Svet zopet pretresa nečloveški režim severnokorejskega tirana, Kim Jong-una. Povsod po tej komunistični državi se bohotijo ogromna taborišča, v katerih so zaprti državljani, ki so bili ujeti na delu proti komunističnemu režimu ali so se čez nečloveški režim zgolj pritoževali. Nekaj vsakdanjega je, da je zaradi 'napake' enega družinskega člana zaprta vsa družina. V taborišču so tako zaprte tudi po tri generacije družin.
Pred dnevi je na sedežu Združenih narodov v Južni Koreji pričal eden od zapornikov, ki mu je uspelo uiti iz enega od teh krvoločnih taborišč. Svojo zgodbo je začel s šokantnim dogodkom: »Kot mlad zapornik sem nemočno stal pred vodjo tovarne v taborišču, poleg njega sta stala še šef taborišča in šef odseka, ki je poročal o moji grozljivi napaki. Vodja tovarne je začel kričati, kaj se grem, ali želim umreti. Seveda nisem želel umreti, star sem bil le 22 let, a po vseh letih v taborišču sem vedel, da je za smrt dovolj že napačen gib. Napaka, ki sem jo storil, je bila res huda. Po nesreči mi je po stopnicah padel šivalni stroj. Razbil se je in ga ni bilo mogoče popraviti. Vodja tovarne je nato dejal, da četudi umrem, se šivalni stroj ne bo popravil, nato je dejal še, da je težava v moji roki. Vzel je velik kuhinjski nož in mi odrezal sredinec. V tistem trenutku sem občutil neverjetno hvaležnost, saj sem mislil, da bom ostal brez roke. Odnesel sem jo zelo dobro.« Takšnih zgodb pa ima Shin Dong-hyuk še precej, saj se je v kampu številka 14 živel od rojstva. Njegovim zgodba in zgodbam njegovih sojetnikov, ki jim je uspelo pobegniti, pa je v tem tisočletju skoraj nemogoče verjeti. V Koreji takšnim taboriščem sicer ne rečejo koncentracijska, temveč delovne kolonije političnih kaznjencev. Tudi Shinovi starši so bili rojeni v taborišču in tudi njihova poroka je bila dogovorjena in izvedena v kampu. Ampak če bi mati zanosila brez dovoljenja vodij taborišča, bi bila močno kaznovana. Zaporniki morajo namreč za spolni odnos prositi za dovoljenje paznikov. Shin je povedal tudi dramatično zgodbo, ko je morala mati v posodi vode utopiti svojega dojenčka, ker je zanosila in rodila brez predhodnega dovoljenja. Čeprav je prosila, da naj se je usmilijo, so jo pretepali, dokler ni dojenčka z glavo navzdol in tresočimi se rokami držala v vodi toliko časa, da je ta umrl. Nadalje je Shin pričal tudi o svojem prvem otroškem spominu, ki je bil spomin na usmrtitev enega od zapornikov.
A usmrtitve in pretepanja niso edino, kar čaka taboriščnike ob zaprtju. Podobno kot v nemških taboriščih tudi tukaj prevladuje delo in skoraj nič hrane. Zaporniki zato jedo vse, kar leze. Celo črve, podgane in močerade.
Nadaljeval je tudi s pretresljivo zgodbo, ko so zaradi pomanjkanja prostora kar na pokopališču naredili novo polje. Z bagerjem so prekopali področje, pri čemer so na površje prišle kosti in trupla, ki so jih nato spravili kar v bližnji jarek.
Grozljive zgodbe, ki jih je Shin nizal, so se kar vrstile druga za drugo in težko je verjeti, da so lahko takšne usode ljudi še vedno sedanjost.
