Navdušujejo jo tako slikarstvo kot gledališče, fotografija in film, zadnjih deset let pa se njeno življenje vrti predvsem v ritmih, barvah in zgodbah Orienta. Strastno raziskuje različne sloge orientalskega plesa, v sodelovanju z Medobčinskim društvom slepih in slabovidnih Nova Gorica pa orientalski ples tudi poučuje. Za dosežke v kulturi je letos prejela priznanje Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.
Na vratih stanovanja v Mirnu, kamor nas po ozkih in strmih stopnicah pospremi Sonja Jež, nas pričakata mačji kosmatinki Selma in Ajšna. Ob prostih dopoldnevih, ko je Sonjin partner v službi, ona pa ne hiti na plesne vaje ali v delavnice, sta njeni predani družabnici in sodelavki, ki budno spremljata, kaj nastaja pod čopičem ali na računalniškem zaslonu. Iz udobnega mačjega predenja pa ju gotovo prebudi zvok orientalske glasbe, se zasmeje gostiteljica, ki kljub slabovidnosti nikoli ne reče tega pa ne morem, ampak ja, itak, to moram narediti. »Sicer me to včasih tepe in potem se moram ustaviti, a na stvari vedno poskušam gledati s pozitivne strani. Ovire si namreč postavljamo sami. Imam privilegij, da lahko razmišljam zunaj okvirov in lahko delam, kar mi je všeč. Še dobro, da sem šla mlada v pokoj, da se lahko ukvarjam s stvarmi, za katere prej ni bilo časa,« dodaja v smehu.
Sladkorna ji je vzela vid
Šestinštiridesetletna Sonja Jež prihaja iz Vipave, kjer je kot čisto običajno dekletce obiskovala osnovno šolo. Pri desetih letih je zbolela za sladkorno boleznijo tipa 1, a se s tem ni preveč obremenjevala. Bolezen jo je spodbudila k večji samostojnosti, pripoveduje. »Doma smo bili štirje otroci in mama je kuhala za vse, zato je nisem želela obremenjevati še z mojo dieto in sem začela iskati recepte ter si sama pripravljala obroke,« se spominja. Po končani osemletki se je odločila za srednjo trgovsko šolo v Novi Gorici, da bi čim prej prišla do poklica in se osamosvojila, hkrati pa pohajala in uživala življenje. Po srednji šoli se je zaposlila in se ob delu vpisala v program ekonomsko-komercialni tehnik. Kot pripoveduje, si je naredila natančen načrt, kako bo končala šolo, napredovala na delovnem mestu ter nadaljevala s študijem ...
»No to je bil moj načrt. A se je čez noč vse postavilo na glavo. Pri 26 letih, ko sem imela do konca šolanja še en izpit in eno leto, da izplačam avto, so se začele težave z vidom, ki so bile posledica sladkorne bolezni. Vsakodnevni stres, naporen urnik in neurejena prehrana so terjali visok davek. V dveh mesecih sem popolnoma izgubila vid na desno oko, kjer imam zdaj protezo. Nato so se težave z vidom začele še na levem očesu. Dve leti sem preživela večino časa v ambulantah, bolnišnicah in domači postelji, ker nisem smela početi ničesar, da ne bi še dodatno obremenila žilnega sistema. A se je stanje poslabšalo in zdaj imam na levem očesu še pet odstotkov vida, a nimam ostrine in vidim vse malo zabrisano,« je povedala brez zadržkov. Ker 15. oktobra obeležujemo dan bele palice, jo vprašam, ali jo uporablja. »Jo imam nekje v omari, za vsak primer,« odgovori v smehu.
In optimistično nadaljuje: »Izguba vida zame niti ni bila tak šok. Vzgojena sem bila tako, da grem vedno naprej. Delam s tem, kar imam. To so mi dali starši, sploh moja mama.« Slepota je ni ustavila. Doma se je postavila na noge, preizkušala nove recepte, kuhala in se pri 28 letih invalidsko upokojila. »Jasno mi je bilo, da moram nekaj početi, zato sem se vpisala v Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica, ki nam je v veliko oporo in nudi tudi številne dejavnosti. Začela sem z družabnimi plesi in se vključila v likovne tečaje, sodelovala sem v likovnih kolonijah našega društva in kasneje društva paraplegikov. Slikanje mi je bilo vedno všeč, a prej ni bilo časa. Začela sem klasično, z akrilom, ki mi je tudi najljubši, saj lahko uporabljam intenzivne barve. Rada imam oranžno in rdečo, vijolično, zeleno ... Zato imam verjetno tudi tako barvito življenje. Poskusila sem tudi akvarel, a so barve preveč blede, in ker ne morem razločiti odtenkov, je zame preveč stresno,« pravi.
Na svet okoli sebe gleda drugače
Pri 32 se je preselila v Novo Gorico, kjer je, kot pravi, videla več možnosti za umetniško izražanje in aktivno življenje kot v Vipavi. Prihranila si je tudi stresne vožnje z avtobusom, ki so velik izziv tudi zdaj, ko je vpeta v različne dejavnosti po celi Sloveniji. Ko je v novi situaciji izostrila vid in se znova naučila »videti«, se je začela ukvarjati s fotografijo. »Ker ne vidim celote, sem se naučila gledati detajle. Ti me pritegnejo, ker od mene zahtevajo, da se osredotočim na eno stvar. Svet vidim malo drugače, včasih vidim tudi nekaj drugega, kot tisto v resnici je. Zato sem se naučila, da ni vedno dobro vsega prijeti v roko. Ker lahko na trgovski polici primeš gnilo solato ali pa v gozdu crknjeno podgano, ker misliš, da vidiš deblo,« se spominja svojih »nezgod«.
Sonja Jež je že nekaj let članica Zavoda Ažmurk, ki spodbuja različne kulturne dejavnosti, s posebnim poudarkom na vključevanju ranljivih skupin. V tem krogu je sodelovala na več fotografskih razstavah, navdušila se je tudi nad gledališčem in nastopila v več predstavah. Pritegnila jo je tudi filmska umetnost, še posebej režija in montaža, kjer, kot pravi, domišljija nima meja. Za kratki film Jaz sem Evropa!, za katerega je napisala scenarij, izbrala igralce, sodelovala kot snemalka in montažerka, je prejela nagrado na natečaju Interreg Italija - Slovenija.
Uživa v plesu, ki izraža ljubezen, žalost, veselje
Od leta 2009 je njena velika strast orientalski ples in po številnih plesnih predstavah ter tekmovanjih s skupino jo čez dober mesec dni na tem področju čaka nov izziv. Z zaključno solo točko pred komisijo bo, o tem ne dvomimo, pridobila licenco za poučevanje orientalskega plesa. Nekaj izkušenj že ima, saj trenutno uči članice domačega društva slepih in slabovidnih. Vse pa se je začelo povsem po naključju. »Ples mi je všeč, a sem iskala možnost, da bi lahko plesala sama. Na Ljudski univerzi Nova Gorica sem opazila oglas za ples za ženske in odkrila orientalski ples. Takoj me je prevzel, ker je veliko več kot samo ples. Začela sem raziskovati in ugotovila, da gre za celo paleto različnih slogov, vsem pa je skupno, da skozi gib pripovedujejo zgodbo o ljubezni, žalosti, veselju ... Všeč mi je občutek, ko s telesom izražaš te občutke, pri tem pa ima vsak gib poseben pomen, zato ga moraš tudi pravilno izvesti. Mogoče se komu zdi, da kar nekaj mahamo, a ni tako. Posebno vzdušje pričarajo tudi glasba, rekviziti, odrska scena ... Odprl se mi je nov svet in tudi vrata v tradicijo in kulturo Orienta,« razlaga sogovornica. Tudi tu je slabovidnost ni ustavila. »Vedno sem v prvi vrsti, da se lahko osredotočim na gibe plesne učiteljice, v veliko pomoč so mi tudi ogledala. Potem pa je vse stvar vztrajnosti in vaj. Zdaj marsikdo niti ne ve, da slabo vidim.«
Sonja Jež je trenutno članica in tudi vodja plesne skupine Nefes, ki deluje v okviru Kulturnega in prosvetnega društva Franc Zgonik iz Branika, sodeluje pa tudi z novogoriškim plesnim klubom Pro Dance Company, kjer se je s skupino Nike Mlakar udeležila svetovnega prvenstva v zvrsti orientalskega plesa tribal fusion. Počivala ni niti med pandemijo, ki je bila zanjo zelo ustvarjalno obdobje, saj je lahko vse počela od doma, na daljavo. Med drugim se je priključila projektu društva KUOD Bayani iz Kamnika, ki ga vodi Nataša Kočar, in v družbi plesalk iz različnih koncev Slovenije še vedno nadgrajuje znanje. Tam trenutno obiskuje tudi tečaj za učiteljico orientalskega plesa, saj bi rada veselje in znanje delila z drugimi.
Na vprašanje, ali kdaj dobi kako poleno pod noge, Sonja postreže z izvirnim odgovorom: »Včasih tudi, a se ga ne ustrašim, raje razmišljam, kaj bi naredila z njim. Lahko ga izrezljam, lahko ga dam mački, da bo praskala po njem. Taka sem. Drugače ne znam gledati na svet.«
