Ste že izračunali, koliko kilometrov ste do zdaj prehodili?
Ne, uporabljam sicer števec kilometrov, a tega ne seštevam. Bi bilo pa zanimivo. Španska Jakobova pot, ki sem jo prehodila pred petimi leti, je imela 900 kilometrov, prehodila sem tudi tri od štirih vej slovenske Jakobove poti, gorenjsko, dolenjsko in primorsko, kar skupaj znese okoli 500 kilometrov. Ja, veliko korakov je bilo narejenih. In upam, da jih tudi še bo.
Zakaj vas hoja navdušuje?
Začelo se je okoli petindvajsetega leta. Včasih sem kolesarila, zadnje desetletje pa raje hodim. To se mi zdi najbolj naravno gibanje in najbolj ustreza mojemu telesu. Tudi najbolj si v stiku z okolico, najlažje spoznavaš kraje – drugače jih vidiš, če si peš, kot če si s kolesom ali z avtom. Vsak dan tako hitimo, a med hojo se človek upočasni in bolje sliši svoje misli.
Kako se je »zgodil« vaš Camino?
Sploh se ne spomnim, kdaj sem prvič slišala za Camino, verjetno pred kakšnimi dvajsetimi leti. Spomnim pa se, da sem pred leti v časopisu videla vabilo na predavanje neke ženske, ki je Camino že prehodila, in sem rekla, da to moram videti. Po tem predavanju me je »zgrabilo« in sem prebrala veliko knjig o tem, začela sem spoznavati ljudi, ki so Camino že prehodili, in pot me je vedno bolj »klicala«. A ni kakšnega posebnega razloga, zakaj. Pred petimi leti je prišel trenutek, ko sem začutila, da je to to in da ne bom več odlašala. Enkrat veš, da moraš iti, kupiš letalsko vozovnico in potem ni več poti nazaj.
Vaša prva večdnevna pot pa je bila gorenjska veja slovenske Jakobove poti. Je bila to priprava na Camino?
Gorenjska je bila marca 2017 moja prva Jakobova pot. Zgodila se je zelo na hitro: imela sem nekaj dni prosto, v dveh urah sem spakirala nahrbtnik, šla z avtobusom v Ljubljano in začela hojo proti Višarjam, ki je trajala pet dni. To je dokaz, da za slovensko Jakobovo pot ne potrebuješ nekih priprav, ampak le začneš hoditi. Tisto leto sem že razmišljala o Caminu, naročila sem izdelavo potnega lista, ampak nekaj me je še zadrževalo. Čez leto dni pa je res sledil Camino.
Kako se človek pripravi na takšno dolgotrajno, vsakodnevno hojo?
Jakobova pot
Petra je prehodila najbolj znano Jakobovo pot, Camino Frances (francosko pot), ki gre od francoskega mesta Saint-Jean-Pied-de-Port do Santiaga de Compostela v Španiji, kar je okoli 800 kilometrov. Slovenska Jakobova pot pa ima štiri veje, dolenjsko (Slovenska vas–Ljubljana; 154 km), štajersko (Kobilje–Ljubljana, 270 km), primorsko (Ljubljana–Trst; 124 km) in gorenjsko (Ljubljana–Višarje; 143 km).
Kar se fizične priprave tiče, ni treba biti vrhunski športnik, vsak dan hoditi ali redno prenašati naokoli težkega nahrbtnika. Seveda to pomaga, a na Caminu si tudi sproti nabiraš kondicijo, pomembno je predvsem, da poslušaš sebe. Vsak romar ima na poti kakšno težavo (žulji, bolečine v sklepih), a to večinoma ni odvisno od telesne priprave. Pot je dolga, to telo utruja in se pokažejo kakšne šibkosti. Zagotovo pa ni dobro iti na 800 kilometrov dolgo pot naravnost s kavča. Tam hodiš dan na dan, tudi psihično zna biti težko – vsak dan spiš v drugi postelji, z drugimi ljudmi, morda ne spiš, imaš mokre čevlje, ni pralnega stroja … Tu ni le hoja, temveč še veliko drugih stvari, ki jih nosiš s sabo, fizično in v duši, kar med potjo pride na dan. Fino je biti uhojen, pomembni so dobri, uhojeni čevlji, treba se je poslušati in ne delati predolgih etap na začetku.
Pravite, da se mora človek poslušati ... Tudi vas je proti koncu poti začel boleti nart in ste zadnjo etapo uporabili avtobusni prevoz, a ste se potem vrnili in jo vseeno prehodili. Treba se je torej znati tudi »vdati« in prenehati?
Tako je, to je bila pač tvoja pot, tudi če si prej odnehal. Vsak ima svojo pot in cilj ni tako pomemben kot pot sama. Tudi če nehaš, te to nečesa nauči, na primer, da ne smeš za vsako ceno čez svoje meje, da moraš biti do sebe prizanesljiv. Sicer se čutiš šibkega, ker ti ne bo uspelo, veliko občutij se ob tem razvija ... Ko sem prišla z avtobusom v Santiago, mi to ni bilo všeč, ker sem imela ves čas v glavi, da bom pot zagotovo prehodila. A potem sem se vrnila tja, kjer sem odnehala. Vidiš, da ti življenje da drugo priložnost. Nobena stvar ni zamujena. Tudi če bi šla takrat domov in se ne bi vrnila ter prehodila tiste prevožene etape, še vedno pot čaka, lahko bi prišla čez pet ali deset let in prehodila zadnji del. Odnehati ni poraz, ampak častno dejanje. Ko sem šla na avtobus, sem pojedla veliko zarečenega kruha, ampak od takrat drugače gledam na ljudi, ki se na poti veliko vozijo. Vsak ima svoj Camino, in kdo sem jaz, da bi ocenjevala, kaj je prav in kaj ne. Nekateri na primer res ne morejo toliko hoditi in je avtobus edina možnost, da vidijo pot.
Camino je postal zelo turističen, veliko ljudi se nanj poda iz dokazovanja, bahanja, ker je to moderno.
Pot je res zelo skomercializirana, ogromno je prenočišč, gostišč, barov, trgovin z opremo … Gneča je še posebno opazna sto kilometrov pred Santiagom, kolikor je treba prehoditi za potrdilo. In to je bilo precej moteče. Bistvo poti je notranji proces, ne dosežek. Mene je pot res klicala. Ko si vsak dan osem ur na poti sam s sabo, je notranje dogajanje pomembno. Tudi če je telo šibko, te glava nekako žene naprej. Po treh tednih hoje mi je bilo zelo težko, spraševala sem se, kaj mi je tega treba, sita sem bila vsak dan druge postelje, ročnega pranja oblačil … A tudi v življenju je kdaj težko, pa je treba vsak dan vstati in iti med svoje opravke.
Zakaj hodite večinoma sami?
To mi najbolj ustreza. Imam svoj ritem, svoj čas. Se pa lahko tudi družiš, če ti je do tega, na Caminu hitro najdeš družbo in lahko s kom nekaj časa hodiš skupaj. To je čar tega. Doma pa seveda grem kdaj na pohod z družbo. Če grem v hribe, gledam tudi na svojo varnost, nikoli ne grem sama plezat ali v kakšne skale.
Veliko ljudi zmaje z glavo ob misli, da je ženska sama na takšni dolgi poti ...
Ravno na Caminu je ogromno žensk, ki hodijo same, več kot moških. Pot je varna, tudi varovana. Nikoli se nisem, ne v Sloveniji ne na Caminu, počutila ogrožene. Rada bi poudarila, da je Slovenija varna in čista država z idealnimi pogoji za solo hojo. Lahko piješ vodo iz potoka, trgaš sadje z drevesa … To bi morali ceniti.
Vsi drvimo v tujino, lepot Slovenije pa se sploh ne zavedamo.
Odkar hodim po Sloveniji, me vedno bolj navdušuje odkrivanje novega, že komaj čakam, kaj bom videla naslednjič. Odkrila sem pravo strast do raziskovanja Slovenije. Tujina me za zdaj ne privlači, želim pa si videti čim več Slovenije.
Kam bo vodila vaša naslednja pot?
Čaka me še štajerska veja Jakobove poti, ta je najdaljša, okoli 270 kilometrov, iz Kobilja do Ljubljane. Pa še drugi konci po Sloveniji, nisem še spoznala Bizeljskega, Kozjanskega, Babnega polja … Kraji, ki so bolj oddaljeni od turističnih destinacij, to me zanima.
Kje najdete poti?
Po navadi imam nekaj idej v glavi, kaj bi rada videla, potem pa se na internetu pozanimam o poteh, tudi na forumih in družbenih omrežjih. Tam dobim tudi veliko idej za nove poti. Hodim pa v glavnem po označenih poteh. Ogromno poti je, za katere sploh ne vemo. Zelo zanimive so tudi tematske poti, na teh spoznavaš zgodovino in naravne danosti. S hojo po Sloveniji si širiš obzorja.
Ste se na svojih poteh kdaj počutili nelagodno?
Ko sem spala v leseni lopi v Gombišču, se je razbesnela huda nevihta s točo, vetrom, grmenjem … To je bila res huda izkušnja, najhujša na mojih poteh. Bilo me je res strah, pa nisem mogla ničesar narediti. Tako vidiš, kako majhen si in da stvari niso vedno odvisne od tebe. To je lahko zastrašujoče, a meni je na neki način tudi olajšanje. Na poteh se mi vedno znova potrjuje, da če imaš sam neki načrt, ima življenje drugega, zato ni treba imeti vsega natančno premišljenega, ampak se je bolje prepustiti in iti drugo pot, kot si si jo morda zamislil. Vse je z razlogom, ni naključij, vse je na ključ. Treba je zaupati.
Ima vaša hoja tudi versko, romarsko, duhovno komponento?
Zagotovo je prisotna duhovna komponenta. Morda neko iskanje – sebe, smisla, odgovorov na vprašanja. Verjetno večina ob izpolnjevanju vprašalnika, zakaj so se podali na pot v Santiago, obkroži tudi spiritualne razloge, pa to nima zveze s tem, ali je človek veren ali ne. Tako ali tako pot vsakemu pokaže, da obstaja nekaj več od nas, nekaj več od tega sveta, ki ga vidimo.
Kaj ob večdnevni hoji ne sme manjkati v nahrbtniku?
Zanimivo je, da ni veliko razlike, ali spakiraš za en teden ali en mesec, v nahrbtniku imaš enake stvari. Vedno vzamem pokrivalo za sonce, kremo za noge (na Caminu sem imela smrekovo mazilo, zvečer sem si noge umila s hladno vodo in jih zmasirala s kremo), obliže za žulje, toaletni pribor, čepke za ušesa in spalno masko za oči (ker spim v čisti temi), šivalni pribor (da z iglo prebodeš žulj), zvezek in pisalo (ker pišem dnevnik), zemljevid poti, majhno brisačo … Vse zminimaliziraš in potem vidiš, kako malo v resnici potrebuješ. Koliko krame imamo v kopalnici (pa tudi drugod), na poti pa mirno preživiš z enim milom – za telo, lase in oblačila. Vse, kar vzameš s sabo, moraš nositi, in vsak dekagram manj se pozna.
Kaj vas poleg hoje še definira?
Rada pišem, berem, spoznavam nove ljudi, kraje, veliko mi pomenijo lepi odnosi in to, da najdeš veselje in smisel življenja. Temelj našega bivanja je, da prispevaš k lepšemu svetu, to je največji izziv.
Vam uspeva?
Mislim, da ja, svoje korake usmerjam proti temu.
Kako bi ljudi povabili k hoji?
Vsem priporočam, da preizkusijo poti po Sloveniji, da gredo hodit za dva, tri dni in tako ugotovijo, kako se obnaša njihovo telo. Že v nekaj dneh na poti se ti odpre svet, začutiš prvinsko gibanje in pravi stik z okoljem. Več opaziš, tako pri sebi kot v naravi. In odkrivaš našo lepo deželo, ki je res čudovita. Upajte si stopiti iz cone udobja in naredite prvi korak – potem ne bo več poti nazaj.
