Novice Svet24

Lukić predstavi možakarjev primer in poudari, da medtem ko se politični nosilci ukinitve oziroma prenosa dopolnilnega zavarovanja v obvezno zavarovanje »kopajo v višjih političnih rejtingih, je njihov uporabnik v tišini, v ozadju, skrit v administrativni greznici našega zdravstvenega in še kakšnega sistema«.

Gre za 63 let starega invalidsko upokojenega moškega s stillovo boleznijo, redko obliko artritisa, zaradi katere trpi hude bolečine v sklepih. Njegova invalidska pokojnina po Lukićevih besedah znaša 180 evrov. »To, da ima tako sramotno nizko pokojnino, je tudi njegov osrednji problem, na katerega bi navezal apel na državo, naj poskrbi, da bodo vse vrste pokojnin omogočale dostojno življenje. Če se tokrat osredotočim samo na invalidsko, naj izpostavim, da ni malo ljudi, ki prejema invalidsko pokojnino, nižjo od 409,7 evra, kar je po Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije iz leta 2022, najnižja zagotovljena invalidska pokojnina za polno dobo. Naš uporabnik pa ni dosegel polne delovne dobe, tako njegova invalidska pokojnina predstavlja 37 odstotkov od najnižje pokojninske osnove, ki je v 2022 znašala malo več kot 1020 evrov. Teh 37 odstotkov se potem pomnoži z delovnimi meseci v Sloveniji in deli s skupnimi delovnimi mesec in pridemo do zneska, ki ga mesečno prejema 63-letnik iz naše zgodbe,« objasni ozadje mizernega prihodka.

Razloži še, da gospod čaka še izračune delovne dobe iz Nemčije in Hrvaške, kjer je delal, kar pomeni, da bo njegov prihodek z upoštevanjem delovne dobe v omenjenih dveh tujih državah nekoliko višji, a še ni znano, za koliko. »V vsakem primeru tolče revščino. Hudo revščino. Tako hudo, da preprosto ni mogel plačevati dopolnilnega zavarovanja,« poroča Lukić. Možakar namreč ni bil zmnožen plačevati dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki znaša okoli 35 evrov na mesec.

Profimedia

500 ali 259 evrov?

Ko je lanskega decembra prišel po zdravilo za svojo bolezen – raztopino za injiciranje, mu je izvajalec zdravstvene storitve razložil, da nima urejenega dopolnilnega zavarovanja, saj ga je zaradi neplačevanja izgubil in da bo zato zdravilo moral doplačevati. In to okoli 500 evrov na mesec! »Pa dajmo še malo zakomplicirati. Zdravilo cosentyx ima oznako P70*, kar pomeni, da je praviloma krito iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v višini 70 odstotkov, v celoti pa le skladno s predpisi. Izhajajoč iz tega, mi ni ravno jasno, od kod potem 500 evrov, saj je regulirana cena zdravila 862,33 evra, torej je 30 odstotkov doplačila iz dopolnilnega zavarovanja 259 evrov. A za našega uporabnika je to vseeno preveč – on namreč niti 34,5 evra ni zmogel plačati za dopolnilno zavarovanje,« na glas nelogičnost računice in možakarjev položaj komentira sogovornik iz Delavske svetovalnice.

Bi mu lahko v zahtevnem položaju pomagal center za socialno delo, na katerega bi naslovil vlogo za uveljavljanje pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev? Ne, pravi sogovornik, saj bi mu jo zavrnili. »Čeprav je naš uporabnik v Sloveniji že osmo leto, si ne more privoščiti stalnega bivanja – za to mora imeti določena mesečna finančna sredstva –, kar je osnovni pogoj za to pravico,« pojasni.

To je le začetek

Za gospoda so sicer poskrbeli z intervencijo, v kateri so mu pomagali do sredstev za plačilo neplačanih položnic, tako ima zdaj spet sklenjeno dopolnilo zdravstveno zavarovanje in mu ni treba doplačevati zdravil. »Ampak to je samo začasna rešitev. V primerih, kot je ta, mora država v najmanjši meri nekaj ukreniti z višinami pokojnin.« Lukić sicer pozdravlja ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, a ga vidi le kot enega od korakov na dolgi poti do pravičnega in dosegljivega zdravstva.