Juri je barvita osebnost, aktiven je bil na mnogih področjih. S svojo zgovornostjo, blagim italijanskim naglasom, odličnim poznavanjem Istre in njenega multikulturnega okolja Juri pooseblja sredozemsko identiteto tega prostora. Vsi ga poznamo, seveda, tudi po njegovih karikaturah.
Nenavadna je pot, ki je nekdanjega politika, veleposlanika, karikaturista in enega od začetnikov politične alternative na Slovenskem vodila do stolčka Pomorskega muzeja Sergej Mašera v Piranu. Kako ste se znašli na tem položaju?
Pot je bila tudi vijugasta. Po politični izkušnji sem se zaposlil kot novinar in samostojni kulturni delavec. S tem sem se ukvarjal približno osem let. Med drugim sem sodeloval z Dnevnikom, Primorskimi novicami in TV Koper-Capodistria. Leta 2008 se je politično ozračje začelo spreminjati; dobil sem jasno sporočilo, da teh položajev ne bom mogel obdržati. Na parlamentarnih volitvah sem ponovno kandidiral in bil izvoljen v državni zbor, kjer sem kot poslanec Zaresa delal tri leta. Nato pa vrnitev v novinarsko delo ni bila mogoča, ker sem bil »okužen« s politiko. Ostal sem brezposeln, približno pol leta sem bil na zavodu za zaposlovanje. Na zavodu imaš neko padalo, nekakšno minimalno subvencijo, z njo za silo preživiš, vendar pa je veliko bolj kot pomanjkanje denarja hujši občutek, da nisi več del delovno aktivnega prebivalstva. To je grozen občutek.
Zaposlitev sem iskal povsod, med drugim sem se prijavil za direktorsko mesto v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran. Imel sem pogoje, izobrazbo, izkušnje na vodstvenih funkcijah ter relativno dobro znanje o zgodovini in geografiji, saj sem po izobrazbi romanist in geograf, tudi problematiko muzeja sem dobro poznal. Namesto mene so izbrali nekdanjo ministrico za kulturo Andrejo Rihter, a je ni potrdil piranski občinski svet. Nato so me mlajši svetniki predlagali, udeležil sem se večerne seje in predstavil, kako bi vodil muzej. Dobil sem relativno dobro večino, 15 glasov.
Nisem sicer vedel, kako me bodo sprejeli v kolektivu, kjer pa so, in to je povsem pričakovano, upali, da bo direktor postal nekdo iz hiše. Sodelovanje je bilo že od vsega začetka korektno, z njihove strani nisem zaznal nobenih ovir, a sem začutil, da se moramo najti na neki skupni točni. Najti sinergijo, empatijo, to ni vedno enostavno. Po enajstih letih pa lahko trdim, da smo postali eno. Kolektiv nosi največje zasluge za to, kar smo postorili v tem času. Naloga direktorja takšne ustanove je, da se trudi biti čim bolj povezovalen in da svojim strokovnim sodelavcem omogoči, da delajo neovirano ter izpolnijo svoje potenciale.
Kaj ste konkretno dosegli v tem času, kakšen pečat ste vtisnili tej ustanovi?
Povečali smo število samostojnih razstav, predvsem pa povečali število publikacij. Čeprav je bilo tudi nekaj izjemnih publikacij v preteklosti, smo se zaradi pomanjkanja muzejskih prostorov strateško odločili, da večjo pozornost namenimo založništvu. S publikacijami namreč lahko predstavimo tudi stvari, ki jih v muzeju v celoti ne moremo. Pri tem pa so se odlično odrezali kustosi. Predlagal sem jim, da objavijo doktorske disertacije, ki so jih opravili v času, ko so bili zaposleni v muzeju. To so tudi storili. Tako je na primer dr. Flavio Bonin objavil svojo izjemno knjigo o zgodovini solin v času beneške vladavine, dr. Nadja Terčon je izdala dopolnjeno in razširjeno doktorsko delo o novejši zgodovini slovenskega pomorstva, dr. Igor Presl je objavil delo o nebesedilnih sestavinah antikvarnih knjig, Duška Žitko je objavila nekaj izjemno zanimivih publikacij – ne zgolj pomorskih, temveč tudi o Giuseppeju Tartiniju –, in sicer dve knjigi o slavnem piranskem violinistu, nato pa se je lotila še izčrpnega kataloga o pomorski in umetniški zbirki Splošne plovbe, ki je izšel pred kratkim in smo ga že ponatisnili.
V muzeju smo pripravili mnogo razstav, leta so minila v znamenju sodelovanja, tudi mednarodnega. Od predhodnih direktorjev, ravnateljev, sem podedoval tudi članstvo našega muzeja v Združenju pomorskih muzejev Sredozemlja (AMMM), ki se vsako leto sestane v enem od sredozemskih mest. Lani je bil forum v Piranu. Mrežili smo se, to mreženje pa je bilo zelo koristno. Stkali smo nova partnerstva, še vedno pa najbolj intenzivno sodelujemo z muzeji na območju Jadrana, tako s hrvaškimi kot z italijanskimi. Izmenjava razstav, izkušenj, pa tudi publikacij je izjemno koristna.
Katere smernice za prihodnost ste si začrtali v muzeju?
To je vprašanje, ki ne zadeva zgolj muzeja in njegovega kolektiva, temveč tudi lokalno in nacionalno kulturno politiko.
Pomorski muzej v Piranu je vendar eden od poslednjih stebrov pomorstva na Slovenskem.
Uporabili ste pravi izraz. Nekoč so se tega zavedali veliko bolje kot danes. Letos praznujemo 70. obletnico mestnega muzeja, iz katerega je nastal pomorski muzej. Že leta 1954, torej v ključnem letu po sklenitvi londonskega memoranduma, ko se je Jugoslaviji priključila cona B, Slovenija pa je s tem prvič v zgodovini dobila izhod na morje, so se nosilci gospodarske, politične, finančne in kulturne moči odločili unovčiti vse potenciale tega območja.
Ustanovili so muzej, takrat so nastali tudi zametki Splošne plovbe in izobraževalnih ustanov. Sprva je svoja vrata odprla Srednja pomorska šola v Žusterni, ki se je pozneje preselila v Piran, od tam pa v Portorož. Leta 1957 je zaživela Luka Koper, v tem času je nastal tudi Tomos. To je bil strateško dobro zasnovan načrt, ki je predvideval vzpostavitev ekonomije, ki je tesno povezana z morjem. Žal se je večina teh stebrov porušila.
Je Muzej solinarstva v Krajinskem parku Sečoveljske soline, ki ga upravlja pomorski muzej, še vedno na robu preživetja?
Stanje ni najbolj rožnato. Dokler je pomorski muzej upravljal celoten kulturni spomenik v Fontaniggah, ki je zajemal tudi upravljanje solnega fonda in pridelovanje soli, se je Muzej solinarstva sam vzdrževal. Pomorski muzej je leta 2011 moral privoliti v načrt upravljanja krajinskega parka, ki je bistveno zmanjšal njegovo vlogo, izgubil je dohodek iz prodaje soli in vstopnic, ostalo pa mu je upravljanje štirih solinarskih hiš, urejanje neposredne okolice hiš in vodenje. Za to smo prejemali subvencijo kot nadomestilo za izgubljene prihodke, ki pa je sčasoma postajala čedalje manjša.
Na sestankih s predstavniki ministrstva za kulturo ter ministrstva za naravne vire in prostor je sicer ponovno zaživela zamisel, da bi pomorski muzej upravljal celoten kulturni spomenik, vendar pa na ravni vlade še ni prišlo do dogovora med obema ministrstvoma. Ključna težava je v tem, da oblast krajinski park tolmači izključno kot naravni rezervat, kar pa ni. Brez solinarja, ki uravnava delikaten ekosistem solin, ta krajinski park ne bi obstajal. Ptice in vegetacija uspevajo zaradi solnih mokrišč, ki pa jih je ustvarila solinarska roka. Čeprav tega verjetno ne bom doživel, saj v kratkem odhajam s položaja, srčno upam, da bo sprejet načrt upravljanja, ki bi muzeju vrnil pristojnosti, kot jih je že imel nekoč.
Skozi vaše diplomatsko, družbeno in politično delovanje ste večkrat spregovorili o sredozemski identiteti slovenskega prostora. Koliko je sredozemska dimenzija za Slovenijo še aktualna?
Danes je pomembnejša kot kadarkoli prej. Nista samo Nemčija in evropski sever več merodajna. Nemčija se je znašla v veliki krizi, zato bi bilo dobro, da si v Sloveniji utiramo tudi druge poti, druge možnosti. V misli se mi sicer prikrade Jugoslavija, ki je bila z vsemi sposobna plesti stike. Tudi naš muzej razkriva, da imamo dolgo pomorsko tradicijo, ki je tesno povezana s sredozemskim prostorom. Slovenski narod smo v preteklosti pretežno obravnavali kot srednjeevropski, včasih tudi kot alpski narod, pa vendar v pomorskem muzeju ugotavljamo, da je bila ta predstava do neke mere zgrešena. Slovenci nismo bili vpeti zgolj v zgodovino slovenskega in avstro-ogrskega pomorstva, temveč tudi v zgodovino beneškega. Danes namreč vemo, da so na beneških galejah pluli tudi Istrani in Kraševci – Beneška republika je bila tesno povezana z balkanskim in slovanskim svetom. Ta kulturna mešanica, sinergija ljudstev je v mestni državi odlično uspevala. Benečani so bili pragmatični: prevajali so vse jezike, samo zato, da bi se njihovi podaniki med seboj tem bolje sporazumevali. Ni bilo prostora za nacionalizme. Tako denimo,obstajajo beneške katarske knjige Istre iz 18. stoletja, ki so napisane dvojezično, tudi v hrvaščini.
Ni bilo majhno število pomorščakov, oficirjev, kapitanov in celo admiralov, ki so bili v avstro-ogrski mornarici slovenskega porekla. Junak bitke pri Visu, admiral Tegetthoff, je sicer izhajal iz nemško govoreče družine, a je bil rojen v Mariboru. Admiral Anton Haus je bil doma iz Tolmina, Sergej Mašera je bil po rodu iz Kobarida, mnogi drugi častniki, oficirji in pomorščaki, ki so pozneje tvorili jedro nastajajoče jugoslovanske mornarice, so imeli slovenske korenine. V jugoslovanski mornarici je bilo takoj za hrvaškimi častniki največ slovenskih. Pa ne zgolj iz Primorske, tudi iz drugih koncev Slovenije.
V pomorskem muzeju sem se prvič srečal tudi z domala filmsko zgodbo Josipa Kopiniča, ki je bil doma iz Bele krajine. Opravljal je funkcijo direktorja ljubljanskega Litostroja, lastnoročno je dvignil na noge ladjedelnico Uljanik v Pulju, poleg tega je bil desna roka Tita. Že za časa kominterne je Titu rešil življenje, podobno je tudi on storil zanj. Med špansko državljansko vojno je bil oficir v republikanski mornarici, bil je tudi podmorničar. Njegovi številni podvigi pa so, žal, sčasoma utonili v pozabo. Podobno se je pripetilo mnogim drugim slovenskim časnikom in oficirjem.
Pravite, da Slovenija po osamosvojitvi ni bila dovolj prebrisana, da bi znala izkoristiti prednosti gibanja neuvrščenih, na katerega je stavila nekdanja Jugoslavija.
Izgubila je veliko priložnost, saj je v celoti stavila samo na dva strateška projekta: na zvezo Nato in Evropsko unijo. Znotraj Unije je seveda še mogoč manevrski prostor, ki bi ji omogočal, da ohrani nevtralnost in vzdržuje dialog z vsemi igralci na mednarodnem parketu. Vendar pa si je s tem, ko je vstopila v Nato, zavezala roke. Nekdanja država pa je prav na račun polarizacije sveta, s tem ko je bila nekakšna »tamponska cona« med dvema poloma, zase vselej znala iztržiti najugodnejši razplet.
Kakšno je bilo vaše mnenje o slovenski osamosvojitvi in razpadu Jugoslavije?
Še danes mi marsikdo zameri takratna stališča in skeptično držo, ki sem jo gojil do nekaterih osamosvojitvenih potez. Nacionalistični ekscesi so mi namreč šli na živce. Zato se tedaj nisem udeležil prve proslave ob osamosvojitvi države, saj je bila precej vojaško zasnovana – vendar pa s časovno distanco tudi nekoliko bolj razumem, zakaj je bil potreben ves ta vojaški pomp. Čeprav sem bil tudi sam član Odbora za varstvo človekovih pravic, ki se je boril za svobodo Janeza Janše in preostalih treh, pa sem pozneje postal izrazito skeptičen do nacionalistične poti, ki so jo ubrali nekateri obrazi osamosvojitve. Razsrdil me je grob način, s katerim so po osamosvojitvi začrtali mejo v Istri. Kot prebivalec tega območja sem se počutil izdanega. Iznenada so na mejo postavili barake, ograjo, rampo in policijo – to je bil velik udarec temu kulturnemu območju. Tudi razkroj nekdanje skupne države, ki je bila prepoznavna v svetovnem merilu, zame nikoli ni bil razlog bodisi za navdušenje bodisi za veselje. To sem razumel kot nujno zlo, hkrati pa sem razumel težnjo Slovenije, da se predstavi kot samostojna država in tako ohrani svoje demokratične pridobitve.
Ta moja distanciranost se je odražala tudi v mojih karikaturah, ki so se kmalu znašle na tnalu, saj so bile kritične do vseh nacionalnih voditeljev, od Miloševića do Tuđmana in Janše ... Nekateri politiki so sicer premogli več humorja kot drugi. Denimo Lojze Peterle mi nikoli ni zameril, kako sem ga upodabljal. Tudi nekdanji slovenski predsednik je imel smisel za humor. Kučan se nikoli ni užalil, ko sem ga risal majhnega. Ta majhnost je bila pravzaprav velikost. Bil je svetopisemski David, ki se je boril proti Goljatu.
Kaj pravite na vrnitev mejnega nadzora s sosednjima Hrvaško in Madžarsko v imenu povečane varnostne grožnje?
Menim, da je to rezultat napačne politike v Evropi po padcu Berlinskega zidu. Namesto da bi na celini takrat vzpostavili novo ravnotežje in stavili na absolutni mir z Vzhodom, tudi Rusijo, smo sprožili novo hladno vojno. Zahod, ki je bil politični in ekonomski zmagovalec, se je hotel dokazati prehitro. In kaj je storil? Destabiliziral je Bližnji vzhod, arabsko pomlad pa izkoristil zgolj za to, da bi v arabskih državah spremenil razmerje moči v prid režimom, ki so mu bili naklonjeni.
S tem je sprožil domino učinek, ki ga čutimo še danes in zaradi katerega se naval beguncev še zlepa ne bo ustavili. Evropa dolgoročno ne bo sposobna vsrkati tako velikega vala, zato lahko dolgoročno pričakujemo politično destabilizacijo celine z vse večjim številom skrajno desnih gibanj – to se že dogaja. Ta ponovna uvedba mejnega nadzora je simptom procesa, ki je zapleten in zelo nevaren. Tudi širitev Nata sprva na države Varšavskega pakta, nato pa še na države bivše Sovjetske zveze, je sprožila proces, ki ni bil koristen za dolgotrajni mir, danes pa čutimo njegove posledice. Problemi so se začeli takrat. Z Evropsko unijo se je širil tudi vojaški Nato. To, kar se danes dogaja v svetovnih kriznih žariščih, med drugim v Palestini, Izraelu in Ukrajini, je delno treba pripisati tudi nepremišljeni politiki največjih odločevalcev na Zahodu.
Pred kratkim ste na predstavitvi prve slovenske monografije o ladji Rex spregovorili o postopnem oboroževanju sveta, ki je zelo podobno oboroževanju v obdobju pred drugo svetovno vojno v Evropi, ko so velikanko splovili v genovski ladjedelnici Ansalmo.
Med nastajanjem monografije sem se poglobil v tedanje zgodovinsko dogajanje, torej v fašizem, preučil sem njegove mite in njegova pričakovanja. Potegnil sem kar veliko vzporednic z današnjim časom. Danes sicer ni več Mussolinija, vendar pa vodilni v Evropi kljub temu vse več razpravljajo o strelivu in orožju. Živimo v svetu, ki se pospešeno oborožuje. Svet, ki se oborožuje, prej ali slej vkoraka v vojno. Navsezadnje nas to učijo tudi zgodovinske izkušnje.
Še vedno rišete karikature. Kaj to pomeni – ali se v petek, ko pridete domov iz službe, lotite risanja?
Zdaj rišem samo še karikature za Mladino – enkrat tedensko spremno karikaturo za kolumno Vlada Miheljaka in za rubriko Bunker, ki je na zadnji strani revije. Tistega pritiska, da je treba vsak dan nekaj ustvariti, ni več. Risanja se ne lotevam v petek, ampak v torek ali sredo zvečer po službi.
Ali je Slovenija po vseh teh letih postala zrela za karikaturo? Kaj pa svet?
Vse težje se je smejati. Včasih smo se lažje smejali, ugotavljam. Vendar pa karikatura ni zgolj humorna. Lahko je grenka, kritična, tudi obtoževalna, takrat pa se ji je težko smejati. Je pa tudi res, da se po svetu in v politiki dogajajo stvari, ki so hkrati smešne in tragične. Denimo podoba ameriškega predsednika Joeja Bidna, za katerega se nikoli zares ne ve, kdaj se bo zvrnil na tla in kdo ga podpira, da ne bi padel. Tako sem pred časom narisal karikaturo Bidna, ki se objema z Volodimirjem Zelenskim. Biden se objema z Ukrajincem, hkrati se na njega opira. To je smešno, sočasno pa tragično, saj ima najmogočnejša velesila voditelja, ki pozablja stvari in ki se komaj drži na nogah. Zaradi tega bo vodenje sveta najverjetneje spet prevzel Trump, a kot bi rekel moj kolega Miheljak, sta obe možnosti – slabši.
Glede na to, da ste bili poslanec v vladi, ki jo je vodila nekdanja LDS, me zanima, ali je Drnovškovo vlado mogoče primerjati z vladami, ki so ji sledile? S Cerarjevo, Šarčevo ali Golobovo?
Okoliščine so bile takrat povsem drugačne kot danes. Ravno smo prebrodili proces osamosvojitve, kjer sta bila dva velika tabora: nacionalni in demokratično-liberalno usmerjeni tabor. Pripadal sem slednjemu, čeprav nikoli nisem bil liberalec v pravem smislu besede, saj so bile moje ideje socialistične. Znotraj LDS so se združile vse te različne politične frakcije, od levičarjev do gospodarsko pragmatičnih desničarjev. V določenem trenutku so prišli v stranko tudi Igor Bavčar, Jelko Kacin in Dimitrij Rupel. Tedaj sem se vprašal, kaj počnem v tej stranki. Sicer sem se takrat že ukvarjal z diplomacijo, zato v stranki nisem bil več toliko aktiven. Očitali so mi, da nisem več zvest in da sem se distanciral, zato sem na koncu tudi izstopil iz LDS. Nekaj časa sem bil neodvisen, dokler me spet ni zasnubil Zares. Člane Zaresa je na koncu posrkala Jankovićeva Pozitivna Slovenija, stranka pa je ugasnila.
Nato se je začel rafal novih imen, ki snubi vedno isto volilno telo – sredinsko, levosredinsko. Pojavil se je najprej Janković, potem Cerar, nato še Šarec in na koncu Golob. To so vse mutacije ene in iste matrice. Drnovška sem imel priložnost dobro spoznati; veliko sva potovala skupaj. Ko sem opravljal funkcijo ambasadorja v Španiji, sem organiziral njegovo srečanje s španskimi kraljem in ministrskimi predsedniki. Bil je pragmatičen politik. Iz stranke je naredil pragmatično tvorbo, kjer so zaživele različne idejne komponente, na koncu pa so prevladali tajkuni, poslovneži. Vsak si je ustvaril svoj posel, to pa je bil začetek konca LDS.
Drnovšek je včasih zagovarjal eno stran, včasih pa drugo. Ko je bil izvoljen na mesto predsednika republike in je bil že bolan, pa je radikalno spremenil svoj pogled na politiko in na svet – postal je nekakšen mistični levičar. Tedaj je obiskal Moralesa v Boliviji, branil romsko družino Strojan ... Po eni strani je bil to zame najboljši Drnovšek, po drugi sem se zavedal, da nima več realne politične moči. Moč je imel, ko je bil še pragmatičen, ko je obvladoval velik sistem stranke, ki je vase posrkala tako različne akterje.
Kaj boste počeli, ko se boste upokojili?
Naposled bom imel veliko časa za vse dejavnosti, ki jih imam rad. Od karikatur, pisanja, potovanj do hoje v hribe. V manjšem obsegu bom še dalje sodeloval z muzejem. Čas, ki sem ga preživel v tej ustanovi, mi bo ostal v lepem spominu. Nanj me veže enajst let dobrih izkušenj. Delali smo intenzivno, izdajali in razstavljali.
