Ste že »predelali« vse, kar ste doživeli v Turčiji?
Kaj pa vem, v bistvu še ni bilo časa.
Verjetno je bilo precej naporno?
Da, res je bilo težko. Vse je bilo enormno: moč potresa, število žrtev, veliko preživelih …
Ste vedeli, v kaj se podajate?
Načeloma smo tega vajeni, a je bilo vseeno … ne bom rekel presenečenje, ampak večje, kot smo pričakovali.
Vi tam niste bili s psom?
Ne, tja sem šel z madžarsko ekipo kot pomočnik vodje in odgovoren za njihove pse.
Kako to, da ste v madžarski ekipi?
Trinajst let sem bil vodja slovenske intervencijske enote za zaščito in reševanje, potem pa so se naše poti razšle. Z Madžari sem nato veliko delal kot svetovalec, dobro smo se ujeli. S Službo za iskanje in reševanje okrožja Pest (Pest Megyei Kutato-Mento Szolgalat) intenzivno sodelujem zadnji dve leti. Je nevladna organizacija, zato je lažje delati, manj je birokracije in politike. Tu se odločimo, da gremo, in gremo, denarja je, kot ga je – financira se iz prostovoljnih prispevkov, mi za to nismo plačani, to je prostovoljstvo. Meni birokratski vladni sistemi nikoli niso ustrezali, čeprav sem dolgo zdržal v njih. (smeh) Največja frustracija za nas reševalce sta birokracija in politika, ker ne moreš iti pomagat takoj, ne moreš kar sesti v avto, ampak moraš čakati na dovoljenja in podobno.
Pri iskanju so se poškodovali številni psi, v vaši ekipi na srečo ne. Se vam je že kdaj zgodilo, da se je vaš reševalni pes poškodoval?
Seveda, imeli smo tudi smrtni primer psa, okoli leta 1999 na vaji, ker je padel z velike višine.
Kako ste to prestali?
Težko.
Verjetno morate biti vodniki psov reševalcev v dobri psihični kondiciji. Kako predelate čustva?
Meni zelo pomaga moja družina, otroci ti vrnejo veliko energije, veliko sem z njimi, kolikor le imam prostega časa. Pa Šmarna gora – čeprav živim v Naklem, grem še vedno velikokrat tja, očitno se še nisem čisto klasificiral z Naklim. (smeh)
Kaj pa strokovna psihološka pomoč?
Tudi, sem se pravkar dogovoril, da grem na pogovor.
Kaj pa če potrebujete pomoč na terenu?
Vsi člani ekipe smo usposobljeni za prvo psihološko pomoč in izobražujemo zaupnike v enotah, tako da se lahko med sabo pogovorimo.
Koliko preživelih je v šestih dneh, kolikor ste bili v Turčiji, našla vaša ekipa?
Sedemnajst, pet pa smo jih sami izvlekli iz ruševin.
Vi preživele tudi izkopavate?
Po mednarodnih standardih naj bi se na iskanje podala celotna ekipa, od 20 do 30 ljudi, med njimi medicinci, logistična podpora, reševalci s psi, tehniki ... Seveda s primerno opremo za iskanje – kamerami in geofoni – ter operemo za izkopavanje. Naša ekipa je štela 20 ljudi in štiri pse, naši ljudje so usposobljeni, da lahko delajo več stvari hkrati. Na terenu smo bili med prvimi, ko poveljstvo še ni imelo nobenih skic in načrtov, tako da smo sami odšli in našli premierna delovišča ter začeli iskati. Naredili smo oceno prizadetega območja in poročila pošiljali poveljstvu ZN.
Kako se odločite, koga boste izkopali sami, kdaj pa poslali lokacijo drugim reševalnim skupinam?
Na prvi ruševini smo našli otroka in on je bil prioriteta. S psi smo našli preživele, pogledali notri s kamerami in ugotovili, da gre za otroka, ki je v dobrem stanju, zato smo se osredotočili nanj. Tudi domačini so nam sporočali, da so našli preživele, vsako tako informacijo sem šel preverit. Za vse najdene preživele označiš lokacijo, za tiste, ki jih sami nismo mogli izkopati, smo podatke posredovali drugim ekipam, ki so na voljo – če jih ni, potem pa je tu kruta usoda čakanja. Ker to so bile res enormne razsežnosti in so vse ekipe ves čas delale.
Kako prestanete to, ko veste, da je nekdo tam spodaj še živ, a ne morete do njega?
Nekako narediš bariero med sabo in tem. Obnašati se moraš strokovno. Če nisi za ta posel, tega ne moreš početi. Zagotovo pa to pusti določene posledice. Ko prideš domov, se sprašuješ, ali je bilo nekaj v redu ali ne … Čim manj se sprašuješ, tem bolje je, a zagotovo si postavljaš vprašanja. Nekega fanta smo reševali 36 ur, odkopavali smo ga iz štirih različnih smeri, ker je bil tako zasut, ves čas smo se pogovarjali z njim, a na koncu smo se morali odločiti in ga prepustili lokalnim reševalcem, mi pa smo šli delat naprej. Ne vem, ali je preživel ali ne.
Ne morete tega izvedeti?
Ne vem, ali si želim.
Verjetno tudi domačini, ki imajo bližnje ujete pod ruševinami, pritiskajo na vas?
Domačini pritiskajo ves čas. Imamo taktiko, da spustimo psa na področje, kjer trdijo, da je nekdo ostal. Če pes ne reagira, torej tam ni živih, jim to povemo in so potem veliko bolj pomirjeni. Težavno se je obrniti in iti z ruševine, ko ugotoviš, da ni preživelih, ker potem vsi »lokalci« skočijo v zrak, zakaj jih puščamo tam, ali zakaj ni ekipe, zakaj ni rešilnega vozila. Tega prvega otroka, ki smo ga našli, o katerem sem pripovedoval prej, smo odkopavali šest ur, rešilni avtomobil pa sem poklical kakšni dve uri prej, preden smo prišli do njega. Ampak »rešilce« je bilo težko dobiti, na koncu smo enega ujeli na cesti in ga ustavili, da ga je odpeljal. Bolnišnice so pač porušene, rešilnih vozil ni, polno je prometa, ljudje, katerih domovi so porušeni, bežijo iz mesta ali živijo ob cesti v avtomobilih, v mesto prihajajo na pomoč prostovoljci …, tako da je popoln prometni kolaps. Mi smo imeli srečo, da smo v Adani dobili odlično prevajalko, ki nam je zelo pomagala tudi z določenimi zvezami in informacijami.
Na delovišču smo imeli tudi super prevajalko, ki je hodila z nami v luknje, ki smo jih kopali, da se je pogovarjala s preživelimi. In to sta bili prostovoljki. Ljudje so nam bili res pripravljeni pomagati oziroma imajo zelo dobro organizirano prostovoljstvo, ki je vzdrževalo vso podporo: kuhanje, postavljanje šotorov, pripravo baznega tabora … Vlada je bila itak zaposlena z reševanjem. Moram pohvaliti turško ambasadorko v Ljubljani, ki mi je zelo pomagala in jo je ves čas reševanja zanimalo, kaj se dogaja. Prav tako me je v Turčiji poiskal slovenski veleposlanik, tudi enkratna izkušnja, vse je bil pripravljen urediti. Pomagal mi je tudi gospod Andrej Šter z zunanjega ministrstva. Moram reči, da naša zunanja diplomacija dobro deluje.
Nekaj dni po potresu so začeli delo reševalcev ogrožati tudi tolpe in notranji spopadi – ste to doživeli?
Da. Po nekaj dneh se začnejo ekscesi, ljudje začno krasti, organizirajo se tolpe. Tu, kjer smo delali, je bilo veliko vojske in policije, ki so preprečili kar nekaj nevarnosti. Je pa enkrat pred našim avtobusom prišlo do streljanja: stepli sta se dve skupini, ki ju policisti niso mogli pomiriti in so zato streljali v zrak. Da, varnost je bila vse slabša. A večinoma je tako, ker ljudje ostanejo brez vsega: brez družin, doma, osnovnih potrebščin … Zato se jim »odtrga« ob najmanjšem stresu, začnejo tudi iskati najboljše možnosti zase. Zato lahko te ljudi do neke mere razumem. Težko si je to predstavljati … To območje je bilo res tako prizadeto, da je bilo problematično.
To je bilo vaše najhujše reševanje?
Tako je. To je bilo moje drugo potresno reševanje, leta 2009 sem bil vodja mednarodne odprave za reševanje s psi, ki je šla na Sumatro. Tam smo bili prepozni, nismo našli živih, niti nismo veliko iskali, a je bila super izkušnja. V Turčiji pa je bilo res garanje.
Vi s psi iščete tudi pogrešane osebe?
Da, enota reševalnih psov pri Kinološki zvezi Slovenije je usposobljena tudi za to. V zadnjem času se sicer osredotočam bolj na iskanje v ruševinah, nisem več toliko aktiven na področju iskanja pogrešanih oseb v naravi, sem pa v tem prej 20 let aktivno sodeloval z dvema reševalnima psoma. Potem sem prevzel vodstvene funkcije – 13 let sem bil vodja intervencijske enote za zaščito in reševanje, zadolžen za pse.
Pogrešane osebe večinoma najdejo mrtve. Vas je ob tem, ko ste dobili klic na pomoč pri iskanju, stisnilo pri srcu?
Ne razmišljaš, greš, da boš pomagal in jo našel. Ko greš na reševalno akcijo, si profesionalec in moraš na to gledati drugače kot »navadni« ljudje. Drugače bi težko preživel.
Kakšen mora biti človek, ki rešuje s psi?
Imeti mora voljo, da pomaga, in rad mora imeti pse. Predvsem pa mora imeti razumevajočo družino. (smeh) Jaz vedno vprašam hčerko Majo (11 let), ali lahko grem. Do zdaj mi je vedno dovolila. Zdaj, ko sem prišel nazaj iz Turčije, pa ni bila več tako navdušena, ker je videla po televiziji, kaj se tam dogaja. Veliko sem v tujini, a ji ni bilo nikoli hudo, ne glede na to, za koliko časa sem šel. Zdaj pa ji je bilo.
Trenirate tudi pse vodnike za slepe in slabovidne ter pasje pomočnike za invalide. Ti psi so pri vas od pol leta do leta, potem pa jih predate novemu lastniku, za katerega ste ga urili. Kakšno je slovo?
Psu je zelo dobro tam, kamor gre. Tudi tu moram biti profesionalen in se ne smem preveč navezati na te pse. Vsak ti seveda pusti svoj pečat, pri kakšnem si vesel, da gre, pri drugem pa žalosten, če sem čisto iskren. Fino je, ker imaš potem manj psov pri hiši. (smeh)
Koliko psov trenutno urite?
Štiri vzgajam za spremljevalce, imam pa še svojo psičko Joy, štiriletno špringer španjelko, ki je že skoraj reševalka. Nima še izpita, zato tudi ni šla z mano na teren.
Kakšni psi so primerni za spremljevalce oziroma reševalce?
Ni pomembna pasma, rodovnik, ampak karakter. Ne smejo biti agresivni, morajo imeti izražene iskalne nagone, imeti morajo voljo do dela – to so bistvene lastnosti. Za iskanje mora imeti pes več nagona po plenu, biti bolj aktiven, za spremljevalca pa mora biti bolj umirjen, poslušen, vodljiv. A pri obojih velja, da se ne smejo odzivati na zunanje dražljaje.
Te lastnosti prepoznate že pri mladiču?
Da, to se vidi že pri mladiču. Po navadi že iz legla vzamemo te, ki imajo vzrejo v to smer. Ali pa pridejo k nam in se jih nauči. Kdaj se tudi zgodi, da pozneje ugotovimo, da pes ni primeren. Pri meni se je sicer to zgodilo samo enkrat – če ga vzamem, da tudi naredim, ga pač potem bolj izšolam.
Vsakega psa se da torej strenirati?
Da, samo več časa porabiš.
Ali se do psov, ki jih samo trenirate, obnašate drugače kot do svojega?
Joy je naš družinski pes, za ostale pa imamo pravilo, da se ne navežemo na njih – niti Maja se ne. Ona pravi: »Samo da mi Joy ne daš nikamor!« Drugače pa Maja zelo uživa z vsemi psi, se igra z njimi, jih pelje na sprehod in mi pri kakšnih stvareh lahko že pomaga.
Bo šla po vaših stopinjah?
Mislim, da ne, ker je trenutno čisto zaljubljena v konje, a še vedno rada pomaga pri psih. Očitno ima občutek za živali. Tudi partnerkin najmlajši sin ga ima. Njena starejša dva pa sta indiferentna, čeprav so tudi iz precej »pasje družine«.
Verjetno so posebni občutki, ko psa potem predate osebi, ki ji je namenjen?
To je res lepo, sploh na koncu, ko invalid oziroma slepa ali slabovidna oseba naredi izpit s psom in ji ga dokončno predam. To je posebna ekstaza. Ti ljudje so psa resnično veseli. Trenutno je po psih spremljevalcih kar veliko vprašanje, sploh ker delam tudi za tujino.
So psi posebej zdresirani glede na potrebe osebe?
Pravilnik določa, kaj morajo ti psi znati in kakšen izpit morajo opraviti. Najprej vzgojitelj opravi izpit s psom, potem pa podobnega še njegov bodoči lastnik. Če ima oseba še kakšne posebne potrebe, ga potem še česa posebnega naučim.
Trenirali ste psa za Martina Močnika, ki je potem skupaj z njim kot prva slepa oseba na svetu prehodil Camino de Santiago. Ste psa učili posebej za pot?
Martin je že sam veliko naredil pri teh pripravah, potem pa sva trenirala še skupaj in smo skupaj hodili na Šmarno goro. Jaz sem mu sicer rekel, da ne sme na Camino, a ko sem videl, kako trmast je in da bo v vsakem primeru šel, sem mu pomagal. Po telefonu sem ga spremljal ves čas. Ko je končal, sem bil zelo vesel, ker zanj pot ni bila prav lahka.
Ima Joy tudi prosti čas?
Seveda, je družinski pes, tako kot so vsi reševalni psi in psi pomočniki. Imajo normalno življenje, samo ko delajo, delajo.
Od kod prihaja Joy in zakaj ravno špringer španjel?
To pasmo sem videl pri kolegu iz Švice, tudi reševalcu, in sem takoj rekel, da hočem takšnega psa. Iskat sem jo šel k vzreditelju na Škotsko, ki je lovec in vzreja lovske pse zase. Zelo sem zadovoljen, bila je dobra odločitev.
Ste razmišljali, da bi pse tudi vzrejali?
Ves čas me nagovarjajo, a nimam časa.
Do kdaj lahko psi delajo?
Mednarodne organizacije imajo »limit« pri šestih ali osmih letih starosti psa, nisem čisto prepričan, ampak jaz na to ne gledam. Če je pes »fit«, uporaben in sposoben, lahko dela. Kakšen je lahko dober tudi še pri 12 letih. Odvisno od posameznega psa, tako kot pri človeku – moj oče gre tudi pri osemdesetih še na kolo in na Krim.
Kako pa šest dni brskanja po ruševinah vpliva na pse?
Zelo so utrujeni, ker nimajo svojega miru. Ves čas se nekaj dogaja, vodniki smo pod stresom in se drugače obnašamo, kar tudi vpliva na njih. Lahko pride do poškodb … Ko se vrnemo, tudi psi potrebujejo kakšen dan, dva rehabilitacije.
Kako psa sploh naučite, da išče v ruševinah?
Pes išče vonj po živem človeku. Človeka nekam skrijemo, najprej na odprtem, potem pa vse bolj zapiramo. Ko ga najde, je vedno nagrajen z igračo ali hrano, zato pes to rad dela. Imamo tudi umetne ruševine, na katerih treniramo, v tujini jih je veliko in so tudi zelo velike, pri nas pa tega še nimamo. Poskušamo najti kakšne podrte zgradbe.
Če bi vas ta trenutek spet poklicali na reševanje, bi šli?
Da, bi šel. Pravkar je bil potres v Romuniji, smo klicali, a na srečo ne potrebujejo naše pomoči.
Kaj si boste najbolj zapomnili od reševanja v Turčiji?
Dve uspešni rešitvi: dva otroka, ki smo ju rešili, enega skupaj z mamo, drugega z dedkom – in tega fanta, ki smo ga reševali 36 ur.
Ali kdaj jokate?
Jokam, saj sem človek, kdaj pa je tudi treba. V Turčiji sicer nisem, tam se nisem sesul, odkar sem doma, pa tudi še nisem imel časa. Mislim, da sem zdaj že iz hudega ven. No, bo povedala šefica psihologinja, kako je. (smeh)
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
