Fevdalni gospodar Ugolinuccio je bil odločen in neizprosen možakar. Do podložnikov ni imel nobene milosti, njegova trda roka je vladala nad fevdom, ki so ga obdelovali ubogljivi in podložni kmetje. A tudi Ugolinuccio je imel čustva in njegovo srce je bilo polno ljubezni do male deklice – hčerke Guendaline. Deklica je vse svoje kratko življenje preživela v temačnem gradu Montebello, ki leži v okolici italijanskega mesta Rimini. Bila je skrita pred vsemi. Razlog? Guendalina je bila albinka.
Sveta Inkvizicija
Takrat so mislili, da je ta sicer genska bolezen posledica urokov in da so albini obsedeni s hudičem. Ženske s to boleznijo so zažigali, saj so bile po takratnem zmotnem prepričanju albinke le hudobne čarovnice, ki jih obvladuje sam satan.
Guendalinina mama je zato deklici redno barvala lase. Pri tem je uporabljala naravne zvarke, ki so njene bele lase spremenili v azurne. Od tod je dobila deklica tudi ime, ki se je ohranilo skozi stoletja. Vsi so jo namreč klicali Azzurrina. Mamica je deklici z naravnimi barvili obarvala trudi trepalnice in obrvi. Vse, da bi jo ohranila pri življenju, in podoba Azzurrine, majhne deklice z ogromnimi očmi, se je ohranila do danes.
Prvič so namreč njeno zgodbo zapisali leta 1620, v dokumentu Mons Belli et Deline.
Azzurrina je dneve preživljala z mamo in očetom, ko pa sta bila kje drugje, sta jo pazila dva stražarja. Njeno življenje je bilo kruto, ni imela prijateljev in zelo redko je lahko zapustila velike sobane gradu Montebello. Punčka se je zato igrala sama z svojo žogo iz cunj.
Legenda o zadnjem kriku
21. junija 1375, na poletni solsticij, je kraj, kjer je živela deklica, zajelo grozljivo neurje. Azzurrina pa se ni bala … Veselo je skakljala po dvorišču in se igrala z žogo. Kar naenkrat naj bi močan sunek vetra odnesel žogo in Azzurrina je tekla za njo. Trenutek nepazljivosti, in deklica je izginila v podzemlju mogočnega gradu. Padla je v globoko temo. Paznika sta zaslišala le krik in potem tišino, deklica naj bi izginila. Čeprav so preiskali ves grad, vse podzemne sobane, okolico gradu, gozdove in vse kmečke hiše v vasi, je niso nikoli več našli. Azzurrina je izginila. Vse, kar je pustila za seboj, je bil zadnji, srce parajoči krik. Ugolinuccio je dal nepazljiva stražarja usmrtiti, ker je menil, da sta kriva za dekličino smrt. Kaj se je potem dogajalo z Azzurrinino mamo, ni jasno, vse skupaj ostaja zavito v tančico legende.
Nekater menijo, da je Azzurrinina zgodba veliko bolj enostavna, kot trdi legenda. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi Ugolinuccio zahteval od paznikov, naj Azzurino ubijejo in njeno truplo skrijejo. Dobro je namreč vedel, da bi jo lahko Sveta inkvizicija obtožila čarovništva, kar bi zanj pomenilo tudi izgubo fevda … Zato naj bi se odločil, da bo detece žrtvoval.
Deklica ne najde miru
Leta 1989 so po dolgih letih restavriranja grad odprli tudi obiskovalcem. Ko se je leta 1990 ekipa italijanske državne televizije RAI lotila prispevka o zgodovini gradu, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Na posnetkih, ki so jih pregledali novinarji, se je slišal tih jok in nekoga, ki kliče: »Mama, mamica …«
Od tedaj grad obiskujejo novinarji, mediji in znanstveniki, ki se ukvarjajo s paranormalnimi pojavi. Vsakič znova naj bi slišali tih jok, izvora katerega še niso našli. V temačne hodnike so postavili tudi nekaj kamer, ki so zabeležile marsikaj zanimivega. Pred kratkim je grad obiskala ekipa italijanske mreže SKY. Novinarki, ki je vse skupaj vodila, je med snemanjem postalo hudo slabo in začutila je neznano prisotnost. Na snemanju je bil tudi priznani italijanski medij, ki je novinarki povedal, da je Azzurrina stala poleg nje, še vedno jokala in iskala mamico. Videnja si sledijo iz leta v leto, grad je tako postal že prava znamenitost in pred kratkim so o njem in o ubogi Azzurrini posneli tudi film. 
