Na eni strani nam predstavo o Ameriki oblikujeta Hollywood in zavidljiva demokratična zgodovina, medtem ko je trenutno stanje demokratičnosti daleč od idealiziranih, stereotipnih predstav. Saj verjetno še pomnimo izvolitev Georgea Busha mlajšega in nepravilnosti pri štetju glasov v Floridi, kjer je regiral njegov brat Jeb. Ta je sprovedel primerjavo priimkov z liste kaznjencev in priimkov volinih udeležencev.
Če sta se priimka ujemala, se oddana glasovnica ni štela. K situaciji ne pripomore dejstvo, da je večinski del zapornikov temnopolt ter da imajo Afroameričani manjši nabor različnih priimkov. Ob izvolitvi Busha mlajšega naj bi se z opisanim načinom v Floridi izbrisalo 80.000 oddanih glasov črnske skupnosti, ki večinoma podpira demokratsko stranko, medtem ko je v tej državi zmagal Bush in posledično postal predsednik, s 537 glasovi prednosti.
Zgodovinski prispevek
Sprva je sicer treba priznati nekatere zasluge, ki so močno vplivale na celotno pojmovanje moderne demokracije in splošnih volitev. Ob volitvah tretjega ameriškega predsednika leta 1800 se bili rezultati kompleksnega sistema štetja glasov malone izenačeni. Razlika je bila v osmih elektorskih glasovih zaradi zakonske luknje, glede na ustavo je v takem primeru odločal spodnji dom parlamenta. Večinska stranka spodnjega doma bi lahko zmago prisodila svojemu kandidatu, torej kandidatu, ki je imel osem glasov manj. Sočasno sta oba tabora v zveznih državah z večinsko podporo začela mobilizirati vojsko.
Vendar so zmagale trezne glave, saj je spodnji dom prisodil zmago kandidatu z več glasovi – predsednik je postal Thomas Jefferson, eden od ustanovnih očetov Amerike. To je bila prva »moderna« demokratična zamenjava oblasti v zgodovini človeštva brez prelivanja krvi, četudi so bile politične stranke med seboj na smrt sprte oziroma so živele v časih, ko je bilo normalno oblast menjati s silo. Morebiti se nam pripoved sliši v današnjem času nepomembna, vendar je bil dogodek pred 200 leti, ko je bila celotna Evropa še absolutistična, izjemnega pomena, saj je tlakoval pot bodočemu nastopu demokracije.
Ne glede na vse težave trenutne ameriške demokracije, ki jih bomo razdelali v naslednjem odstavku, je nujno razumeti še eno danost ameriškega ustroja. Zaradi federalne ureditve imajo Združene države Amerike tako rekoč dve ravni – zvezno in lokalno. Volitve predsednikov in kongresa so domena zvezne ravni, kjer imata absolutno moč le dve stranki, republikanci in demokrati.
Znotraj posamezne zvezne države in na občinski ravni pa ima Amerika vrle demokratične običaje. Ne le da imajo večjo možnost neodvisni kandidati, temveč se poleg župana in njegovih svetnikov voli tudi sodnike in šefe policije, obenem se odloča o referendumskih iniciativah in lokalnih zakonih. Če primerjamo s slovenskim sistemom, so državne volitve v Sloveniji bolj vključujoče zaradi mnoštva strank, medtem ko je naša lokalna raven siromašna v primerjavi z ameriško. Delno zaradi manjših možnosti in delno zaradi premlade demokratične tradicije. Tudi pri nas se lahko na lokalni ravni naredi marsikaj, vendar se vse prevečkrat ne izkoriščajo ponujene možnosti.
Pot nazadovanja
Zadnja štiri desetletja smo lahko priča postopnemu nazadovanju kakovosti ameriške demokracije z vstopom nepojmljivih količin denarja v volilni proces. Vrhovno sodišče je leta 1976 odpravilo omejitev sredstev, ki jih lahko kandidat ali stranka porabi za politično kampanjo, vendar je ohranilo limit dolarskega tisočaka, ki ga lahko posameznik prispeva. Naslednja tri desetletja so večkrat poskušali zakonodajo reformirati, vendar brez večjih uspehov. Šele leta 2002 je bil sprejet obširnejši skupek zakonov, ki so po eni strani omejili direktne prispevke politični stranki ali komiteju za izvolitev kandidata, vendar obenem razširili pravice nevladnih političnih organizacij.
Denar se je začel stekati v slednje, saj jim v nasprotju s strankami in komiteji ni treba obelodaniti liste svojih donatorjev. V naslednjih letih so se na ravni posameznih zveznih držav odpravljale omejitve prispevkov, najbolj odmevna sodba vrhovnega sodišča pa se je odvila leta 2010. Odpravilo se je več kot sto let stari zakon, iz leta 1907, ki je prepovedoval neposredne donacije s strani podjetij, korporacij in sindikatov. Lanskega aprila je sledila zadnja sprememba, ki je odpravila vse omejitve denarnih prispevkov posameznikov in korporacij – odprle so se vse zapornice in povzročile poplavo denarja.
Zdaj omejitev praktično ni več oziroma so ostanki le še na papirju, zato je nastala situacija, v kateri so kandidati na lanskih volitvah kongresa porabili več kot milijardo dolarjev, kar je nekajkrat več kot pred pičlim desetletjem. Podobno sta brata Koch, naftna magnata z razdelanim omrežjem nevladnih organizacij, ki po celotni Ameriki lobirajo za korporacijam všečno zakonodajo, napovedala več kot milijardo prispevka ob predsedniških volitvah leta 2016. Za primerjavo, Obama je za svojo izvolitev leta 2008 nabral 730 milijonov dolarjev.
Tudi podrobnejši pregled izvora prispevkov odraža dejstvo, da po odstranitvi vseh zakonodaj premožnejši državljani in korporacije prispevajo večinski delež denarja za politične kampanje. Ob lanskih volitvah kongresa je le 0,8 odstotka izmed 430 milijonov ameriških državljanov prispevalo donacije nad 200 dolarjev, vendar nabralo 68 odstotkov od 1,6 milijarde porabljenega denarja. Občutna razrast se odvija tudi na področju nevladnih organizacij za izvolitve kandidatov, saj se je njihov prispevek povečal za 50 milijonov dolarjev na skupno 170 milijonov zbranih sredstev. Njihova že omenjena posebnost je odsotnost potrebe po obelodanjanju donatorjev, zato se jih laično imenuje skupine črnega denarja. Obenem se ugiba, ali se vanje steka tudi denar iz tujine, četudi je to glede na zakonodajo prepovedano.
Nauk zgodbe
Problematika neomejenega vstopa denarja se seveda odraža pri vodenju ameriške politične srenje. Odločevalci na vseh ravneh postajajo sluge svojih gospodov. Ne gre le za financiranje na federalni ravni, temveč se politični denar po novem znajde tudi na lokalni ravni, pri volitvi sodnikov in drugih družbenih funkcij. Skrajnosti pa še zdaleč niso bile dosežene. Zatorej smo lahko Slovenci kljub morebitnim težavam z našimi volilnimi zakoni zadovoljni. Političnim strankam lahko donirajo le fizične osebe, ki morajo biti navedene z imenom in priimkom, kadarkoli znesek presega 50 evrov. Zabeleženi morajo biti tudi nedenarni prispevki ali brezplačna pomoč. Dokler ohranjamo trenutna varovala, so naše volitve lahko zgled drugim, celo Američanom. Ob koncu dneva Amerika ni več idealizirana država izpred 50 let, pogubnost nekaterih njihovih metod pa naj bo svarilo preostalim.
