Kaj deklaracija pomeni za projekt drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem, ki ga načrtuje Slovenija? Predsednik Evropskega jedrskega združenja dr. Leon Cizelj meni, da imajo lahko tovrstne deklaracije pozitivne učinke tudi na konkretne projekte, kakršen je JEK2. »Deklaracija je dokaj realistična in mogoče celo izvedljiva,« pravi Cizelj, ki je tudi izračunal, kaj bi to v praksi pomenilo. Za dosego tega cilja bi morali na svetu dobiti okoli 600 novih jedrskih reaktorjev z močjo 1100 megavatov, hkrati ne bi smeli zapreti nobenega od delujočih. A kljub podpisanim deklaracijam, s katerimi se tudi stroka na načelni ravni strinja, v praksi projekt JEK2 bolj kot ne miruje.
Ena velika ali dve manjši nuklearki
Kot smo že poročali, je bilo že v času prejšnje vlade za projekt JEK2 izdano energetsko dovoljenje, a so kasneje ugotovili, da je pobuda za državni prostorski načrt (DPN) nepopolna in kot taka vrnjena investitorju – Gen energiji, ki bi jo moral dopolniti. To naj bi se zgodilo do maja letos, a ni bilo tako. Jeseni je generalni direktor Gen energije Dejan Paravan naznanil, da bi morali predvideno moč JEK2 povečati na 2400 megavatov ali pa zgraditi dva manjša nova bloka.
Stroka tak premislek pozdravlja. Tudi profesor dr. Luka Snoj z Odseka za reaktorsko tehniko IJS in Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani meni, da bi bila odločitev za povečanje moči nove jedrske elektrarne ustrezna: »Smiselno je, da je odprtih čim več možnosti. Če hočemo doseči cilje glede nizkoogljične družbe, so ti cilji še premalo ambiciozni, saj bi za to potrebovali vsaj tri nove nuklearke.« V tem primeru je izračun povsem enostaven, poudarja: »Danes imamo elektrarni v Krškem in Šoštanju, ki pokrivata tretjino potreb po električni energiji. Ker bomo termoelektrarno v Šoštanju čez deset let zaprli, potrebujemo torej eno elektrarno, da jo nadomestimo. Obstoječo jedrsko elektrarno pa bomo zaprli leta 2043, zato moramo začeti graditi tudi elektrarno, s katero bomo to nadomestili. Tretjo elektrarno pa potrebujemo zaradi elektrifikacije prometa in množičnega prehoda na ogrevanje s toplotnimi črpalkami. Poleg teh lahko zgradimo še tudi vse predvidene vetrne in sončne elektrarne, pa še vedno ne bomo zadostili vsem prihodnjim potrebam po elektriki.«
Cizelj pojasnjuje, da je v tem trenutku najmočnejši dobavljivi reaktor na trgu 1600-megavaten, torej bi po novih načrtih Gen energije za Slovenijo prišel v poštev nakup enega takšnega reaktorja ali pa dveh manjših, pri čemer bi bilo po mnenju Cizlja boljše zgraditi dve manjši elektrarni: »Na ta način bi se tudi investicija prej povrnila, saj bo ena enota delala prej kot druga. Gre pa tudi za tako imenovano krivuljo učenja. Če bo ista ekipa delavcev najprej delala na prvem in nato še na drugem gradbišču, bodo tisto, kar se bodo naučili že na prvem gradbišču, nato lahko uporabili še na drugem.«
Kaj delajo v Gen energiji?
A kaj trenutno dela investitor? Saj poleg omenjenih napovedi in potez, kot sta ustanovitev vladne delovne skupine in imenovanje državnega sekretarja za JEK2, ni oprijemljivega napredka v zvezi s projektom. Ali ta mimo oči javnosti kljub vsemu napreduje ali pa je na mrtvi točki? »Jaz ne vem o tem projektu nič drugega razen tega, kar o njem preberem v medijih,« pravi Snoj. Torej se ta čas glede JEK2 ne dogaja še nič konkretnega, sicer bi v stroki to že zaznali. Podobno meni Cizelj: »Še vedno ne vidim, da bi se komu glede tega posebej mudilo. Prvi znak bi bil, da začnejo iskati ustrezno usposobljene kadre, kar bi kot profesor, ki se s tem ukvarja, takoj opazil, pa še nisem.« Pri tem opozarja, da bi bilo treba s projektom začeti takoj: »Da bomo še nekaj let razmišljali o JEK2, ni konsistentno s tem, da želimo potrojiti jedrske kapacitete.«
V Gen energiji pojasnjujejo, da pripravljajo vlogo za državni prostorski načrt in da naj bi se prostorsko umeščanje JEK2 začelo v prvi polovici prihodnjega leta, medtem ko naj bi končno investicijsko odločitev sprejeli do leta 2028. »Vzporedno s tem pa potekajo predvsem intenzivne priprave projektne organizacije, strokovni dialog s potencialnimi dobavitelji in izvedba analiz za izbiro ustreznega modela financiranja ter poslovnega modela. Vse te dejavnosti so tesno prepletene in skupaj vplivajo na končno investicijsko odločitev,« pravijo v družbi in dodajajo, da je predvideni čas od sprejetja končne investicijske odločitve do pridobitve gradbenega dovoljenja ocenjen na približno štiri leta. »Ob sprejetju končne investicijske odločitve bo podpisana pogodba z dobaviteljem in izvedeno naročilo komponent, za izdelavo katerih je potrebnega več časa. Sama gradnja po ocenah dobaviteljev traja okoli sedem let.«
Na vprašanje, ali bo treba glede na spremenjeno moč elektrarne vnovič pridobiti energetsko dovoljenje, odgovarjajo, da skladno z novo zakonodajo pri vlogi za DPN ni več potrebno energetsko dovoljenje in da bo to pridobljeno v naslednjih fazah, če bo to za večjo enoto potrebno. Kot je znano, se bodo morali glede JEK2 opredeliti tudi državljani na referendumu.
Pobuda za JEK2 ni od včeraj, zato marsikdo od zagovornikov projekta v nenadni pobudi za spremembo moči elektrarne vidi tudi manever zavlačevanja, saj se vlada Roberta Goloba sooča z očitki, da s projektom ne misli resno. »Možno je tudi to. A možno je tudi, da je bila že prva vloga za energetsko dovoljenje nekoliko nenavadna, saj za tistih 1100 megavatov z možnostjo desetodstotnega odstopanja ni bilo nobenega posebnega razloga. Lahko bi že takrat napisali 2400 megavatov,« pravi Cizelj o energetskem dovoljenju za JEK2 iz časa tretje vlade Janeza Janše, ki ga je izdalo takratno ministrstvo za infrastrukturo pod vodstvom Jerneja Vrtovca. Je bilo glede na značilnosti reaktorjev na trgu to takrat pisano na kožo točno določenega dobavitelja – ameriškega Westinghousa? »To je možen zaključek, ni pa nujno edini,« diplomatsko odgovarja Cizelj.
Mali modularni reaktorji za zdaj samo ruski in kitajski
V prihodnosti naj bi pomembno vlogo pri energetski oskrbi odigrali tudi tako imenovani mali modularni reaktorji (SMR), na razvoj katerih se ozirajo tudi domači odločevalci pri projektu JEK2. Vprašanje pa je, ali bodo tovrstni reaktorji v srednjeročnem obdobju že pripravljeni na serijsko proizvodnjo in dobavljivi na trgu. »Trenutno sta Rusija in Kitajska edini državi, ki sta že proizvedli male modularne reaktorje. Zahod ima glede tega precej načrtov, tudi nekaj licenciranih, ni pa še ničesar narejenega. Upam, da bodo v doglednem času tudi naredili kakšnega, ki bo deloval. Vsekakor pa menim, da je treba poleg klasičnih jedrskih elektrarn razvijati manjše modularne, ki imajo širok spekter uporabe,« pravi Snoj. Tudi Cizelj poudarja, da so glede na trenutne geopolitične razmere ruski in kitajski SMR za Slovenijo zunaj dosega in da o njih nihče ne bo upal niti razmišljati. Zato meni, da če želi Slovenija doseči zastavljene cilje do leta 2050, bo to precej laže narediti s tistim, kar je že danes dobavljivo. To pa so klasični reaktorji družb Westinghouse, KHNP (Južna Koreja) in EDF (Francija), ki jih omenjena podjetja že dlje časa Sloveniji tudi ponujajo.
