Kot skladatelj je bil Rahmaninov eden zadnjih velikih predstavnikov pozne romantike. Komponiral je predvsem melodična dela za klavir v lirično-melanholičnem slogu.
Sergej Vasiljevič Rahmaninov se je rodil v Onegu blizu Novgoroda v družini nadarjenih glasbenikov. Študiral je klavir in kompozicijo na konservatoriju v Sankt Peterburgu in Moskvi. Že leta 1891 je z velikim uspehom debutiral kot pianist.
Na njegovo umetniško pot je najbolj vplival Peter Iljič Čajkovski, ki je mladega skladatelja vzel pod svoje okrilje in ga podpiral, ko je skladanju dal prednost pred pianistično kariero, sam pa je priznal tudi vpliv Nikolaja Rimskega-Korsakova.
V letih 1904-06 je bil dirigent v Boljšoj teatru, v letih 1906-09 je živel v Dresdnu, nato je koncertiral v ZDA. V letih 1911-16 je delal v domovini, po oktobrski revoluciji pa je za vedno odšel v tujino. Od 1918 je bival v ZDA.
Poleg skladateljskega dela je kot vrhunski pianist z velikim uspehom nastopal po vsem svetu. Kmalu si je lahko privoščil, da je izvajal le še lastne skladbe.
Rahmaninov si je želel vrnitve v domovino, a mu je oblast to onemogočala. Dolgo je tudi bojkotirala njegovo glasbo. Tudi njegova poslednja želja, biti vsaj pokopan v Rusiji, je ostala neizpolnjena. Po smrti v Los Angelesu so krsto, ki je čakala na prevoz preko Atlantika, v domovini še enkrat zavrnili, zato je pokopan na newyorškem pokopališču Valhalla.
V intervjuju dve leti pred smrtjo je povedal: "Sem ruski skladatelj in moj značaj in pogled na svet je izoblikovala rodna dežela. Moja glasba je plod mojega značaja, zato je to ruska glasba. Nikoli si zavestno ne prizadevam, da bi pisal rusko ali kakršnokoli drugačno glasbo. Ko zapisujem svojo glasbo, skušam le preprosto in jasno izraziti, kar je v mojem srcu."
In prav taka je njegova glasba - duhovno poglobljena, pisana v tradicionalnem glasbenem jeziku z bogato občutenimi melodičnimi linijami. Njegovi klavirski koncerti sodijo med najlepšo, obenem tehnično najzahtevnejšo glasbeno solistično literaturo, je o glasbi Rahmaninova pred enim od koncertov Simfoničnega orkestra RTV Slovenija zapisala muzikologinja Monika Kartin.
Med Rahmaninova glavna dela sodijo štirje klavirski koncerti (1891-1926), med katerimi je posebej priljubljen Koncert št. 2 v c-molu (1901), tri simfonije (1895-1936), Rapsodija na temo Paganinija za klavir in orkester (1934), 5 Morceaux de fantasie (Pet fantazijskih skladb, 1892) v katerih je znan Preludij v cis-molu in opera Francesca de Rimini (1905). Napisal je še vrsto klavirskih skladb in zelo cenjene samospeve.
