nova grška vlada pod vodstvom Georgea Papandreua in njegove levo-sredinske stranke PASOK, objavila podatke o grškem primanjkljaju, kar je sprožilo alarme o zdravju grških javnih financ.
Takoj po objavi so bonitetne agencije – zasebne ustanove, ki ocenjujejo koliko je neka država sposobna poplačati dolg – rapidno zmanjšale kreditno oceno Grčije. To je za Grčijo pomenilo, da je zanjo izposoja denarja postala nevzdržno draga, saj so finančni trgi, zaradi domnevnega tveganja, na posojo denarja računali visoke obresti.
Ker Grčija nima svoje valute, ampak uporablja Evro ni mogla storiti klasičnega prijema, ki se ga države poslužujejo v časih krize – devalvacije valute. Tako ni mogla zbiti vrednosti svoji valuti, se pravi natisniti več denarja, ampak je bila popolnoma odvisna od izposoje tujega denarja in pomoči ostalih evropskih članic. Do pomladi 2010 se je že govorilo o bankrotu Grčije, kar bi lahko takrat pomenilo tudi padec v globoko krizo za Evropsko unijo kot celoto in njene centralne države, kot je denimo Nemčija.
Da bi preprečila katastrofo v evroobmočju je tako imenovana trojka – Mednarodni denarni sklad, Evropska centralna banka in Evropska komisija – izdala prvo od dveh mednarodnih tranš dokapitalizacij za Grčijo, v končni vrednosti 240 milijard evrov. A pozorno. Tega denarja ni dobila grška vlada, pač pa je šel večinoma neposredno za poplačilo dolgov francoskim in nemškim bankam ter Evropski centralni banki, del pa tudi za reševanje zasebnih bank v Grčiji. Grki od te ogromne količine denarja niso videli niti centa, čeprav je ostalim prebivalcem Evropske unije bilo rečeno, da njihove države posojajo denar Grkom.
Trojkino »reševanje« pa je prišlo pod strogimi pogoji. Posojilodajalci so Grčijo, kljub množičnim protestom grškega ljudstva, prisilili v ostro varčevalno, celo stiskaško politiko, ki je zahtevala globoke reze v državni proračun in tako posledično v javne storitve, kot so javno zdravstvo, izobraževanje, mediji ipd., hkrati pa so zahtevali divjo razprodajo vsega profitabilnega državnega premoženja. Varčevalni rezi so prav tako udarili vsakdanje življenje Grkov z rezi v plače, pokojnine ter socialo. Vedno več Grkov se je znašlo na ulicah, brez strehe nad glavo in brez sredstev s katerimi bi si lahko privoščili osnovne dobrine za preživetje. Posledica tega je bil hiter vzpon skrajne desnice, v obliki neo-fašistične stranke Zlata zora.
A Grki niso odnehali, vedno bolj so se združevali v organizirano civilno družbo in januarja letos so z veliko večino podali mandat za vodenje države radikalni levici – grški stranki Syriza pod vodstvom Alexisa Tsiprasa, trenutnega predsednika Grške vlade. Syriza je na volitvah kandidirala s programom, ki je obljubljal trden NE evropskim in mednarodnim zahtevam po rezih, rešitev iz humanitarne katastrofe v katero je padla Grčija in alternativno vodenje politike, v kateri bodo državljani imeli več vpliva.
Nova grška vlada je v slabega pol leta vladanja večkrat popustila evropskim institucijam, kar je na radikalni levici vzbudilo negodovanje, a Syriza ima danes, po javnomnenjskih raziskavah, večjo podporo kot kadarkoli prej. Njen trud, da bi ostali del evroobmočja, je bil jasno viden, po drugi strani pa je vedno bolj jasno postajalo tudi, da so se evropske institucije odločile, da bodo levo grško vlado porazile in osramotile. V preteklih mesecih so institucije zahtevale vedno več rezov, vedno več posegov v dobrobit Grkov do te mere, da so od Tsiprasa na koncu zahtevali več nasilnih neoliberalnih ukrepov, kot od njegovih do Bruslja servilnih predhodnikov levo-desnega centra, Georgea Papandreua in Antonisa Samarasa.
Tsipras je popuščal od februarja do maja. V sredo 17. junija pa je izrekel odločni NE. V nagovoru parlamentu je dejal, da bo raje izbral pot bankrota, kot da bi nadaljeval s »katastrofalno politiko za Grčijo.«
Grška levičarska vlada je namreč pred zelo jasno dilemo. Ali 30. junija plača 1,6 milijarde evrov, kolikor še ima približno likvidnih sredstev, Mednarodnemu denarnemu skladu in s tem poravna del svojega dolga, ali pa isto količino denarja nameni za izplačilo plač javnim uslužbencem in izplačilo pokojnin. Tako Tsipras kot njegov finančni minister Yanis Varufakis, kot tudi ostali funkcionarji Syrize pravijo, da odločitev nikakor ni težka. Če se je potrebno odločiti med poplačilom dolga instituciji in življenji Grkov, bodo brez pomišljanja izbrali slednje, so bili enotni.
Po tej izjavi se je nad Grčijo, njeno vlado in njene prebivalce, odprla agresivna fronta. Evropski politiki, ki so v tem sporu na strani Grčije, kot je denimo avstrijski kancler Werner Faymann, so bili glasno obsojani s strani evropskih institucij. Oglasili so se voditelji evropskih držav, evropski funkcionarji, guverner Grške banke je politično in neprofesionalno začel vpiti o katastrofi, ki se bo zgodila, če Grčija ne plača dolga. Britanci so se že začeli pripravljati na morebitne priložnosti, ki bi jih za njih lahko imel grški bankrot.
Še več, oglasili so se celo iz Združenih držav Amerike. Namestnica sekretarja za evropske in evrazijske zadeve v ameriški vladi Amanda Sloat je glavnemu grškemu pogajalcu – Euklidu Tsakalotosu že včeraj v Bruslju v glavo vbijala »nujnost, da Grčija naredi resen premik, da bi dosegla pragmatičen kompromis s svojimi upniki,« z drugimi besedami, da tudi ZDA hočejo, da se grška vlada vda in prelomi obljubo, ki jo je na volitvah dala svojim državljankam in državljanom. Ameriška predstavnica naj bi danes celo letela v Atene, kjer se bo borila za uveljavitev ameriškega interesa v tej evropski državi.
A kot kaže, so bili v Syrizi in grški vladi na to fronto dobro pripravljeni. Celotno sredo se grški predstavniki niso umaknili ampak so le napadli nazaj. Predsednica grškega parlamenta Zoe Konstantopoulou je zavrnila poročilo guvernerja Grške banke in ga označila za »popolnoma nesprejemljivega.« Ne zdi se veliko, a gre za prvi odkriti konflikt političnega s finančnim v sodobni evropski družbi. S tem Konstantopoulouva jasno kaže, da se politično legitimni predstavniki grškega ljudstva ne bodo vdajali interesom finančnih elit. To je tudi ponovila na včerajšnjem pro-vladnem protestu pred grškim parlamentom, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi.
Premier Tsipras pa provokativno odgovarja tudi na uveljavljanje interesa ZDA v Grčiji. V petek bo namreč obiskal ruski St. Petersburg, kjer se bo srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Neuradno se znotraj aktivističnih krogov Syrize sicer govori, da so skeptični do pomoči Rusije, a zna se zgoditi, pravijo finančni analitiki, da se Tsipras v Rusiji ne bo dogovoril za kredite ampak za morebitno vnaprejšnje plačilo za izgradnjo ruskega plinovoda v Grčiji.
Najhujši udarec moralističnemu napadu finančnih institucij in elitističnih lobijev nad Grčijo pa je vsekakor novo poročilo grške parlamentarne Komisije za resnico o dolgu, ki ga je izdala včeraj zvečer.
V njem piše: »Iz vseh dokazov, ki jih predstavljamo v tem poročilu je razvidno, da Grčija ne samo nima sposobnosti za plačilo tega dolga, ampak ga tudi ne bi smela plačati, v prvi vrsti zato, ker je ta dolg, ki izhaja iz dogovorov trojke, neposredna kršitev temeljnih človekovih pravic prebivalstva Grčije. Prišli smo do zaključka, da Grčija ne bi smela plačati tega dolga, saj je nezakonit, nelegitimen in sramoten.«
Tudi danes panika med evropskimi in svetovnimi elitami ne pojenja. Prav tako pa so zaenkrat neomajni pri svojih odločitvah tudi Grki. Glavni pogajalec Euclid Tsakalotos je danes že izjavil, da slabega dogovora ne bodo sprejeli. A za izhod iz evra bodo, po njegovih besedah, morali iti med ljudi. Zaenkrat namreč nimajo mandata za izstop iz evroobmočja.
