Za Bežigradom, kjer je Zalina prijateljica dotlej stanovala, ni zastava na balkonu nikogar motila, na Zalinem balkonu pa je nekoga zbodla v oči. »Takoj, ko vidim policijo, se opravičim in grem po telefon, da obravnavo posnamem. Smo ena redkih držav, kjer lahko uradne osebe pri postopkih snemamo in za to nismo kaznovani. V Angliji tega ne smeš, tudi v Nemčiji mislim, da je tako. Če policija išče informacije, vedno snemam, pa tudi zahtevam, da oni snemajo.« Po eni strani to počne zaradi svoje poklicne deformacije, po drugi pa ne zaupa policiji v postopkih. »Večkrat sem že slišala, vsaj iz drugih držav, da v imenu nekih političnih akcij policisti z uporabo sile vstopajo v stanovanja in si v imenu varnosti državljanov dovolijo marsikaj, pogosto preveč, zato že vnaprej policiji ne zaupam.«
Pri postopku zaradi palestinske zastave so pričakovali, da jo bo snela, a ji niso znali navesti, kateri člen zakona krši. Zala seveda ve, da Zakon o varstvu javnega reda in miru v 4. členu prepoveduje izobešanje (vseh) tujih zastav. »Ampak je zanimivo, da je pri tem različna sodna praksa – katere zastave dojemajo kot zastave. Palestinsko zastavo si lahko izobesil, dokler ni bila Palestina priznana kot država.« Njen dedek Matjaž Hanžek se oglasi, da ustava dovoljuje izražanje lastnega političnega prepričanja, in s tem ko izobesiš zastavo, to storiš. »Izkazuješ svojo ustavno pravico. Tako da je člen zakona o javnem redu in miru v konfliktu z ustavo. Po mojem bi to morali bolj razjasniti.«
Zala takrat za dejanje, s katerim je želela podpreti Palestino in vse demokratične sile, ki se bojujejo za pravice Palestincev, ter tako izraziti tudi nasprotovanje genocidu, ni dobila kazni, ampak so njej in sostanovalki policisti izdali opozorilo.
Upornica
V Zali že od malega tli iskrica uporništva in zavzemanja proti krivicam. Je to nekako podedovala od dedka? »Že kar nekaj časa se sprašujem, od kod meni to, da sem, kakršna sem. Po drugi strani je moja sestra moje nasprotje. Tako da ni ravno preprost odgovor, češ da je to v družini ...«
Skupaj pa sta bili že na naslovnici Mladine, saj sta glasno demonstrirali za begunce, opozori Hanžek. »Nekaj le imata skupnega. Zala je ob najhujšem begunskem valu že kot gimnazijka pomagala na meji (pod okriljem Rdečega križa), se vozila tja tudi sredi noči,« še pojasni.
»Ne bom rekla, da je vse to dedno, sem si pa izbrala dedota oziroma še druge osebe znotraj družine, na katere sem se opirala in ki so mi dajale takšne vrednote.« V njeni družini so še drug dedek, bil je sodnik, pa obe babici, stric njenega očeta pa je bil Tone Pavček (pesnik in po izobrazbi tudi pravnik), posvetil ji je otroško knjigo. Ves nabor svobodomiselnosti okoli nje je vplival nanjo.
Te bom Hanžku prijavila!
Hanžek je za Zalo dedo. Tako je od malega. »Jaz sem pa zadovoljen, kakorkoli me že pokliče.« Se je pa Zala nedavno spomnila dogodka pri svojih 13 letih, ko se je v Kranjski Gori sprla z očetom glede pravic in stila življenja. »Ker oče ni hotel popustiti, sem šla v sobo, spakirala in dejala, te bom pa dedotu (ki je bil takrat varuh človekovih pravic, op.na.) zašpecala, ter se z avtobusom odpeljala v Ljubljano.« Pri teh letih je pravzaprav nezdravo, da se otroci ne uprejo, komentira Hanžek.
Zala je izbrala študij prava. »Zato ker nisem bila sprejeta na igralsko akademijo. In sem si rekla: če ne bom zvezda v gledališču, bom pa na sodišču. To je bila šala, ampak se zdaj zelo odmikam od ideje zvezde na sodišču ali od česarkoli, kar se zelo osredotoča le na pravo, saj se mi zdi, da pravo ne daje odgovorov na večino družbenih problemov. Rada bi iskala antropološke, zgodovinsko-sociološke metode, kako pravo rešiti te stroge togosti.« Tako je aktivna tudi v Placu, kar je kratica za Participativno ljubljansko avtonomno cono.
»To je skupnost, ki se še ni povsem osmislila, poskuša biti avtonomen prostor za vse, ki ne najdejo prostora na trgu; za vse, ki se ne želijo družiti tako, da bi za to plačevali. Danes so druženja pogojena z zapravljanjem, potrošništvom ... V Placu je veliko cirkusa, treningov samoobrambe, kulturnih dogodkov. Tam najdejo svoj dom tudi družine, ki jih drugam niso mogli namestiti. Tako je mesece in mesece streho nad glavo imela prav v Placu, kamor jih je namestila država. Načeloma to ni prostor, primeren za bivanje, in ravno država nas svari, da je nevarno, po drugi strani pa tja namešča ljudi v stiski, ker nima drugih kapacitet.«
Zalino poslanstvo
Skrbi jo za tiste, ki so iz te družbe odrinjeni. Trudila se bo, da bo lahko od tega, kar čuti kot svoje poslanstvo, tudi živela. Rada bi našla mesto znotraj družbe za tako delovanje in da se ji ne bo treba identificirati z ustaljenimi poklici, češ, zdaj sem sodnica in na ta način bom pomagala. »Rada bi iskala druge, nezacementirane funkcije. Nameravam se izobraziti za mediatorko. Ne znamo več slišati drugih, ki drugače mislijo. Več združevalcev potrebujemo, tudi mediatorji gradijo mostove. Zanima me graditi te mostove v raznolikih skupnostih, kot je avtonomna cona Plac: se postavljati na pravo stran in hkrati pomagati z uradnimi postopki.«
Dedek jo podpira. Želi ji, da bi delala tisto, kar ima rada. »Ni lepšega od tega, da se preživljaš s tem, kar rad počneš. Še bolj, če je tvoje delo koristno za družbo. Kako to uresničiti, pa mora vsakdo najti svojo pot.«
Magistrirala je na temo prepovedi približevanja nasilja (skozi feministični konceptualni okvir), pri čemer je spoznala, da ustaljeni postopki po nasilju ne obrodijo pričakovanih sadov. »Povzročitelj nasilja gre v zapor, je kaznovan, ampak dolgoročno to nima pričakovanih učinkov – da bi ta oseba spremenila vedenje, da bi razumela, zakaj do nasilja pride. In pri tem vidim svoje poslanstvo. Da z drugačnimi, neustaljenimi načini poskušam kaj spremeniti.« Poleg tega, da je sedaj iskalka zaposlitve, je hkrati iskalka drugačne prihodnosti, novih pristopov, načinov reševanja problemov.
Prihodnost mladih
Hanžek meni, da na prihodnost mladih, na iskanje zaposlitve, seveda vpliva neoliberalni kapitalizem. »Tisti, ki imajo, bodo imeli vedno več, tisti, ki nimajo, pa bodo imeli vedno manj. Katerakoli oblast pa v glavnem gleda, kako zasititi želje tako imenovane elite. Elita so bili včasih književniki, umetniki, športniki, bila je tudi politična elita. Mednje si spadal, če si napisal dober roman, dosegel medaljo na tekmovanju, zdaj se elite merijo samo s količino bogastva, denarjem. A denarja v glavnem ne zaslužijo s tem, da delajo nekaj koristnega tudi za družbo, temveč bogatijo s premetavanjem nekega fiktivnega denarja z enega kupa na drugega. In medtem ko prehaja denar s kupa na kup, se trudijo čim bolj izžeti delavce, zaposlene. Tega bo vedno več. Poglejte ZDA, najbogatejšo državo sveta, pa ima toliko revežev in brezdomcev kot nobena druga. Pa toliko multimilijarderjev, ki lahko kupijo cele države, imajo! Ljudje so se morali zadolžiti za stanovanja, ta so vmes izgubili, imajo dve ali tri službe, pa ne morejo odplačevati posojil. Vsak je svoje sreče kovač, trdijo tam in ne razmišljajo, da nekdo starta iz družine milijarderjev, nekdo drug pa z dna. Jezi me predvsem to, ker je ta filozofija vzniknila tudi pri nas.«
Kaj sta se naučila drug od drugega?
»Najbolj to, kar ugotavljajo tudi moji prijatelji – da ognjevito zagovarjam nekaj, o čemer sem trdno prepričana. Če vem, da je nekaj prav, se za to zavzemam. In dedo to počne – videli ste, da je kar vstal, ko je govoril o krivicah. Ljudi taka gorečnost premakne, ker v nekaj vložiš celega sebe,« odgovarja Zala.
Hanžek nobenega od svojih otrok ali vnukov ni učil, kaj sme ali kaj mora početi. »Po svoje živim in upam, da se znajo vsi moji upreti, si poiskati svojo pot. In da pri tem gledajo na ljudi ter dogajanje s kritičnim očesom. Bistvo vsega je, da znaš vsako stvar, ki se dogaja okoli nas, obrniti in pogledati z druge strani. Ne videti le lepega dizajna, ampak pogledati, kaj se skriva spodaj. To sem se tudi naučil od svojih otrok, vključno z Zalo.«
Svoji vnukinji in najmlajši hčerki je razkazal vse rudnike in naravne jame po Sloveniji. Zala se spomni, da je bilo zelo zanimivo raziskovati slovensko podzemlje, deklice so nabirale različne kamnine, v kakšni gostilni so še kaj dobrega pojedli, na poteh pa v avtu poslušali Iztoka Mlakarja in Queen.
Tudi glasba je bila velik del Zalinega življenja, bila je zelo uspešna plesalka stepa in jazz baleta (z medaljami s svetovnih prvenstev), zdaj pa je navdušena članica etno zbora Ljelje. Z njim so pred kratkim gostovale na festivalu v Marakešu.
---
O razmisleku z drugega planeta
Matjaž Hanžek opozarja, da k vitki državi stremimo že 30 let – hkrati pa bi radi boljše zdravstvo, šolstvo, a temu namenjamo premalo sredstev. »Vsi ukrepi so namenjeni ne temu, kar ljudje potrebujejo, ampak zadovoljevanju potreb bogatašev, omogočanju njihovih visokih dobičkov. To že vidimo v Ameriki, mi pa k temu drvimo. Mojega znanca so iz nekega podjetja zelo bogatega lastnika povabili, da bi ob novem letu predaval njihovim zaposlenim. To naj bi bilo novoletno darilo lastnika zaposlenim. Ko je moj znanec vprašal za honorar, mu je podjetnik odgovoril, češ da je znanstvenik, bo pa ja brezplačno odpredaval. Hvala lepa, potem je to moje darilo vašim zaposlenim in ne vaše, mu je odgovoril znanstvenik.«
Preden je postal varuh človekovih pravic, se je Hanžek ukvarjal z razvojem, delal je na Zavodu za plan (zdaj Umar) in pripravil cel kup poročil, tudi za Združene narode. »Naše poročilo o človekovem razvoju je pomočnik generalnega sekretarja ZN ocenil kot enega najboljših in vzor za vse druge države. Kaj je treba narediti v naši družbi, o tem smo pisali.« Za Pahorja je skupaj z Dušanom Plutom, Lučko Kajfež Bogataj in drugimi pripravil dokument Kam po krizi. Pahor jim je dejal, da je to »z drugega planeta«. »Odvrnil sem mu: Če hočeš imeti novo paradigmo, mora biti z drugega planeta, ne pa iz tvojega kabineta. Nič od tega, kar smo napisali, se ni naredilo. Socialni razvoj, zdravje, izobraževanje – za to mora država poskrbeti, kapitalisti tako in tako poskrbijo zase! Zakaj mora država skrbeti še zanje?! Ampak ne, oni vseskozi zagovarjajo vitko državo. Kaj pa zdaj, ko ta vitka država ne poskrbi za medicinske sestre, za učitelje – zdaj pa jokajo in vpijejo! Z danes na jutri ne moreš urediti tega, kar si prej 30 let razbijal! In še vedno razmišljajo na tak način. Tudi tako imenovane leve vlade.«
