Je depolitizacija RTV Slovenija, o kateri se je nedavno veliko govorilo, zaključena?
»Depolitizacija je izvedena na način, za katerega smo si zelo prizadevali v tistih dveh letih desnega prevzema RTV Slovenija. Torej nimamo več v programskem svetu političnih nastavljencev s politično agendo in političnimi stiki. Izgubili so vpliv. To je zelo pomembno. Vemo, kako je bilo v prejšnjih časih, ko so dobivali uredniki direktna navodila svetnikov, ko se je uredniška politika oblikovala nekje drugje oziroma izven naših pisarn. Vendar po prvih mesecih, odkar sem na direktorskem položaju, se potem sprašujem, kaj depolitizacija pomeni, če je tvoje preživetje še vedno politično odvisno od vladne pomoči. Čutiti je osvobojenost nekega ozemlja, osvobojenost od politike, ampak še vedno smo njihovi talci v smislu, da stabilno financiranje na noben način ni zagotovljeno. Z reorganizacijami, varčevanji, s tem, da postrgamo vsak košček, ki je ostal, bomo še nekaj časa zdržali, potem pa se bo razgalila situacija, kje smo, če ustanovitelj ne ukrepa. Noben javni medij v Evropi namreč danes ne deluje s sredstvi, ki jih je imel na voljo leta 2012. Samo RTV Slovenija. In seveda se to pozna.«
Kako pa se ta depolitizacija opazi v programu?
»Programa sedaj ne gledam več samo kot gledalka. Imam čisto vest, ker vem, da ni političnih vplivov, torej nekoga, ki te pokliče in izrazi željo, kako bi nekaj moralo biti. Tega ni. Morda pa imamo trenutno tudi malo sreče, da ima sedanja vladna koalicija veliko težav sama s sabo in nima časa, da bi se ukvarjala z nami, kar je dobro in slabo. Dobro je, da lahko delamo to, kar smo se odločili delati v teh katastrofalno omejenih razmerah. Slabo pa je, ker nihče ne izpolni svoje vloge in naloge, torej da RTV Slovenija omogoči preživetje in stabilno financiranje.«
Pred vami sta Televizijo Slovenija vodila Valentin Areh in Uroš Urbanija. Kako sta opravila svoje delo?
»Valentin Areh je z današnjega gledišča za seboj pustil strašen poskus reorganizacije programskega prostora, s katerim je naredil ogromno škode. Govorim o ukinjanju določenih oddaj, medtem ko eksperiment na drugem sporedu ni izpolnil nobenega od zastavljenih ciljev. Zaradi tako nekredibilnih eksperimentov s programom smo izgubili zaupanje gledalcev, ljudje so obupali nad javno televizijo, da se moramo danes boriti za vsakega gledalca posebej. Šlo je za načrtno dirigirano zahtevo, da se uniči Televizijo Slovenija, kar je imelo zelo škodljiv učinek. Ko je vodenje televizije prevzel Urbanija, so vendarle ugotovili, da je bila narejena velika napaka. Vendar konkretnega preskoka, da bi se takratna situacija sanirala, niso naredili. Znašli smo se v obdobju gole stagnacije.«
Takrat ste na daljavo spremljali njihovo delo, zdaj ste se kot direktorica seznanili tudi s podrobnostmi njihovega vodenja javne televizije. So iz omare že padli kakšni okostnjaki?
»Projekt Panorama je bil škodljiv že od samega začetka, škodljivost tega okostnjaka pa sami danes zelo dobro občutimo. Za praktično nič gledanosti smo zapravili milijon evrov. Ko vidim, kaj bi lahko naredili za ta denar, je to težek okostnjak. Mi tega luksuza nimamo, zato nekih prebojev tudi ne moremo delati, niti kiksov. Bili so tudi zelo radodarni s stvarmi, ki niso nezakonite, so pa izjemno škodljive za javni medij. Govorim o raznih dodatkih, na primer za večopravilnost na področjih, kjer to ni bilo potrebno, ko se je zgolj kupovala podpora sodelavcev. In to je zelo vplivalo na finančni položaj hiše, v kateri veliko zaposlenih dela za minimalno plačo. A je to normalno za en javni medij?«
Bi bilo treba zaradi tega sprožiti tudi kazenske postopke?
»Tudi sama se javno sprašujem, zakaj ne odgovarjajo za svoja dejanja. Sem pa trdno prepričana, da bi sedanja uprava s pomočjo pravne službe v primeru, da bi našla karkoli, kar bi dejansko bilo iztožljivo ali kar bi dejansko predstavljalo prekoračitev pooblastil, ukrepala. Zagotovo niso bili naši predhodniki tako naivni, da bi ravnali nepremišljeno. Veliko se je govorilo na primer o nakupu grafik, za katere se je porabilo 70 tisoč evrov. To sta proračuna dveh kar velikih oddaj v tem trenutku. Bilo je moralno, etično nesprejemljivo, ampak zakon to omogoča, taka dejanja niso kazensko pregonljiva. Kaj boš potem naredil? Ne moreš se spuščati v neke negotove pravne bitke.«
Prejšnje vodstvo je informativni program javne televizije skoraj uničilo. Zaposlovalo se je neizkušen, tudi političen kader, dobri novinarji so odhajali ali ostali brez dela, gledanost je padala. Kako je danes z informativnim programom, ki bi moral veljati za paradnega na javni televiziji? Kot je slišati, so novinarji preobremenjeni, na konkretne ukrepe vodstva še vedno čakajo, niso zadovoljni.
»Seveda niso, saj ne morejo še biti, sem pa prepričana, da se bodo stvari uredile, drugače na tem mestu sploh ne bi sedela. V informativnem programu se je oblikovala nova uredniška ekipa, za katero verjamem, da bo uspela narediti prelom, torej bistveno boljši program od tega, ki ga danes ustvarjamo. Kadrovsko se seveda ne moremo primerjati s časi, ko smo imeli novinarje specialiste, da bi pokrivali določena področja. Zdaj smo še vedno v fazi, ko vsak dela vse oziroma vsak pokriva več področij hkrati, kar pomeni, da se novinar ne more poglobljeno posvetiti določeni zgodbi. Imamo pa uredniško ekipo z načrtom, kako spremeniti zadeve in organizirati delo, da bomo ustvarili najboljši možen program v trenutnih okoliščinah.«
Koliko kadra, ki je prišel v času Andreja Graha Whatmougha, še dela v informativnem programu?
»Praktično vsi. In to zdaj ustvarja probleme. Gre za stare zamere, ko so se uredniki ali pa celo direktorji neposredno vtikali v program s pomočjo svojih nastavljencev, ne gre za stvari, ki jih novinarji zlahka pozabimo. Veliko slabe volje še vedno povzročajo velika plačna nesorazmerja, tako v informativnem programu kot drugje. Na to, da nekdo, ki je bil v določenem trenutku postavljen v luksuzen razred, dela manj zahtevne stvari od tistega v 42. ali še nižjem razredu, smo človeško občutljivi. Na drugi strani pa imamo kolega, ki je prišel v času prejšnjega vodstva, in danes v notranjepolitični redakciji korektno opravlja svoje delo, se trudi in je tako že v veliki meri nadoknadil manko, ki ga je imel, ko je prevzel tisto res odgovorno mesto voditelja.«
Nekateri bivši sodelavci Panorame na drugi strani protestirajo, so nezadovoljni, tudi način, kako ste jih obravnavali, ni bil povsem na mestu.
»Kakšno stvar bi tudi sama morda izpeljala drugače, tudi čas okoli novega leta ni bil primeren za reševanje takih zadev. Vendar če ti strokovne službe svetujejo, da je v tem trenutku bolje te ljudi poslati na čakanje, potem to seveda s težkim srcem spoštuješ. Ko smo s programsko-produkcijskim načrtom ukinili drugi informativni program, se je izkazalo, da je tam okoli 14 ljudi in da vseh ne bomo mogli prerazporediti po novinarskih mestih na Televiziji Slovenija. Res je, v informativnem programu smo še vedno kadrovsko podhranjeni, vendar potrebujemo novinarje, ki bodo hodili na teren in prinašali zgodbe, ne pa urednikov v visokih plačnih razredih. Vsem smo ponudili delo, ker smo to v skladu z zakonom morali narediti, niso pa bili vsi s ponujenimi razredi zadovoljni in zato tudi nekateri niso podpisali pogodb.«
Koliko zaposlenih je trenutno še vedno brez dela?
»Na čakanju je trenutno pet ljudi, drugi so prerazporejeni, ena kolegica v razvedrilni program, s katerim je že prej sodelovala, drugi pa v informativni program.«
Pojdimo na letošnji programsko-produkcijski načrt (PPN). Zakaj ste ga za razliko od direktorice digitalnih vsebin Kaje Jakopič in radijskega direktorja Mirka Štularja podprli?
»Nobene koristi nisem videla v tem, če bi PPN zavrnili. Za to, da bi z zavrnitvijo načrta dosegli povečanje sredstev, ni bilo prav nobene realne možnosti. Takega čudeža ni bilo za pričakovati. Takrat sem zelo realno pristopila k problemu in odigrala tudi nekakšno prepričevalno vlogo, da je načrt treba najprej sprejeti, četudi ni dober, da se lahko potem vsi skupaj potrudimo v pogajanjih z vlado in v iskanju komercialnih rešitev za več sredstev, torej za boljši program. Če bi zavrnili finančni načrt, bi morali poslovati po dvanajstinah. Takrat so izračuni pokazali, da bi bila prva dvanajstina za nas usodna. Imeli bi na voljo manj sredstev, kot jih imamo v tem trenutku. Pripraviti smo se morali tudi na ta scenarij. Odgovorni uredniki in moja pomočnica za finance so imeli nalogo, da preverijo še ostale varčevalne možnosti v primeru, da dokumenta ne bi bila sprejeta. Naš izračun je takrat pokazal, da bi ob že tako okrnjenem proračunu morali najti še dodatnih 400 tisoč evrov. In zato se mi je zdela takrat odločitev, da podprem PPN, kristalno jasna, četudi je bila marsikje nepriljubljena, češ, dajte se raje boriti za boljši program, uprite se, zahtevajte denar.«
Ali ne bi bilo možno kljub omejenim sredstvom pripraviti bolj razvojno naravnanega programa?
»Položaj direktorice sem prevzela konec lanskega oktobra in takrat sem začela pripravljati PPN z isto uredniško ekipo, kot jo je imel moj predhodnik, torej Uroš Urbanija, z istim osnutkom programskega načrta, kot ga je imel moj predhodnik. Novembra ne moreš delati čudežev. Mi smo v rekordnem času treh tednov oblikovali nekaj oprijemljivega. Televizija ni časopis, ko se lahko čez noč odločiš, da boš spremenil deset strani, in bo časopis že od jutri drugačen. Tukaj govorimo o pogonu produkcijskih in vseh ostalih zmogljivosti. Mi v tem času nismo mogli izdelati niti ene nove scenografije, še Marcela smo postavili iz nekih starih luči. Program morda ni dovolj razvojno naravnan, toda omogoča nam razvojno naravnanost projektov, povezovanja na vseh ravneh, med drugim za evropske volitve.«
Gledalci v prvem polletju naj ne bi bili prikrajšani za programske vsebine, od julija dalje pa se napoveduje krčenje programa. Kako bomo to konkretno občutili? »Pri predvajanju tuje produkcije (tujih serij, dokumentarcev in filmov) bomo za leto 2024 predvidena premierna predvajanja zgostili v prvi polovici leta, v upanju, da se finančna situacija popravi in bomo lahko manjkajoča premierna predvajanja v drugi polovici leta zagotovili z dodatnimi nakupi,« lahko med drugim preberemo v PPN. Kar strašljiva napoved.
»Se strinjam. Tako bo tudi ostalo, če se v pogovorih z vlado ne najde dodatnih sredstev, ki jih potrebujemo za preživetje do konca leta. Manko se bo predvsem poznal na področju tujega programa, torej pri odkupu filmov, serij in dokumentarcev. Če ustanovitelj ne bo uredil financiranja, potem si niti ne upam pomisliti, kaj bo to pomenilo. Na področju tujega programa bomo doživeli izjemno okrnitev tega, kar ponujamo gledalcem, govorim o ponovitvah iz prvega polletja, za katere bomo še imeli pravice. Situacija bo grozna, ker bomo morali programski čas vendarle zapolniti. Da nimaš filma tedna, da nimaš Sedmega pečata … Tega si res ne znam predstavljati. To niso poceni stvari, tega ne moreš povrniti z enim varčevalnim ukrepom. Omejili smo že študentsko delo, znižali dodatke, produkcijske normative, varčujemo na vsakem koraku. Trudimo se na področju oglaševanja in drugih marketinških prihodkov, skorajda prosimo za denar. Zagotovo ste opazili, da imamo v programu več TV-prodaje. Vendar to je z razlogom. S TV-prodajo skoraj pokrijemo proračun informativnega programa v letošnjem letu ali pa dva proračuna razvedrilnega programa. Sprejeti smo morali slabe kompromise s stališča gledalca, kot programskemu ustvarjalcu ti je to seveda hudo narediti, ampak hkrati veš, da si s tem omogočil preživetje, zato tako poudarjam stabilno financiranje.«
Bomo potem v drugem polletju dobili drugorazredno televizijo, če se situacija ne bo uredila? Bomo spremljali televizijo s TV-prodajo, vedeževalci in starimi oddajami?
»Vedeževalcev zagotovo ne bomo imeli, bo pa še več ponovitev. Prvi program je zdaj čist, tu je ponovitev razmeroma malo, na drugem programu pa je situacija že drugačna. In če se ne bo zagotovilo dodatnih sredstev, se bo ta trend začel seliti še na enko.«
Oddaja Pričevalci ostaja v programu. Zakaj? Moderne javne televizije takšne produkcije ne bi nikoli spustile v eter.
»Oddaja Pričevalci bi morala biti na višjem produkcijskem nivoju, ni dvoma. Se pa bojim, da komentatorji pogosto, ko beseda nanese na to oddajo, nimajo v mislih produkcijskega nivoja, ampak gre tukaj za povsem druge bitke in spopade.«
Pustimo ideološke stvari ob strani, govorimo o produkciji.
»Nimam vzvoda, da bi zahtevala izboljšanje produkcije, ker v tem trenutku ne morem ponuditi nič, ne dodatne ekipe ne dodatnih luči, da bi se zadeve izboljšale. Če oddaja Pričevalci krši programske ali civilizacijske standarde, etični kodeks, potem je treba seveda ukrepati. Lahko sem naivna, ampak tukaj bi rada še nekaj dodala. Mi moramo delati za vse v Sloveniji. Nekateri gledalci to oddajo radi gledajo, jim zelo veliko pomeni, kdo sem torej jaz, da bi to nekomu omejevala.«
Uživa ustvarjalec Pričevalcev, torej Jože Možina, poseben status na Kolodvorski? Slišati je tudi očitke, da gre za nekakšen kompromis, ker je v programu tudi oddaja Spomini, ki jo pripravlja vaš partner Janez Lombergar.
»Moj partner je ustvarjal Spomine veliko prej, preden sem jaz postala direktorica televizije. Ne vem, zakaj bi nekdo razmišljal o tem, da bo prva stvar, ki jo bom sprejela kot direktorica, ukinitev Pričevalcev in Spominov. Ko sem zasedla ta položaj, sem se ukvarjala z veliko resnejšimi programskimi problemi.«
Gre v tem primeru za prisilno uravnoteževanje programa, o katerem se pogosto govori v povezavi z RTV Slovenija?
»Prav ta očitek se mi zdi najmanj sprejemljiv in tudi najmanj argumentiran, ker to govorijo tisti, ki niso nikoli gledali ne ene ne druge oddaje. Ker drugače bi vedeli, da zgodovina slovenskega gledališča z Alešem Janom, ki je trenutno v Spominih, nima nobene zveze z uravnoteževanjem, prav tako spomini Angelike Hribar in mnogih drugih. Te zgodbe celo pritrjujejo neki drugi zgodovinski optiki, kot to poudarjajo nasprotniki oddaje.«
Vida Petrovčič je izvajala skorajda vse posebne programske projekte prejšnjega vodstva, tudi v okviru referenduma o zakonu o RTVS. Kakšne so njene zadolžitve danes?
»Če imam prave informacije, se Vida odpravlja v pokoj, in če se ne motim, bo do tega prišlo zelo kmalu. K temu, da je preveč vneto zagovarjala interese nekdanjega vodstva in s tem škodovala tudi novinarski profesiji, nimam kaj dodati.«
Že dolgo se govori o reorganizaciji javnega servisa, saj bi mu le tako lahko omogočili preživetje na dolgi rok. A tudi novo vodstvo ni dalo jasnih odgovorov glede razvoja naše največje medijske hiše. Kaj je treba storiti z javno televizijo, kateri so nujni ukrepi, da bo obstala kot kakovosten javni medij?
»Tako kot pri pomanjkanju argumentov glede Spominov in Pričevalcev je tudi na tem področju zelo poenostavljeno govoriti, da je s strukturo RTV Slovenija vse narobe. Naš model je podoben modelu hrvaške in avstrijske javne radiotelevizije, je pa zelo drugačen od BBC in ZDF. Ne delim mnenja, da je struktura našega servisa bistven problem, ki nam preprečuje, da bi postali napreden javni medij. Skrbi me, da bomo z zahtevami po prestrukturiranju zašli v neko obdobje, ko bo naš glavni cilj prestrukturiranje, ne pa priprava najboljšega programa, ki ga lahko v tem hipu naredimo. Mi moramo narediti preboj zlasti na digitalnem področju. Vsa svoja prizadevanja bi morali osredotočiti na to, da zaživimo na vseh drugih platformah, da zaživimo polnokrvno življenje.«
Kakšno je vaše mnenje o mariborskem in koprskem regionalnem centru, sta prevelika glede na potrebe dvomilijonske države?
»Ne verjamem, da bi ju bilo treba skrčiti, predvsem je treba v centrih bolje organizirati delo in ju bistveno bolj integrirati v naše delo. Ustvarjalci oddaj v Mariboru in Kopru se čutijo odtujene od ljubljanskega utripa. Kje piše, da nekaterih oddaj ne bi mogli delati v Mariboru ali Kopru, saj so na podoben način organizirani drugi javni servisi. Kje piše, da morajo vse otroške oddaje nastajati v Ljubljani, saj s tem omejujemo nastopajoče otroke, v Mariboru bi veliko lažje pokrili štajerske, koroške in prekmurske šole. Marsikaj bi se dalo narediti na tem področju. V svojem programu sem izpostavila prav to - uporabo regionalnih studiev z namenom krepitve celotne televizijske produkcije. Danes imajo v Mariboru oddaje zase, v Kopru zase, v Ljubljani pa jih predvajamo v slabih terminih, četudi so to oddaje s potencialom. Kmetijski oddaji bi zagotovo morali nameniti več pozornosti.«
Zakaj še vedno nimamo jasne opredelitve, kaj naj bi ponujal prvi in kaj drugi program?
»O tem se pogovarjamo že 20 let. Profiliranje drugega programa seveda onemogoča šport, drugi program je popolnoma nepredvidljiv zaradi športnih prenosov, tako da tam zelo težko postaviš resno shemo. Ko sem sama imela oddajo na dvojki, torej Globus, je večkrat odpadel, enkrat se je začel ob 20. uri, drugič ob 22. uri. Težko je ustvarjati resno oddajo na drugem programu. In še vedno je tako. Kako to rešujejo druge javne televizije? S tem, da imajo svoj športni kanal. V tem primeru bi lahko drugi program namenili lahkotnejšim vsebinam ali kaki drugi produkciji, za katero nam v osrednjem terminu na enki zmanjkuje časa.«
Slišati je tudi opazke, da je spored Televizije Slovenija videti, kot da ga je nekdo slučajno nametal skupaj.
»Ne strinjam se s tem. Dejstvo je, da denarja za drugi program, če odmislimo športne dogodke, letos nimamo. Nam je pa uspelo spored na prvem programu za večino dni v tednu uspešno strukturirati, kar se vidi tudi že na podatkih o gledanosti. V ponedeljek imamo Tednik, ki sicer potrebuje scensko prenovo, sledita oddaji Marcel in Osmi dan. Ob torkih so zaživele kratke polurne dokumentarne forme izobraževalnega programa, včeraj smo si lahko na primer ogledali Kurenta, imeniten dokumentarni format. Nadaljevali smo s potopisno oddajo, ko smo se lahko malo sprostili po resni izobraževalni temi, in zaključili z Globusom. V sredo je čas za film tedna, tega ljudem ne bomo jemali, saj so nanj navajeni že 30 let. Četrtek je dan za Tarčo, ki ima dobro gledanost, po njej pa sledi termin domače ali tuje dokumentarne produkcije. Ob petku se počutim nelagodno. Ne samo zaradi tega, ker prejšnje vodstvo ni pripravilo nobenega scenarija za resno petkovo oddajo, čeprav je bilo že poleti jasno, da Blaž Švab ne bo nadaljeval s petkovim večerom. Temveč tudi zato, ker si zaradi finančnega položaja ne moremo privoščiti velike razvedrilne oddaje. Zato bomo delali nekoliko bolj skromno narodnozabavno, popularno oddajo. Sobota je praktično izdelana in dobro gledana. Govorim o oddajah Kaj dogaja in Joker. Kot problem se lahko pokaže še nedelja, ker za domače serije ne bomo imeli denarja. Imamo pa Intervju, s katerim ima uredništvo informativnega programa že načrte, kako ga izboljšati oziroma prenoviti.«
Ste bili zadovoljni z gledanostjo serije Življenja Tomaža Kajzerja?
»Pričakovali smo več, sploh zaradi januarja, ko konkurenca še ni imela velikih šovov. Problem takih nadaljevank je v tem, da morajo imeti 30 ali 40 nadaljevanj, da imajo resen učinek na gledanost. S šestimi deli lahko narediš zelo malo.«
Koliko pa se je ta serija gledala na spletu?
»To je zelo zanimivo. Serija se je zelo dobro gledala na našem portalu. Tukaj se prav kaže nek trend, saj se tudi druge oddaje, kot na primer Tarča ali Politično, dobro gledajo na spletu, tudi teden dni po njihovem prvem predvajanju. Kaj nam to pove? Da ni vedno potrebna luksuzna scenografija, da ni treba vsakič znova vložiti milijona evrov v nek projekt.«
Zakaj potem na primer poceni oddaj ne selite med podkaste, v digitalni svet, v osrednjem večernem času linearne televizije pa sprostite čas za najboljše, kar lahko ustvarite z notranjimi kadri na področjih, kot so na primer notranja in zunanja politika, kultura, šport, regionalne vsebine, kjer je javni televiziji tudi mesto?
»Če bomo iz programa vzeli drobne stvari, jih bomo morali z nečim tudi nadomestiti, za kar pa denarja nimamo. Veliki projekti? Najprej se je treba vprašati, koliko imamo na določenih področjih sploh kadrovskega, produkcijskega in finančnega potenciala, da bi lahko delali velike oddaje, o katerih govorite. Koliko je takih ustvarjalcev?«
Ustvarjalci regionalnih programov bi lahko staknili glave in ustvarili odlično oddajo z regionalnimi vsebinami, ki bi dobile nacionalno mesto. Podobno bi lahko športni ali kulturni program ustvarjala eno veliko, osrednjo oddajo.
»Na področju kulture imamo sedaj v osrednjem večernem času Osmi dan. To je najboljše in največ, kar kulturni program v tem hipu zmore.«
Ampak to so oddaje, ki so že dolgo na sporedu. V večernem času bi potrebovali nekaj novega, svežega, recimo eno osrednjo kulturno, notranjepolitično ali športno oddajo.
»To si tudi sama želim. Ampak kaj bi na primer potem naredili s Tarčo, ki je najbolje gledana informativna oddaja? S takimi oddajami se ne eksperimentira, dokler je tako, kot je. Imamo dva super predloga za regionalne vsebine, celo koncept za regionalno oddajo. Ampak res ne vem, kako naj še notranji in zunanji javnosti dopovem, da nimamo za žemljo, kaj šele, da bi razmišljali o tem, da bi spekli potico. Pri televizijski produkciji niso dovolj besede, da je treba strniti moči. Najosnovnejša scena za oddajo stane najmanj 50 tisoč evrov, ampak mi tega denarja nimamo.«
Pa res ne morete z notranjim kadrom izpeljati določenih sprememb, da bi tudi gledalci videli, da se nekaj razvija, spreminja? Dobili smo Osmi dan v osrednjem terminu, Marcela, ki je nekakšna reciklirana oblika Studia city.
»Moja velika želja je - in zato sem tudi zasedla ta položaj -, da bo PPN za leto 2025 povsem drugačen od letošnjega. Če se bomo letos finančno stabilizirali, bomo kakšno spremembo, o kateri govorite, lahko že jeseni uvedli. Ampak to ni odvisno od nas, to je odvisno od finančnega vložka. To, kar zmoremo v tem hipu finančno, je samo to, kar delamo. Nazadnje smo porezali vse samo zato, da lahko pokrijemo olimpijado, pa bi s temi sredstvi lahko ustvarili kakovostno regionalno oddajo, dodatno politično oddajo. Vse načrte smo zamrznili, da smo lahko za olimpijado zagotovili 1,7 milijona evrov, za evropsko nogometno prvenstvo pa še 1,5 milijona evrov.«
Zakaj so na drugi strani kolegi z Radia Slovenija uspešnejši pri ustvarjanju programa, kar se kaže tudi na njihovi poslušanosti? Vemo, radijska produkcija je bistveno cenejša od televizijske, ampak tega ne moremo zapisati za kreativne rešitve.
»Vse najboljše o radijskih kolegih. Brez velikih pretresov so preživeli zadnje krizno obdobje, osredotočili so se lahko na svoje delo, imajo novinarsko ekipo, ki je zavidanja vredna. Ko gledam na drugo stran ulice, jim zavidam marsikaterega novinarja, ki pa ne bo nikoli prišel k nam, ker so tam razmere bistveno bolj urejene. Samo želim si, da bi tudi Televizija Slovenija imela čez tri leta tako urejen novinarski kolektiv, kot je na radiu. Je pa treba tudi vedeti, da je javni radio bistveno manj izpostavljen od televizije. Sama ne morem zapisati enega kolegijskega sklepa, da se ne bi čez pet minut že znašel na portalih posameznikov, ki jih raje ne bi omenjala. Še preden narediš potezo, te nekdo nekje pribije na križ. Mi nimamo časa se ukvarjati z ustvarjalnostjo, ker kar naprej gasimo požare. Postopke za pripravo PPN za naslednje leto sem že sprožila in tukaj bo prostora za nove koncepte in oddaje. Upam tudi, da se bomo kadrovsko, uredniško prepihali, da bo veter prepihal to hišo in naše možgane. Pri nas bi morali marsikaj zamenjati, nekatere stvari moramo nujno začeti delati na novo, v nasprotnem primeru nas ne bo noben več gledal.«
Kako je z dopisniško mrežo v tujini? Kar nekaj slabe volje, celo vroče krvi je bilo čutiti ob napovedanih spremembah ...
»Pri nas je povsod čutiti slabo voljo, ampak tuji dopisniki znajo bistveno bolje opozarjati nase kot kakšna druga skupina zaposlenih, v kateri vre zaradi napovedanih sprememb. Za nekaj časa smo morali zamrzniti postopke za izbiro novih dopisnikov, nekateri se bodo morali po teh načrtih vrniti domov, kar žal velja za eno od dveh dopisniških mest v Bruslju in za Moskvo. Si pa želim, da bi dopisniško mesto v Moskvi vseeno ohranili. Še vedno pa ne vidim nobenega smisla, da imamo dopisništvo v Bangkoku, dopisnico bi morali imeti na Bližnjem vzhodu.«
Vaš kratek mandat je zaznamoval odstop Vanje Vardjana s položaja odgovornega urednika razvedrilnega programa zaradi dogajanja okoli izbire evrovizijske predstavnice. Je storil prav, se je o tem pred končno odločitvijo posvetoval tudi z vami?
»Podprla sem njegov odstop. Izbor evrovizijske popevke bi se moral opraviti na bistveno bolj profesionalen, urejen način, ki ne sproža nobenih dvomov. To, da se je zadeva znašla na protikorupcijski komisiji, ni dobro za nikogar, ni dobro niti za nas niti za Raiven, čeprav nimamo nobenega razloga, da ne bi verjeli, da se je žirija odločila pravilno. Se pa kaj takega javni televiziji zagotovo ne bi smelo nikoli zgoditi.«
Pa ste tudi sami zahtevali od Vardjana, da odstopi?
»Zadeve ne želim dodatno komentirati, ampak mislim, da se je najino sodelovanje končalo tako, kot se je moralo končati. Razvedrilni program moramo sedaj postaviti od začetka. Naslednje leto ne bo velikih športnih dogodkov, zato računam, da bo takrat proračun tudi za razvedrilo bistveno višji, pred nami bodo nove priložnosti. In tega se mora lotiti urednik, ki bo uveljavil formate, ki jih v tem trenutku nujno potrebujemo in ki si jih gledalci tudi zaslužijo.«
