Vaš delovni teden je razpet med Slovenijo in Brusljem. Lani ste se z družino vrnili v Slovenijo. Vas življenje v Belgiji ni prepričalo?
Ob prevzemu mandata evropskega poslanca je bilo zame izjemnega pomena ustvariti ravnotežje med službo in družino. Mi smo se preselili v Bruselj v času porodniškega dopusta moje partnerice. Ni nam žal. Tudi zato ker danes še jasneje vidimo razlike med državama. Belgija velja za izjemno razvito, a to ni pogoj za kakovostnejše bivanje. Pri nas se premalo zavedamo, v kako lepem okolju in državi živimo, kjer imamo visoko kakovost bivanja.
Doma se z volivci srečujete v mobilnih pisarnah, poleg ljubljanske imate edino stalno v Novi Gorici, kamor prihajate enkrat na mesec ali po dogovoru. Ljudje prihajajo? O katerih temah se pogovarjate?
Ljudje prihajajo, včasih jih je toliko, da se ne uspem pogovoriti z vsemi. Teme so zelo različne, od lokalnih, nacionalnih do čezmejnih. Govorimo o konkretnih zadevah. V Bruslju ves čas odpiram vprašanja 135 milijonov Evropejcev, ki živijo ob mejah in se zaradi tega soočajo z različnimi nacionalnimi zakonodajami ter s tem povezanimi problemi. Te zelo dobro poznamo tudi na Primorskem, med drugim (ne)dostopnost do otroških dodatkov, vprašanje registrskih tablic ...
Evropske volitve se bližajo. Ima SD že kandidatno listo?
Predvidoma jo bomo predstavili v marcu oziroma aprilu.
Imate nosilca? Evroposlancu Milanu Brglezu naj bi ob pristanku na kandidaturo za predsednika republike SD obljubila, da bo nosilec liste za evropske volitve. Vemo, da se tudi vi potegujete za to mesto.
Z Milanom Brglezom dobro sodelujeva še iz časa, ko je bil on predsednik jaz pa podpredsednik Državnega zbora. Imava iskren in korekten odnos. Oba sva izrazila pripravljenost kandidirati in pričakujeva, da bova na listi. O ostalih imenih in vrstnem redu odločitev še ni bila sprejeta, postopek evidentiranja v stranki je še odprt. Z Milanom sva oba osredotočena na delo v Bruslju in v Sloveniji, si pa seveda kot vsakdo, ki bo kandidiral, želiva, da bi bila izvoljena.
To pomeni, da bi morala biti v vrhu liste. Špekulira se, da bi se na njej lahko znašla predsednica SD in zunanja ministrica Tanja Fajon, omenja se celo nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja.
S kandidatno listo se v tem trenutku ukvarja izključno sekretar stranke. SD je na vseh evropskih volitvah imela dobre liste, kar se je vselej odražalo v dobrem rezultatu. Glede na vlogo predsednice stranke v nacionalni politiki, še posebej, ko je Slovenija s tem letom prevzela mesto nestalne članice v Varnostnem svetu ZN, pa osebno menim, da ne gre pričakovati njene kandidature na evropskih volitvah.
Kaj pa Pahor?
Borut Pahor velja za enega bolj izkušenih slovenskih politikov. Kar pogrešam v slovenski politiki, pa tudi v Bruslju, je več kontinuitete. Borut Pahor pooseblja kontinuiteto in bi lahko zasedel pomemben položaj v kateri od visokih političnih ali diplomatskih služb v Bruslju. Nisem pa seznanjen s tem, da bi imel ambicijo kandidature za evropskega poslanca, to je bolj vprašanje zanj.
Zmotno je prepričanje, da državljanke in državljani ne morejo vplivati na politično dogajanje v Evropski uniji. Tudi sam kot predstavnik manjše države na evropskem političnem parketu nimam občutka manjvrednosti. Zato je potrebno in nujno izkoristiti pravico, da sodelujemo pri kreiranju politik EU, ki neposredno vplivajo na naše življenje.
Letos mineva 20 let od vstopa v EU. Zakaj poudarjate, da so te volitve zdijo zelo pomembne? Niso vsake?
Naša generacija doživlja izjemne ekonomske, socialne, družbene in tehnološke spremembe. Naša odgovornost je, da se te zgodijo na miren način, v sodelovanju in sožitju med narodi. Konfrontacije med zahodom in vzhodom, jugom in severom je moč razumeti skozi konflikte, ki nas obdajajo. Ravno multilateralizem in EU, ki temelji na sobivanju in gospodarskem sodelovanju, sta zagotovilo, da ne bomo ponavljali napak izpred 80 oziroma 100 let.
A EU se oddaljuje od temeljnih vrednot solidarnosti, sodelovanja. Mnoge članice sledijo sebičnim ekonomskim in političnim interesom in EU razumejo le kot bankomat.
Vaša ocena je pravilna in ta trend bi se lahko nadaljeval tudi po naslednjih evropskih volitvah. Zato so te tako pomembne. Večina v Evropskem parlamentu se nas bori proti nacionalizmom, populizmom, ki so v porastu. To prizadevanje je ustvarilo nikdar videno sodelovanje v institucijah in sega od levice do desnice. Danes imamo neformalno proevropsko koalicijo strank, ki so primorane sodelovati kljub ideološkim in programskim razlikam. Zgodba, s katero se v tem trenutku EU spoprijema, je Poljska. Madžarska pa postaja sinonim razdiralnih politik, ki se jim je treba zoperstaviti. Tudi Slovenija je bila v preteklosti omenjena kot država, ki bi se lahko približala tej poti.
Dve leti od začetka vojne v Ukrajini EU zatrjuje, da je njena podpora neomajna. A del članic postavlja pod vprašaj finančno podporo oboroževanju. Slišati je opozorila, da konflikta ne bo rešilo orožje.
Za razliko od konflikta na Bližnjem vzhodu je vojna v Ukrajini relativno poenotila stališča članic, razen Madžarske in v zadnjem času Slovaške. Ne glede na našo zgodovinsko povezanost z Rusko federacijo ne moremo govoriti drugače kot o agresiji Rusije. Temu primerno sta EU in večina globalnega sveta odreagirala. Bolj kot drža določenih evropskih držav nas lahko skrbi drža ZDA. Zgodovina in z njo povezani odnosi med Ukrajino in Rusijo niso črno-beli, a ko govorimo o konfliktu, je treba biti jasen, tudi v okvirih mednarodnega prava. Pomanjkanje diplomatskih pobud poglablja konflikt, ki ima (žal) zaslombo tudi v novi globalni strateški prerazporeditvi. Za rešitev ne vidim druge poti kot diplomatske, zagotovo pa ne vojaške. Vse žal kaže, da brez geografske razdelitve določenih teritorijev ne bo prišlo do mirne rešitve.
Bo odločitev EU, da začne pristopna pogajanja z Moldavijo in Ukrajino, imela sploh vpliv na vojno? Ali je to samo prikaz dobre volje?
Ta korak ima dva cilja. Prvi kaže perspektivo tema narodoma, drugi pa Ukrajini daje zagotovilo o pripravljenosti EU v pomoči v dolgotrajni povojni obnovi. Tudi kot odgovor na konflikt je državama s strani EU dana jasna vizija prihodnosti v družini evropskih držav.
Konflikt v Ukrajini je visoko na agendo EU vrnil širitveni proces, ki vključuje tudi zahodni Balkan. Tu se je slovenska diplomacija vrnila skozi velika vrata zaradi njene kredibilnosti in prisotnosti v tem prostoru tudi s konkretnimi dosežki. Pridobljeni status kandidatke za BiH je v večjem delu zasluga prav Slovenije. Zahodni Balkan je v ekonomskem smislu relativno majhno območje za EU, je pa velik izziv v političnem smislu. EU bi lahko na Balkanu z vložkom 30 milijard nemudoma posegla v razvoj regije, se pa vse bolj kaže pomanjkanje politične volje pri nekaterih voditeljih v teh šestih državah, ker se zdi, da jim situacija statusa quo za njihov osebni položaj ustreza. Žrtev takšne drže pa so ljudje.
Kaj pa konflikt na Bližnjem vzhodu? Razmere so se zaostrovale že lani spomladi, odziv EU, prav tako Slovenije, pa je medel. Vi ste predsednik delegacije za države Magreba, na to ste opozarjali. Podpirate palestinsko neodvisnost?
Najbolj skrajna desna vlada od nastanka Izraela, ki je s svojo politiko privedla skorajda do državljanske vojne, in dogodki, ki so sledili po 7. oktobru, so palestinsko vprašanje umestili na vrh prioritet mednarodne skupnosti. Tu moram biti izjemno kritičen do EU. Če smo znali v ukrajinskem konfliktu pravilno odreagirati, se z medlim odzivom EU zdaj ustvarja vtis popolne oddaljenosti od tega, kar nas dela ljudi, torej humanosti. To, čemur smo priča na Bližnjem vzhodu, kaže vse znake genocidnih dejanj. EU je v tem primeru odgovorna spremeniti svoje politike. Pri tem ji pravo smer med drugim kažejo Španija in visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko Josep Borrell, ki sedaj rešujejo evropski obraz na Bližnjem vzhodu in v arabskem svetu.
Slovenija je bila med državami EU, ki so podprle resolucijo generalne skupščine ZN s pozivom k premirju. Bi morala podpreti tožbo Južnoafriške republike proti Izraelu? Bi se s tem, z besedami zunanje ministrice Tanje Fajon v primeru Rusije, postavila na pravo stran zgodovine?
Obžalujem, da tožbe ni sprožila EU, ki izgublja položaj moralne avtoritete in kredibilnosti. V nasprotju z vtisom, ki je v Sloveniji, se naša država v Bruslju predstavlja v skupini držav, ki so bistveno bolj prodorne pri reševanju bližnjevzhodnega konflikta. Trdim, da se moramo pridružiti Južnoafriški republiki, skupaj z nekaterimi evropskimi državami, če ne že z vsemi, pri njeni tožbi zoper Izrael. Kot nestalna članica Varnostnega sveta mora Slovenija tudi spodbujati in doseči začetek mirovnega procesa, ki mu bo nujno sledilo priznanje Palestine na način oblikovanja dveh držav.
Bo Slovenija to naredila?
Kot evropski poslanec sem se pridružil vsem pobudam in celo predlagal uvedbo sankcij in embarga za državljane iz Izraela pri vstopu v EU kot način pritiska na izraelske oblasti. Od Republike Slovenije in ministrice Tanje Fajon pričakujem, da bosta imeli eno vidnejših vlog pri reševanju tega konflikta.
Migracije so postale posredno orodje za spodbujanje populizmov in konfliktov, nezmožnost reševanja tega izziva pa krepi tudi porast nacionalizmov. Migracijski pakt je lahko odgovor na več izzivov. Reševal bo migracijske tokove v skladu z osnovnimi merili solidarnosti, onemogočal populistično retoriko in dajal odgovore na reševanje konfliktov, ki nas obdajajo v EU. Lahko bi bil tudi orodje za ohranitev schengena, kot smo ga poznali. Enega od dosjejev paketa sem izpogajal tudi sam. Pomembno je, da smo našli način, kako upravljati z migracijami. To bi sicer lahko bilo vprašljivo v nekaterih elementih, ki se nanašajo na pravice, a v grobem je bil dosežen konsenz. Nihče ni povsem zadovoljen, a mogoče ravno to vliva upanje, da smo s kompromisom pa le naredili korak naprej.
Schengen, eden največjih in prepoznavnih dosežkov EU, postaja tudi zaradi nerešenega problema migracij vse bolj črka na papirju. Kritični ste do Avstrije, ki izvaja nadzor na meji. Uvedla in podaljšala ga je tudi Slovenija. Boste enako kritični do slovenske vlade?
Schengen in omejevanje prostega pretoka ljudi se zdi enostavna rešitev za kompleksen problem. Iz uradnih dokumentov Avstrije je moč razbrati, da to počne zaradi nekaj sto nelegalnih prebežnikov letno. Tem številkam ne bi smeli slediti tako radikalni ukrepi. Ob tem sem izjemno kritičen predvsem do vodstva Evropske komisije, ki ni uspelo tega vprašanja rešiti na evropski ravni. Upam, da ob uveljavitvi migracijskega pakta ne bo več moč iskati izgovorov. Pričakujem, da bomo prišli do rešitve v prvi polovici prihodnjega mandata naslednje komisije.
Za EU je ključen prost pretok kapitala in blaga. So ljudje v drugem planu?
Za ljudi ni pomemben samo prost prehod, ampak tudi, da lahko v vsaki državi članice EU ostanejo, delajo, živijo in so enakovredni državljani. To se premalo omenja. Se pa s širitvijo na Hrvaško in z dogovorom z Romunijo in Bolgarijo schengen vseeno krepi. Če pade schengen, pade tudi EU.
Tudi na meji z Italijo je spet nadzor. Kaj pomeni zaprtje meja, se je najbolj eksplicitno pokazalo med Goricama v času covida, ko so se pretrgale vezi med prijatelji, družinami. Na težave prebivalcev ob mejah ste opozoril kot gostitelj konference Več Evrope v čezmejnih regijah. Zakaj je tako pomembno urediti težave na obmejnih območjih?
Prednosti in slabosti EU se odražajo predvsem ob mejah. Zato smo mi, ki na obmejnih območjih živimo, tako senzibilni do teh vprašanj. S konferenco smo odprli kompleksno vprašanje, ki se tiče vseh evropskih meja. Goriška je lahko primer dobre prakse sobivanja dveh držav, narodov. V ta proces bo treba vložiti ogromno energije. Moj cilj je, da bi se pod okriljem enega evropskega komisarja celostno reševalo problematiko ljudi, ki živijo na obmejnih območjih.
Veliko je bilo storjenega, ponosen sem, da sem bil tudi jaz del te zgodbe. Trudim se, da bi predsednika Slovenije in Italije Nataša Pirc Musar in Sergio Mattarella v počastitev tega projekta leto dni pred njegovim pričetkom imela nagovor pred Evropskim parlamentom.
Pa je EPK sploh prepoznaven? Še vsi Goričani se še ne poistovetijo z njim ...
EPK je zgodba o uspehu, o prizadevanju generacij, ki so rahljale konflikte in ustvarile prijateljski odnos ob meji. EPK bo govorila o teritoriju, ki je bil v preteklosti poln konfliktov, a se je te preseglo in ustvarilo življenje v skupni Evropi, kjer velja sodelovanje narodov. Razumem, da se iz lokalne perspektive sliši predvsem o izzivih projekta, ampak v Bruslju je ta koncept viden kot zgodba, ki mora biti zavoljo njene evropske sporočilnosti slišana po vsej Evropi. Verjamem, da se bomo Goričani in Primorci predstavili v najboljši luči. Namreč, na obeh straneh bivše meje se vedno bolj krepi zavedanje, kako izjemno priložnost EPK predstavlja za obe državi.
Ena ključnih sprememb, s katerimi se sooča naša generacija, so podnebne spremembe. Odgovor na to je zeleni prehod. Vi ste ponosni na sprejete zaveze EU. Pa je ogljična nevtralnost sploh uresničljiva v svetu, kjer so obljube in zaveze hitro pokvarljivo blago?
Podnebne spremembe čutimo na lastni koži s poplavami, požari, sušami. Zato štejem dogovor o zelenem prehodu za enega večjih dosežkov Evropske unije. Morajo biti pa ukrepi tega prehoda socialno pravični, razumni, prijazni do narave in človeka, z njim moramo pokazati pot tudi ostalim velikim gospodarstvom na globalnemu trgu. Uveljaviti ga je treba previdno, da vsebuje tudi načela pravičnosti, da upošteva specifike posameznih območij, tudi z uvidom na konkurenčnost evropskega gospodarstva.
Pri tem trčimo tudi na standarde in socialne pravice.
Ravno zato, da bi bil čim blažji, se je EU zavezala zagotoviti velik del financiranja zelenega prehoda. Na politikah držav članic pa je, da omogočijo, da financiranje pride do ljudi. Zakonodaja, ki bo generirala spremembe, mora biti nujno podprta s finančnimi ukrepi.
Če se vrnemo na domače politično prizorišče. Ste tudi podpredsednik vladne SD. Evropske volitve bodo tudi (ne)zaupnica vladi.
Se strinjam in opozarjam, da bi morebitna politična abstinenca ljudi lahko pomenila predvsem priložnost za politike, ki niso prijazne do Evrope, kot jo poznamo. Notranjepolitično dogajanje ne sme biti razlog za neangažiranost ljudi pri evropskih volitvah.
Vodilni vladni stranki je podpora v javnosti strmoglavila, tudi podpora vladi ni visoka. Kako ocenjujete delo vlade?
Gotovo je vlada zamudila mnogo priložnosti, da bi jo danes lahko pohvalil. Predvsem skrbi njena zmožnost sprejemanja ključnih odločitev, da bi ljudem bilo bolje. Želim si, da bi konkretneje posegla na področja, ki so potrebna sprememb, denimo zdravstvo, in izpolnila pričakovanja ljudi. Ne bi še govoril o razočaranju, bi pa opozoril, da lahko do velikega razočaranja pride še pred koncem mandata, če ne bo rezultatov dela vlade. Osebno sem zadovoljen predvsem z delom naših štirih ministrov. Pravosodje je zdaj močno na udaru in moram biti izjemno kritičen do vlade v odnosu do odločitve ustavnega sodišča. Vlada mora izvesti odločbo ustavnega sodišča.
Ampak resor vodi SD.
Ministrica je opozarjala na odločbo tudi s predlogom interventnega zakona, ki pa ni bil podprt na vladi. Tisto, kar je v pristojnosti ministrstva za pravosodje, je bilo opravljeno, finančni del tega vprašanja pa ni v njegovi pristojnosti.
Bi morala glede nakupa nove sodne stavbe ministrica prevzeti odgovornost?
Kolikor mi je znano, preverbe v zvezi z nakupom stavbe še potekajo, tudi s strani Nacionalnega preiskovalnega urada. Ministrica za pravosodje se je zelo angažirala, da se razjasnijo vse okoliščine v zvezi s tem, še posebej ko obstaja sum nepravilnosti pri cenitvi stavbe. V primeru ugotovljenih nepravilnosti je ministrica že napovedala postopke za razveljavitev ali ničnost pogodbe. O zaključkih te zgodbe tako še ni moč govoriti. Tako kot ona si tudi sam želim, da se čim prej pojasnijo vse okoliščine tega nakupa in sproži vse ustrezne postopke.
SD molči pri spornih zadevah, ki odmevajo v javnosti in so povezani z največjo vladno stranko in s premierjem.
Senca, ki pada na integriteto te vlade, se zdi vse večja. Kot politična stranka z veliko izkušnjami se zavedamo dileme. Na eni strani smo priča nepoznavanju politik, ki se odraža v delu vlade, na drugi je opozicija ali alternativa obstoječi vladi. Naša trenutna usmerjenost je predvsem, kako vladi ali največji politični stranki pomagati, da bo izpolnjevala pričakovanja na področju integritete, vladavine prava in da bo učinkovita v izpolnjevanju obljub državljankam in državljanom.
Bo vlada uspela izpeljati mandat do konca?
Z delom naših ministrov smo dosegli in presegli cilje, ki smo si jih zadali, a ljudje našega dobrega dela ne prepoznavajo predvsem zaradi omenjenih izzivov. Predsednik vlade se mora zavedati, da je nujno treba spremeniti slog vladanja, imeti v vidu pravno državo in učinkovitost delovanja vlade. Če tega skupaj ne bomo dosegli, bo sodelovanje zelo oteženo.
Slišati je, da se Svoboda in premier bolj naslanjata na Levico kot na SD. Je v SD zaradi tega kaj nezadovoljstva? Igra v vladi vlogo tretje violine?
Z največjo koalicijsko stranko imamo korektne odnose, v vladi smo enakovreden partner, smo pa pri nekaterih vprašanjih upravičeno kritični. Dejstvo je, da se neizkušenost največje vladne stranke izkazuje tudi s plitkim kadrovskim bazenom. V prihodnje si želim, da ljudje na volitvah ne bi odločali le, kdo bo antipod politike, ki je ne želimo, ampak kdo bo tisti, ki bo povezal različnosti v naši družbi in izvajal politike odprte v prihodnost.
Zadnje čase se vse bolj omenja možnost rdeče-črne koalicije. SD in SDS marsikje na lokalni ravni dobro sodelujeta. Je ta možnost realna?
Ne. S takšnimi politikami, ki jih zagovarjata SDS in njen vodja, sodelovanje ni mogoče. V kolikor bi prišlo do generacijskih sprememb, ne vem, ampak v sedanjosti ne vidim nobene možnosti takšne koalicije.
Kaj pa z NSi ali z Logarjevo platformo, če se bo sploh uresničila njegova napoved o stranki?
V tem trenutku vidim le možnost sodelovanja leve sredine. Naklonjen sem sodelovanju različnih, tudi v Evropskem parlamentu smo se naučili sodelovati. Ne vidim pa v tem trenutku bistvenih razlik med Logarjevo platformo in SDS, Logar je še vedno tudi poslanec SDS.
Januarja lani ste v Bruslju gostili okroglo mizo o evropskih vrednotah antifašizma, ob obletnici smrti Borisa Pahorja razstavo in okroglo mizo, čez nekaj dni bo tam razstava in omizje o društvu TIGR, govorili ste v Dražgošah. Zakaj je pomembno, da še po 80, 100 letih vedno znova govorimo o fašizmu?
Kot mnogi Primorke, Primorci in Slovenci sem bil zadnja leta večkrat prizadet ob interpretaciji dogajanj polpretekle zgodovine, predvsem s strani desnega italijanskega političnega prostora. Že kot poslanec Državnega zbora sem bil izjemno senzibilen do teh vprašanj. Tudi v Evropskem parlamentu sem si zadal poslanstvo, da bom vsakega januarja odpiral vprašanja dogajanja na zahodni meji, ki bodo podprta z zgodovinsko resnico. Prav je, da obujamo spomin na dogodke, ki so se odvijali tu, in o katerih Primorci lahko pričamo. Ni naključje, da to počnem v januarju. Vemo, kateri praznik v Italiji praznujejo v prvi polovici februarja in na kakšen način. V prihodnjem letu pričakujem tudi dogodek s predsedniki borčevskih organizacij Slovenije, Italije in Hrvaške, kjer bomo naslavljali problematiko fojb.
Veliko polemik v Italiji je sprožil shod neofašistov s fašističnim pozdravom nekaj sto ljudi. Italijanske levosredinske stranke so ga obsodile. Bi morala EU in Slovenija bolj odločno obsoditi to dejanje? Bi se morala oglasiti zunanja ministrica, premier?
To je le en v nizu dogodkov, ki smo jim priča v zadnjih desetletjih. Za razliko od preteklosti se mi zdi, da je tokrat v Evropi bistveno bolj kot v Sloveniji odjeknilo to dogajanje in posledično je bil odziv v Sloveniji precej medel. Kar me izjemno preseneča.
Tudi nas.
Vem, da je naša vlada odreagirala. Želel pa bi si, da bi bila še bistveno bolj odločna, tudi glede na prisotnost Primorcev v njej. V Evropskem parlamentu je bilo okrog tega dogodka dvignjenega precej prahu, o tem bomo razpravljali tudi na plenarni seji. Najpomembnejše je, da ga je obsodil tudi večji del italijanske politike in javnosti. Predvsem pa mora to dejanje dobiti sodni epilog.
