Za vlado zdaj vodite strateški svet za zdravstvo. Koliko predlogov rešitev ste že dali in koliko je bilo upoštevanega?
Saj ni težko najti predlogov. Lahko se zapremo nekam za 14 dni in spišemo reformo zdravstva. Ampak je velika možnost, da bodo, ko bomo hoteli iti ven, zabetonirana vrata. Predlogov je ogromno. Ampak kdo si v Sloveniji sploh želi sprememb? Meni je že tragikomično čakati, ko podamo nek predlog, kdo bo prvi, ki bo nasprotoval. V glavnem so to osebni interesi, interesi lobijev, tudi zdravniških organizacij ... Zadovoljen sem, da smo naredili marsikaj pri zakonu o kakovosti, odstavili smo Danijela Bešiča Loredana, ustavili smo oborožen napad na ZZZS, ko je lobi hotel vplivati na razpolaganje z denarjem, dorekli smo absentizem, veliko smo naredili na upravljanju, zdaj bomo obravnavali duševno zdravje ... Imamo dobre predloge in delali bomo naprej. Ne pričakujem od ministrstva, da bodo vse upoštevali. Več kot 70 predlogov imamo samo za družinsko medicino, a le nekaj je uresničenih. Povsod naletiš na nasprotovanja in prepreke. Najde se tisoč izgovorov! Tudi predsedniku vlade sem povedal: če želi kaj narediti, mora biti na neki točki demokracije konec. Ker v Sloveniji nočemo nobenih sprememb. Vsi smo za reformo, dokler se ne dotakne nas osebno. In potem je konec.
Kar nekaj članov je vašo skupino že zapustilo. Tudi zato, ker pravijo, da se nič ne premakne. Nekatere ste menda tudi pregovorili, naj še ne gredo.
Nekaj jih je odšlo, nekaj je prišlo novih. Nekaterih mi je bilo žal, da bi šli. Je frustracija, da se nič ne spremeni. Posamezniki so pripravljeni pomagati, ampak mora se tudi zgoditi. Iskreno sem pričakoval, da jih bo več odšlo. Dobivam tudi kar nekaj ponudb ljudi, ki bi se želeli pridružiti. Ampak smo že zdaj relativno velika skupina in je zato včasih težko delati. Pri preoblikovanju nujne medicinske pomoči (NMP) smo bili že zelo blizu, tudi dokaj usklajeni z ministrstvom, pa gre prepočasi v realizacijo zaradi številnih interesov. Zelo me boli tudi, da recimo mariborska medicinska fakulteta ni dobila evropskega denarja za širitev. Zato pozivam vse mariborske politike – z leve in desne –, naj pritisnejo na vlado in ministrstvo za visoko šolstvo, da jim dajo sredstva, ki si jih zaslužijo, da se bo lahko fakulteta širila.
Mariborska fakulteta ni dobila denarja, je pa pred nekaj tedni vlada presenetila z namero, da na Primorskem ustanovi novo medicinsko fakulteto. V ozadju te ideje je podpredsednik strateškega sveta Dorjan Marušič. Je pa to bilo presenečenje za obe obstoječi fakulteti, ki že leta prosita za denar za nadgradnjo. Pravijo, da bi bili potem zmožni sami sprejeti toliko študentov, kot jih obljubljajo na Primorskem. Ste iz Ajdovščine. Vam je zato ideja o primorski fakulteti blizu?
Ne morem reči, da mi ni. Ne glede na primorsko fakulteto – mariborska in ljubljanska si zaslužita sredstva. Imajo že izobražen kader, najlažje je zato širiti fakulteto. Ne poznam natančno načrtov primorske fakultete, od kod nameravajo zajemati profesorske kadre. Verjetno se bodo naslonili na tržaško medicinsko fakulteto, kot se je mariborska na reško. Zgodba je v bistvu podobna. So tudi bila nasprotovanja. Ampak kako bi se za glavo držali, če danes mariborske fakultete ne bi bilo! Brez njihovih zdravnikov bi se zdravstveni sistem sesul. Pri teh zgodbah o fakultetah me moti, da veliko govorimo o pomanjkanju zdravnikov in odhajanju v tujino. Po statističnih podatkih se to ne kaže, odhodov je manj kot deset odstotkov. Trikrat več jih pride iz republik nekdanje Jugoslavije. Ali smo potem res tako slabi? Saj sploh ne vemo, koliko zdravnikov potrebujemo, ker nimamo mreže na sekundarni ravni. Govorimo lahko le populistično o pomanjkanju in odhajanju.
Lahko se naslonimo na podatke o povprečju po OECD.
Tam smo pri povprečju medicinskih sester nadpovprečni, pa v praksi vidimo, da jih je premalo. Bojim se, da če ustanovimo primorsko fakulteto in razširimo obe obstoječi, bomo čez deset let imeli brezposelne zdravnike. Tudi ne vemo, kaj bo umetna inteligenca naredila na področju medicine. Verjetno revolucijo. Pridejo pa lahko tudi nove epidemije ...
Ampak zanimivo, da taka ideja o ustanavljanju nove fakultete, ki je tako pomembna, ne pride na strateški svet.
Najbrž se je mudilo. Obravnavali smo predlog za celjsko fakulteto. Nismo dali podpore.
Tu pa bi dali podporo?
Ne vem, morali bi se pogovoriti. Vsekakor bi bile pripombe, če bi jo dali, zakaj se ne naredi nič za širitev mariborske fakultete. Ne gre samo za študij medicine, tudi študij farmacije se načrtuje v Mariboru. Tudi temu so nasprotovali v obalno-kraški regiji, ko smo se pogovarjali na strateškem svetu. To ni v redu. Pametno bi bilo, da bi tudi Maribor imel študij farmacije, saj je pomanjkanje kliničnih farmacevtov. To bi tudi industrijo potegnilo naprej, omogočilo nova delovna mesta ... Spet ne razumem politikov iz te regije, da stvari ne potisnejo naprej. Očitno jih to ne zanima. Poraz štajerskih politikov bo, če se tukaj študij za farmacijo ne ustanovi in če se medicinska fakulteta ne razširi. Ker denar je. Za investicije v zdravstvo še preveč. Ampak v Ljubljani vsi mislijo, da se mora vse dogajati v Ljubljani. Upam, da smo to zaplankano razmišljanje prerasli in da se bodo fakultete širile naprej.
Kako to, da so vas nagovorili v sodelovanje s politiko? Prej ste se tega zelo otepali – ko je Šoltesov TRS prerasel v stranko, ste jih nehali podpirati, ko je iniciativo zdravnikov Bešič Loredan videl kot politično, ste jo zamrznili ...
Jaz se že leta trudim, da bi se kaj premaknilo. Ko sem gledal, kaj je počel Janša v zdravstvu, sem vedel, da se to ne sme več zgoditi. Povabil me je Bešič. Imeli smo veliko upanja, delali smo, potem pa smo videli, da nas minister ignorira. Izključil me je celo iz strateškega sveta za področje financ. Potem smo dobili povabilo predsednika vlade – in to je vabilo, ki ga človek ne zavrne.
Kaj vas tako navdušuje pri tej vladi?
Ne morem reči, da me navdušuje. Vidim iskreno željo, da se kaj premakne. Bi pa se lahko premaknilo več.
Sta še na isti strani z Robertom Golobom? So špekulacije, da se tudi med vama iskri.
Težko rečem. Jaz vidim, da si Golob želi sprememb. Se mu pa vidi, da ne pozna zdravstva. Če mi kaj ni prav, to povem Golobu in ministrici za zdravje. Recimo to z vodenjem onkološkega inštituta (OI), kar bo vlada grdo plačala. Na ministrstvu je bil tudi sestanek o protonskem centru. V mojih očeh sta veliko pridobila, ko sta Golob in Bešič pred kamerami obljubila protonski center v javni izvedbi, ne javno-zasebni – pod Janševo vlado so bili namreč pritiski o javno-zasebnem partnerstvu, kar bi finančno uničilo OI, ker bi morali plačevati z zelo visokimi vsotami denarja. Če bi onadva takrat to zavrnila, danes jaz ne bi bil v strateškem svetu. S tem sta me pridobila. Ampak potem se je zgodilo zelo malo.
Lahko to bolje razložite?
Bil sem član sveta zavoda OI. V časopisih so se pojavili intervjuji – po mojem plačani – o gradnji protonskega centra v javno-zasebnem partnerstvu. Potem so najprej sramežljivo pojasnili na svetu zavoda, kakšno je to partnerstvo. OI da parcelo, Cosylab pridobi denar – a večinoma iz EU, kar bi lahko dobil tudi OI sam, če bi bil sposoben. Potem pa bi OI vsako leto plačeval od osem do deset milijonov evrov za obsevanje naših zavarovancev. Ste normalni? Kdo bo to plačal? Pri čemer terapija še ni bila sploh potrjena na zdravstvenem svetu. Zdaj sem to dosegel. To mora biti prvi korak, ne pa da najprej zgradiš protonski center in potem iščeš soglasje zdravstvenega sveta. No, ker se nič ni premaknilo, sem zarobantil. Nedolgo nazaj smo imeli sestanek z dvema ključnima strokovnjakoma – jaz to nisem, sem kirurg. To sta profesor Primož Strojan in profesor Božidar Casar, njima ni para v Sloveniji na tem področju in širše. Menda so se lepo pogovorili. Ni več debate o zasebnem partnerstvu.
Zakaj vam je protonski center tako pomemben?
Ko je prvi bolnik prišel k meni s papirji in me vprašal, zakaj ga ne obsevamo na tak način, sem šel do prof. Strojana in mi je razložil, da za to potrebujemo protonski center. Gre za vrsto obsevanja, ki ima manj stranskih učinkov in je bolj natančno. Nekatere bolnike, predvsem otroke, že vozimo v tujino na taka obsevanja. Je pa še kakih 20 odstotkov bolnikov, ki jih zdaj zdravimo z navadnim obsevanjem, kandidatov za to vrsto obsevanja. Kdor zna guglati, bo šel zdaj raje v tujino. Tega ne moremo zavrniti, saj so študije pokazale, da je to za njih boljše. Te, ki se ne znajdejo, pa bomo zavrnili? Zgodilo se bo, da jih bomo vozili v Zagreb. Zakaj pa ne bi bila Slovenija prva v tej regiji? To bi tudi internistično onkologijo in kirurgijo potisnilo naprej – in vse ostalo zraven.
Kako pa gledate na razvoj onkologije pri nas – je smiselno razvijati onkološko mrežo po državi ali še bolj krepiti OI in stroko centralizirati?
Nekatere stvari morajo ostati centralizirane. Onkologija blazno napreduje. To je znanstvena fantastika. Ta napredek morajo voditi terciarni centri – spremljati nova zdravila, uvajanje novih metod ... Izvajanje terapije pa je lahko po vsej državi.
Ampak zakaj se mreža potem ne širi?
Del krivde je tudi, ker so potrebe na OI stalno velike, vedno potrebujejo nove onkologe, da se lahko razvijajo. Mladi pa običajno tudi želijo delati v bolj naprednem centru. Ampak treba je delati na mreži, ker OI ne bo mogel posrkati vseh bolnikov.
Bo zaživela agencija za kakovost?
To je nujno. Najprej mora biti sprejet zakon. Javna obravnava je že zaključena. Upam, da gre v kratkem v parlament. Imeli smo nekaj pripomb. Če ministrica uspe ta zakon spraviti skozi, je zame naredila dovolj. Že 20 let se pogovarjamo o kakovosti, pa nimamo nobene osnove za to! Register raka na OI je vzpostavil pet kliničnih registrov raka. To je krasna osnova za razvoj kakovosti. Zbira se podatke za pet najbolj pogostih vrst raka. Od tega, koliko je pacient čakal, kako hitro so postavili diagnozo, do tega, kako uspešna je bila operacija, ali so bile opravljene vse preiskave, na koncu podatki o preživetju. Te podatke potem obdelujejo. In na podlagi tega se določijo kazalniki kakovosti, vidi se tudi uspešnost zdravljenja po ustanovah. Ne na osebni ravni. To je strah pri ljudeh – kar spet kaže, kako razvito imamo kulturo kakovosti varnosti, da je zdravnike strah kaznovanja. Namen takega registra je pokazati številke in potem delati na izboljšavah.
Zdi se prav neverjetno, da takega registra ni za vse bolj razširjene bolezni, denimo za diabetes in vse ostale.
Res je. Dvajset let se trudimo. Ampak zdaj, ko se zakon pripravlja, imajo pa pripombe vsa mogoča društva in združenja, tudi zbornica. Saj zakon bi morda lahko bil boljši. Najslabše pa bo, če ga ne bo. Naj ga vsaj sprejmejo in delajo na tem naprej. To je osnova za vse. Tudi ZZZS bo na podlagi teh podatkov lahko videl, kaj je treba. Zdaj pa niti ne vemo, kje smo.
Ko poslušamo odločevalce, oni vedo, kje smo.
Jaz ne vem.
Ampak na podlagi česa ste potem kritični?
Mi se pogovarjamo o tem, ali potrebujemo klinične smernice. Če bi nas kak tujec poslušal, bi se nam smejal. Na podlagi smernic se zdravnik odloči, kako zdraviti. In na podlagi smernic lahko ZZZS pogleda, ali so bili pacienti ustrezno zdravljeni – če se je pretiravalo s preiskavami, če so nekakovostne itd.
Se ne moremo držati evropskih smernic?
To sem mislil tudi sam. Vsekakor se jih moramo držati. Ko je imel OI navodilo, da pripravi onkološke smernice za vsa področja zdravljenja, sem bil del tima. Šlo mi je malo na živce. Sem si mislil, saj jih pa imamo na evropski ravni. Ko pa smo jih začeli pripravljati, smo se začeli krepko pogovarjati med seboj. In smo ugotovili, česa vse ne delamo po smernicah – in smo spremenili svojo terapijo. Na več točkah smo izboljšali zdravljenje. Tako sem videl, kako pomembno je, da strokovnjaki sami pišejo smernice. Tako stroka napreduje. Tujci že vedo, zakaj je to treba.
Pri kakovosti se zdravniki bojijo seznamov, kjer se vidi, kdo kako dela.
To se ne dela zaradi obračunavanja, čeprav je pri nas obračunavanje žal preveč razvito. Treba je razvijati kulturo varnosti pacientov. Seveda je prav, da se opozarja na oddelek in se jih ne nazadnje tudi ukine, če zadev ne popravijo. Strateški svet je predlagal, da bi tiste, ki se znajdejo v zgornji četrtini po kakovosti dela, nagradili. Naj jim ZZZS plača kak odstotek več. Tistim, ki delajo slabo, pa kak odstotek manj. Tako se bodo trudili, da bi bili boljši.
Pa bodo lahko delali bolje z manj denarja?
Slaba medicina je dražja. Če delaš dobro, je v kirurgiji denimo manj zapletov, ti pa stanejo. Posledica tega, da delaš dobro, je tudi, da imaš manj stroškov. Kdor dela slabo, si že itak ustvarja stroške.
Če je UKC Ljubljana vedno v minusu, to ne pomeni, da dela slabo.
Nasprotno. Tiste, ki delajo več, bi morali plačevati več. Pa ne samo zdravnike. Danes ni dobrih zdravnikov, so samo dobri timi. In te je treba plačevati bolje. Tragično je, da je UKC Ljubljana najboljši v marsičem, pa nima denarja. Največ izgube naredi kirurgija. Mi smo povzeli SPP (skupine primerljivih primerov) po Avstraliji. Tam se to obnavlja in korigira, pri nas pa so stari že vrsto let. Nekateri zasebniki recimo imajo interes, da se to ne spremeni. Jemljejo le bolnike, s katerimi imajo manj stroškov, SPP pa enak kot tisti, ki so dražji. Tako selekcionirajo bolnike in jim ostaja denar. Med tem ko sta UKC Maribor in Ljubljana prisiljena vzeti vse. Tako proizvajajo izgubo. Maribor še lahko pošlje koga v Ljubljano. V Ljubljani pa jih lahko pošljejo samo še na Žale. Na to marsikdo opozarja, ampak se nič ne spremeni. Zdravstvo uničuje tudi, da lahko en zasebnik plača ortopeda iz UKC tudi 800 evrov za operacijo proteze. Klinični center pa ima težavo plačati kirurgu 80 evrov za enako operacijo, da bi popoldan delal. Se samo režijo direktorju. Zato se zavzemamo za enakost – za zaposlene. Ne pa da ima en zasebnik, ker izbira paciente, toliko dobička, da si gradi stanovanja po Ljubljani, drugi pa se gredo vrhunsko medicino, a jih direktor ne more nagrajevati.
Načeli ste temo novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki poskuša ločiti javno in zasebno zdravstvo. Je to rešitev?
Zadnje verzije nisem videl. Sem pa prepričan, da bodo velike težave samo z omejitvami in brez nagrajevanja tistih, ki delajo v javnem zdravstvu več. Ministrica mi je rekla, da so upoštevali veliko naših predlogov glede nagrajevanja. Tu ne gre za dvig plač in ne samo za zdravnike, temveč za vse v timu. Da se v javnem zdravstvu naredi več, s kadrom, ki je v javnem, da ne odhajajo. Meni je grozno, da sestre na OI ne dobijo niti tistega, kar jim pripada, zaslužile pa bi si še več! Če tega ne naredimo, bo javno zdravstvo počepnilo.
Kritiki zakona pravijo, da zasebniki pomagajo skrajševati čakalne vrste.
Nekdo, ki ima koncesijo, je del javnega zdravstva. Njih ne obravnavamo kot zasebnike. Upam torej, da bo zakon poenotil vse, ki delajo pri koncesionarjih, pri zasebnikih in v javnem zdravstvu.
Ko je Danijel Bešič Loredan dal dodatni denar v skrajševanje čakalnih vrst, se je pokazalo, da je denar šel večinoma zasebnikom, vrste pa se niso skrajšale. Daljšajo se torej čakalne dobe in daljšajo se seznami ljudi, ki delajo zasebno.
Nekaj stvari se je s tem izboljšalo. Čakalne dobe za kolonoskopije so se denimo skrajšale. Na srečo se še vedno plačujejo po storitvah in so še vedno krajše. To je bil dober test, ampak izjemno drag za 200 milijonov evrov. Izkazalo se je, kako je mogoče ta sistem zlorabljati do skrajnosti. Eden od zasebnikov, ki je blazno zaslužil, je pošiljal preiskave kožnih znamenj v Italijo. Izvidi so bili taki, da so jih morali patologi ponavljati na OI. Nekateri so na to opozarjali že na začetku. Sam sem tudi rekel predsedniku vlade, naj ne meče denarja nekam, če ne ve, kako ustanove delajo. Upam, da smo se veliko naučili. Zato potrebujemo institut za kakovost in smernice, ter da ZZZS to nadzira.
Koliko pa je mogoče še optimizirati procese? Če poslušamo Dušana Kebra in Glas ljudstva, ocenjujejo, da zdravniki delajo premalo.
Zase lahko rečem, da pri nobenem zasebniku ne bi mogel delati toliko, kot delam na OI. Niti približno. Veliko ljudi dela ogromno. Zagotovo pa so ljudje, ki delajo manj. In bi si zaslužili nižjo plačo, se strinjam. Ampak v javnem zdravstvu ne naredimo malo. Problem je diferenciacija, da nekateri lahko tudi v javnem zdravstvu delajo tisto, kar je profitabilno. Tudi bolnišnice na sekundarni ravni so že začele prebirati bolnike in pošljejo naprej tiste, za katere ocenjujejo, da bodo dražji. Drugo je hiperkodiranje. Včasih je neverjetna razlika med bolnišnicami za enako storitev. Recimo za vnetje slepiča v neki bolnišnici obračunajo samo vnetje slepiča, v drugi pa še vnetje trebušne votline. Plačilo je za enako stvar tako krepko različno. Nekateri direktorji so postali tako iznajdljivi. To težavo priznava tudi ZZZS. Ampak jih je strah odpreti to temo, ker bo politika takoj pritisnila, naj pustijo to bolnišnico pri miru. To so taki manevri, ki prinesejo bolnišnici uspeh. Tudi optimizacija. Saj če bi ljudem plačali, bi delali več. Ko so na OI delali operacije popoldne, so bili vsi zadovoljni, ker so lahko bili bolje plačani.
Tako je pri vseh programih za skrajševanje čakalnih vrst. Ampak potem pa slišimo, da denimo neki anesteziolog reče ob 14. uri, da ne bodo delali določene operacije, ker ima ob 16. uri drugo operacijo, za katero je dodatno plačan.
To je pa potem stvar vodenja in stimuliranja vodij. Takega bi morali umakniti iz programa.
In če je to vodilni?
Pa najti drugega. Je tudi vprašanje morale in etike zdravništva. Ni samo denar. Bolnik mora biti pomemben. Do neke meje lahko to z zakoni urejaš, ampak morale in empatije ljudi ne moreš obrniti z zakonom. Saj vsa družba postaja taka.
Pravite, da bo ministrica naredila dovolj, če spravi skozi zakon o kakovosti. Ob njenem imenovanju ste dejali, da ste zadovoljni, da je sprejela ponudbo. Se vam danes zdi, da dela dobro, da je učinkovita – ali se strinjate s kritiki, ki pravijo, da poskuša uničevati ugled zdravništva, da ni dovolj strokovna?
Ona je velika strokovnjakinja za področje financiranja zdravstva, kakovosti in varnosti v zdravstvu. Njena pomanjkljivost je, da ne pozna pokvarjenosti zdravstvenega sistema. S čim bi uničevala zdravništvo? Saj se niti ne oglaša, temu se izogiba. Vidim, da se trudi. Je pa prišla na ministrstvo, ko je že bilo opustošeno. Podedovala je investicije, za katere ne vem natančno, kdo jih vodi. Tam so ljudje že desetletja, iz afere v afero, pa jih nihče ne zamenja. Recimo Tadej Štular in Zorislava Cimperman. Tadej Štular je bil pri aferi operacijske mize, pri prisluhih, tudi pri sanaciji požarnega sistema na OI – najprej je bila cena 700 tisoč evrov, zdaj je štiri milijone evrov. Pri vseh teh zgodbah je bil vedno tudi Medicoengeneering. Super podjetje. Nekdo je torej v ozadju, to ni aktualni minister.
Predstavljam si, da ste to ministrici povedali. Zakaj jih ne zamenja?
Vprašanje, ali ima ljudi. In če je to sploh mogoče izvesti. Nekateri so že tako močni, da jih nobena politika več ne more umakniti.
Se izplača še potem opozarjati?
Ali jih bomo pustili, da delajo, kar hočejo? Jaz bom vedno zahteval odgovore. Bližje ko bomo volitvam, bolj me bo to zanimalo.
Ko je Bešič Loredan postal minister, ste rekli: »Upam predvsem, da bo znal ločiti med hijenami in poštenjaki.« Mu je tu spodletelo?
Ne vem. Midva nikdar nisva bila prijatelja, čeprav je on to govoril. On je imel blazne politične ambicije. Ne vem, ali poznam človeka, ki bi imel takšne ambicije biti v politiki. Postal je minister, podpredsednik vlade. Na začetku je šlo. Potem se je nekaj zgodilo in je obrnil ploščo. Nisem ga vprašal, kaj je to bilo. Nekdo je vplival na njega. Kako in zakaj, ne vem. Meni je bilo samo važno, da je šel. Žal prepozno, ker je naredil že veliko škode. Zakon o ZZZS smo na srečo ustavili. On je pa res začel napadati zdravnike – ko je bila tragedija v Velenju, ko je bolnik umrl na urgenci, je zdravnico takoj javno napadel! Tudi če bi bila kriva, se to ne dela. Se analizira, ugotovi, kaj se je zgodilo. Tudi sodelovanje med njim, njegovim delodajalcem in zdravniško zbornico je bilo zelo nenavadno. Ni več delal v interesu javnega zdravstva.
Pomembna sprememba v noveli zakona, ki razburja zdravnike, je tudi nekakšna uvedba obveznega dežuranja. Pravijo, da je to pomembno za delovanje urgenc. Podpirate?
To smo zahtevali na strateškem svetu. Zdaj imamo skupino zdravnikov, ki »crkuje« po urgencah. Zdravstveni domovi niso več tako dostopni, pacienti pa nekam morajo iti. Obremenitve so zato strahovite. Po drugi strani je veliko zdravnikov, ki dobro služijo in ne pridejo na urgenco. Po zakonu smo vsi dolžni delati v urgentni službi. Tudi koncesionarji bi morali. Če hočemo, da se urgenca ne sesuje, je to nujno. Bom zdaj ciničen: naj podpišejo, da njihovi družinski člani ne bodo šli na urgenco, če se jim kaj zgodi, pa jim ni treba dežurati. Vsi moramo torej prevzeti odgovornost in dežurati, da bomo razbremenili tiste, ki zdaj tam crkujejo! Zdaj zbornica vidi samo tiste, ki bodo morali po novem dežurati in bodo prizadeti. Kaj pa tisti, ki že zdaj dežurajo in crkujejo? To bi moral biti pogoj za podaljšanje zdravniške licence. Da zaščitijo javne zdravnike. Bomo videli, kaj bodo zdaj naredili. Izzval sem dr. Beovićevo, naj postanejo zbornica zasebnikov. Pa naj jo potem financirajo tisti, ki imajo od tega korist.
Zdaj ste Bojano Beović zdravniki že drugič izvolili za svojo predsednico.
Smo jo. Vse je zakonito. Še vedno pa lahko povemo svoje mnenje. Pa udeležba ni bila prav visoka. In nobenega protikandidata. Tudi to govori o apatiji zdravništva. Na žalost.
Apatiji na eni strani. Na drugi pa imamo najdaljšo zdravniško stavko.
Če temu lahko rečete stavka.
Na začetku ste tudi vi opozarjali na posledice stavke.
To je smešno. Kaj pa so dosegli? Imajo sestanke, da izgubljajo čas. Na OI o stavkovnem valu druge navdušujejo tudi tisti zdravniki, ki so s srcem in dušo podpirali SCT pri svinjarijah na OI. Tragično. Pozna se, da je Konrad Kuštrin šel. On je bil maček stavk. Po tej stavki se bojim, da bomo ostali brez sindikata Fides. Sindikat pa kot skupina delavcev potrebuješ.
Zakaj vlada tako ignorira zdravnike?
Javnost je obrnjena proti nam in v veliki meri smo za to krivi sami. Vsak politik, ki bi zdaj ustregel zdravnikom, bi v javnosti naletel na odpor. Vlada to izkorišča. Smo pa sami to ustvarili z načinom stavke. Saj sami ne vejo, kaj je cilj. Na začetku so se borili za boljše javno zdravstvo in višje plače medicinskih sester. To je smešno. Moraš biti iskren. Sindikat se bori za višje plače in včasih za ozimnico. Ko je Kuštrin šel v stavko, je vedel, še preden se je stavka začela, kaj bo vlada podpisala. Zdaj pa Fides sploh ne ve, kaj želi.
Torej ne podpirate teh stavkovnih zahtev?
Saj niti ne vem, katere so. Ne vem, kaj hočejo. Na OI so poslali neko pismo vladi, v katerem so zahtevali stvari, za katere ni kriva ta vlada – denimo pomanjkanje zdravnikov. To niti ni v pristojnosti vlade. Niso pa denimo zahtevali pojasnil, zakaj je požarna sanacija zdaj vredna štiri milijone, zakaj imamo direktorja, ki dela od doma, zakaj investicije na OI stojijo ...
Kako bi vi reševali ta stavkovni zaplet?
Nekajkrat sem poskušal. Prepričal sem predsednika sindikata Fides in predsednika vlade, da se dobita in pogovorita. Ampak na žalost se nista nič dogovorila. Ena od zadev, ki bi po mojem koristila, bi bilo to nagrajevanje zdravnikov. Zato pri tem tako vztrajam. To je možnost, ki bi nagradila vse, ne le zdravnikov. Vsi bi lahko bili potem zadovoljni. Ne vem pa, koliko je v ozadju te stavke druge politike. Pod Kuštrinom to ni bila skrivnost, saj je bil zelo blizu SDS. Če je zadaj tudi zdaj politika, potem se nimaš kaj dogovarjati.
Bo torej trajala stavka še več mesecev?
Ne vem, kaj ta stavka sploh je. Ima pa posledice, ki jih morda javnost ne vidi. Nezadovoljstvo zaposlenih. Nič se ne zgodi. Ozračje je slabo.
Zaradi javnega mnenja, uperjenega proti zdravnikom, lahko vlada zdaj lažje sprejme ukrepe proti njim. Reformi pa bi koristilo, če bi ljudje bolj zaupali zdravnikom.
Tako je pri vsakem poslu. Zaupanje je predpogoj za uspeh. Zdaj imamo kar kaotično situacijo.
Še sploh verjamete, da bo prišlo do reforme?
Jaz sem proti reformi. Sem za evolucijo. Za razvoj. Na nekaterih področjih bo prišlo do njega. To se že kaže. Mislim pa, da bo treba bolj udariti po mizi. Marsikdo si želi sprememb, tudi ZZZS. Ampak pokleknejo, ko pridejo lobiji, ki so močni tudi prek politike. Takrat bi potrebovali večjo podporo ministrice in vlade, da jim ščitita hrbet, ko gredo korak naprej.
Ministrica v javnosti ne daje takega vtisa, da bi odločno stopila za nekoga.
Njena pomanjkljivost je, da ne pozna pokvarjenosti ljudi v zdravstvenem sistemu. Ampak po mojem bi podprla.
Marsikdo pravi, da ona niti nima glavne besede, ampak Golob.
Saj je predsednik vlade. Ampak ministrica ima ogromno znanja. Ni pa politik. To je treba izkoristiti. Bo pa pokol, če se začne urejati financiranje. Na strateškem svetu bomo vsekakor pritiskali, da se začne.
Boste vi naslednji minister?
(smeh) To pa ne. Sem že pred leti povedal, da je edina funkcija, ki jo lahko imam v politiki, da sem predsednik SDS.
