Že nekaj časa javnost razburja grozljivo razkritje o trgovini z novorojenčki v nekdanji Jugoslaviji, ko naj bi bilo predvsem v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja prodanih več kot 20 tisoč dojenčkov z območja nekdanje skupne države. Obstaja sum o organizirani kriminalni združbi.
Da bi zadevam prišli do dna, se že vrsto let trudita dve srbski društvi, v katerih so že obravnavali tudi primere, povezane s Slovenijo. Tovrstni kriminal naj bi se namreč dogajal tudi pri nas in pred dvema letoma se je za naše mamice, ki sumijo, da so jim ob rojstvu otroka pod pretvezo, da je umrl, dojenčka pa so v resnici ukradli in prodali, zavzela Novomeščanka Simona Š. Kalanj. Kot pravi, jo je k temu spodbudila zgodba neke mamice na Facebooku, ki se je je zelo dotaknila, nato pa še dvom enega izmed njenih bližnjih, da je bil nezakonito posvojen.
Letos se je Kalanjeva kot zastopnica in pooblaščenka teh mamic in tudi otrok, ki iščejo svoje biološke starše, mamic je 70, otroka pa sta dva, javno izpostavila ter pomoč in podporo išče tudi v politiki. Čas bo pokazal, kako bo uspešna, volje in zagnanosti pa ji ne manjka, še zlasti, ker ugotavlja, da skoraj na vseh ustanovah, kamor potrka za podatke in dokumentacijo, ni dobrodošla. In to ji daje misliti.
Kraje otrok naj bi se dogajale skoraj v vseh slovenskih porodnišnicah, največ v mariborski in ljubljanski pa tudi v slovenjgraški, jeseniški, koprski, postojnski, novomeški in v brežiški. Kalanjeva pove, naj bi šlo v brežiški za en primer, v novomeški za dva.
Anica rodi trojčke
63-letna Anica Kozinc iz Hinj pri Šentjanžu v sevniški občini je vsa leta na kmetiji z možem Ivanom in družino živela mirno, v prepričanju, da je ob rojstvu trojčkov leta 1984 drugorojeni sinko Jani naslednji dan umrl zaradi težav z dihanjem. A že nekaj časa sumi, da mogoče le ni bilo tako in da je bil prodan. To ji ne da miru.
»Ne vem, ali imam tri ali mogoče štiri otroke,« pove ob srečanju, ko obudi spomin na poletje leta 1984, ko je 26. maja v novomeški porodnišnici ponoči rodila trojčke, potem ko je že imela hčerko Katarino. »Na vseh pregledih v trebanjskem zdravstvenem domu je kazalo, da bosta dvojčka. Pri sedmih mesecih in pol nosečnosti mi je nenadoma ponoči odtekla voda in svak me je hitro odpeljal v novomeško porodnišnico. Moža, ki je bil poklicni voznik, takrat ni bilo doma. Porod je hitro stekel. In potem presenečenje: najprej pride na svet 1,740 kilograma težka deklica Janja, nato še 2,240 kilograma težek sin Jani, in ko so vsi mislili, da je poroda konec, krči niso ponehali. Na začudenje vseh se je rodil še 1,640 kilograma težak Janko. Bil je šok, a takoj nato veselje. Trije otroci, čudovito,« se spominja Anica.
Najmočnejši umre
Pove, da je slišala njihov jok, a ji novorojenčkov sploh niso pokazali. »Rekli so, da ne morejo, da težko dihajo, ker so nedonošenčki. Nisem vztrajala, bila sem utrujena od poroda in vsega, a bila sem pri zavesti; vem, kaj se je dogajalo. Danes bi ravnala drugače. Naslednje jutro so mi le povedali, da so jih odpeljali v ljubljansko porodnišnico v inkubator in že drugi dan mi je nekdo osebno prišel povedat, da je drugi otrok, torej sinko, ki je bil najtežji, umrl zaradi težav z dihanjem. Znova šok. Vprašali so me, ali ga želimo domov ali naj kar porodnišnica uredi pokop v skupni grob na Žalah, kjer bo imel tablico z imenom in s priimkom ter z datumom rojstva in smrti. Privolila sem v to, bila sem zmedena, šokirana, žalostna in sama, mož je bil še na službeni poti. Prepričana sem bila, da se je tako tudi zgodilo,« pripoveduje Anica, ki je na oddelku ležala šest dni brez svojih otrok; o njihovem stanju so ji poročali telefonsko.
Doda, da sta bila preostala otroka v Ljubljani tri tedne, zadnji teden pa se jima je v porodnišnici lahko pridružila zaradi uvajanja s hranjenjem in drugim. Potem so odšli vsi domov ter mirno živeli in delali na kmetiji do pred nekaj let.
Groba ni
»Ko sem v medijih slišala, da so se v Jugoslaviji dogajale kraje dojenčkov, najprej je ta afera prišla iz Srbije, sem postala pozorna. O umrlem Janiju nisem imela nobene dokumentacije. Z otroki in s širšo družino smo se leta 2020 odločili, da obiščemo grob našega sinka na ljubljanskih Žalah. A v Parku zvončkov, ki je namenjen raztrosu pepela mrtvorojenih otrok oziroma otrok, ki so umrli kmalu po porodu, ga nismo našli. Nikjer njegove tablice. Bili smo začudeni. Klicali smo na Žale in so nam potem dali neko številko območja. A ko smo našli tisti del pokopališča, je tam rastel le borovec s travo. Nič drugega. Spet šok. Je tu res njegov grob, naj verjamemo? Pri nas doma še vsako poginulo mucko zakopljemo v grobek in ji damo napis, za človeka pa nič?! Dva tedna sem bila čisto apatična, razočarana, čudna,« pripoveduje Anica.
Z Žal so dobili dopis, da so pregledali evidenco pokojnikov in ugotovili, »da je bil deček Kozinc leta 1984 pokopan v grobu, št. 75C-14-23, na pokopališču Žale. Z dokumenti o dečku in drugih otrocih ne razpolagamo. Lahko pa vam potrdimo, da je deček dejansko pokopan skupaj z drugimi otroki na njihovem pokopališču.«
Ampak da napišejo kar samo neki deček Kozinc iz leta 1984, brez imena, datuma smrti, brez groba in napisa? Vse to muči Kozinčeve.
Dokumenti so čudni
Zlasti hčerka Katarina in snaha Karmen sta zelo zavzeti, da zadevi pridejo do dna. Začeli sta pridobivanje dokumentov. Pridobili sta rojstni in mrliški list, na katerih pa vse številke niso skladne. Na izpisku iz rojstne matične knjige piše, da »sta« Janko in Janja državljana SFRJ, na Janijevem dokumentu pa, da »je bil« ob rojstvu državljan SFRJ. Na prijavi rojstva je v rubriki ime s križci prečrtan priimek, nato le piše Jani, zraven pa je nekdo na roke pripisal »umrl«. Na prijavi rojstva pa celo piše, da je umrl.
Snaha Karmen Kozinc še pove, da se je obrnila na Urad za pohvale in varstvo pacientovih pravic, ki je del v UKC Ljubljana, kamor so leta 1984 prepeljali Kozinčeve trojčke. Uspelo ji je pridobiti neki dokument o zdravljenju vseh treh novorojenčkov, »a le na kratko piše, da so imeli deklica A ter dečka B in C težave z dihanjem. Prošnja za obdukcijski list za Janija še ni uslišana – vzrok za to je odsotnost sodelavcev zaradi letnih dopustov. Če se dokument v arhivu ne nahaja, bomo imeli le še dodatno potrditev, da je Jani živ,« pripoveduje Karmen.
»Sum, da ni bilo vse v redu, da so vzeli tudi našega fanta, obstaja,« pove Anica, snaha Karmen pa dodaja: »Upam, da bo Ani prišla do resnice. Sama verjamem, da je bil Jani ukraden in prodan ter da nekje živi. Vsaka mama, kadar lahko, objame svoje otroke. Upam, da bo Ani slej kot prej objela tudi Janija. Drugo leto bodo njeni trojčki praznovali 40. rojstni dan. Želja nas vseh je, da bi ta jubilej praznovali skupaj.«
»Saj boste še rodile«
Zgodbe so res čudne in pretresljive, v glavnem pa je vsem skupno to, da jim je bilo v porodnišnici rečeno, da je dojenček umrl. »Uporabili so floskule, kot so 'saj ste še mladi, boste imeli še kakega. Bolnišnica bo pokopala vašega otroka, za vaše zdravje je boljše, da ga ne vidite.' Nobena izmed mamic ni videla trupla dojenčka niti ne vedo, kje je pokopan. Še lažje je bilo, če je mamica rodila s carskim rezom; nekaterim so dajali tako močna pomirjevala, da niso dobro vedele, kaj se dogaja,« pravi Simona Š. Kalanj, po izobrazbi medicinska sestra.
Ob raziskovanju primerov je zastopnica mamic zadnji dve leti naletela na pomanjkljivo dokumentacijo z vrsto nedoslednosti. Nekateri dokumenti so brez podpisov in pečatov, ponekod je spremenjen EMŠO, nekateri podatki imajo oznako »tajno«, v nekaterih primerih upravne enote ne razpolagajo s potrdili o smrti, drugje je neznan kraj pokopa ali pa pokopališče nima podatkov o pokopu, zapisniki o obdukciji ne obstajajo ali pa so brez navedbe imen itn.
Ob srečanju nam pokaže dokument prijave rojstva v mariborski porodnišnici, na katerem zgoraj piše: Ni dala denarja, otrok umrl. »V prijavi rojstva na primer piše, da je otrok umrl, datumi pa kažejo, da je umrl prej, kot se je rodil. Ena oseba ima kar dva rojstna ista – iz slovenske in bosanske upravne enote. Za nekega dečka so delali obdukcijo, preden se je rodil – po dokumentaciji, sodeč. Take laži oz. nedoslednosti! Marsikje na dokumentih ni nobenih žigov, podpisa odgovornega in datuma, skratka, tak dokument je lahko naredil kdor koli kadar koli in seveda ni verodostojen,« pripoveduje Kalanjeva, ki pove, da jo dnevno kličejo ženske s sumom, da je bil njen otrok ukraden.
Nikjer dobrodošla
Kalanjevi so se po majski seji državnozborske Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti vsaj malo odprla vrata pri pridobivanju dokumentov. Najbolj so ji šli naproti na notranjem ministrstvu, na oddelku za listine oz. v centralnem registru, saj ima zdaj dovoljenje, da lahko poizveduje in precej brez težav dobiva dokumente na vseh upravnih enotah. To ji je močno olajšalo delo.
Obrnila se je tudi na druge uradne ustanove: Urad predsednice DZ, Urad predsednice države, na varuha človekovih pravic pa seveda na policijo, tožilstvo, porodnišnice, zdravnike, a navdušenja za njeno raziskavo ni nikjer.
Kdo v kriminal?
»Nikjer nisem prav dobrodošla. Vedeti pa je treba, da so bili v ta kriminal vpleteni mnogi, od zdravnikov, babic, uradnikov na UE, matičnih uradih, centrih za socialno delo pa odvetniki in drugi, vse pa je ščitil državni vrh. Ukradene dojenčke so lahko posvajali ljudje, ki so v prejšnjem sistemu imeli denar, moč in vpliv, ki so bili 'na liniji'. V Velenju obstaja dekle, ki jo bilo prodano iz Bosne, njena mama oziroma ženska, ki jo je kupila, pa je potrdila, da so zanjo odšteli le 30.000 nemških mark, ker je bila bolj kilavo dete, babica pa ji je za na pot velikodušno dala še stekleničko mleka, da ne bo lačna do Velenja,« pripoveduje zastopnica mamic, ki išče resnico o »umrlih« oziroma ukradenih otrocih.
Omeni odmeven primer 36-letnega Srba, ki je bil rojen v Kopru in je prek zapestnice iz stare koprske porodnišnice po smrti svojih krušnih staršev prišel do rojstne mame, ki je vsa leta živela v prepričanju, da je sin v porodnišnici umrl. »Ne vem, ali je bilo to potrjeno z DNK, ker primer ni moj, verjetno pa je. 'Moje' mamice so se v glavnem vse odločile, da se ob najdbi otroka odvzame DNK-material in se ga v preverbo pošlje v tujino, saj naši stroki ne zaupajo najbolj. Same bodo krile te stroške,« pove Kalanjeva.
Posvojenih otrok, ki bi se Kalanjevi javljali, je seveda manj, »saj v bistvu ne vedo, da so v resnici kupljeni. Nemalokrat pa tudi, ko otroci izvedo, da so kupljeni oziroma na čuden način posvojeni, nočejo izvedeti resnice, ker se bojijo posledic,« pove sogovornica.
Opozori, da se kraje dojenčkov še dogajajo – pred kratkim je dobila klic mamice iz Maribora s takim sumom – a veliko previdnejšo.
Nevarno delo
Delo Simone Š. Kalanj, ki sodeluje tudi s srbskim društvom, je gotovo nevarno, saj so mnogi izmed vpletenih v ta kriminal preprodaje z dojenčki danes še živi. Njen srbski kolega Radiša Pavlović iz Združenja za resnico in pravice dojenčkov Srbije je imel npr. tri leta policijsko zaščito.
»Sama sem sicer razmišljala o policijski zaščiti, a menda do nje nisem upravičena. Dobila sem že namige, kaj drezam v to, in da naj preneham. Ne bojim se zase, ampak za svojo družino. Zavedam se, da sem se izpostavila in glasno povedala Sloveniji, kaj se je dogajalo v naših porodnišnicah in se mogoče še. Želim, da se resnici pride do dna in da se odgovorne za ta kriminal kaznuje, da nosijo odgovornost,« poudari Simona Š. Kalanj in doda, da so vse prijave oddali na Generalno policijsko upravo Ljubljana, »zdaj pa že dela tudi novomeška policija, ki hodi po terenu in povprašuje.«
Kalanjeva bo 10. septembra v Hotelu Dolenc organizirala vseslovensko oziroma. mednarodno srečanje mamic, ki sumijo, da njihovi novorojenčki niso umrli, ampak so bili prodani. Prišli bodo tudi gostje iz Srbije in Bosne, povabili so tudi vodilne z naših ministrstev in ustanov. »Bomo videli, ali ti pridejo in pokažejo, ali mislijo resno s svojo podporo našim prizadevanjem,« še dodaja sogovornica.
