Povprečna starost žičniških naprav pri nas je namreč 30 let in pol, v večjih gorskih centrih pa kar 34 let. Vlečnica Lom na Cerknem šteje 40 let, najstarejša naprava na Kopah je iz leta 1973, enosedežnica na Španovem vrhu pa je bila zgrajena daljnega leta 1964 in je tako stara že 58 let.
Ste lastnik smučišča Kope – kako je videti letošnja sezona?
Začela se je zelo obetavno, nato pa sta odjuga in inverzija konec decembra povzročili, da smo na minimumu snega. Pri nas trenutno obratujeta smučišči Pungart in Sedlo, s čimer lahko izvajamo programe stacionarnih gostov in šol v naravi ter tečajev smučanja in rekreativnega smučanja. Sedlo je sicer najbolj priljubljena proga, a za smučarje Kope niso Kope, če Kaštivnik ne obratuje.
Kako pa je na drugih smučiščih v Sloveniji?
Nekaj smučišč je že zaprlo svoja vrata in čakajo na ugodnejše vremenske razmere. To so smučišče Cerkno in druga manjša smučišča, ki niso srednjegorska. Vsi imamo pomanjkanje snega, razen na Kaninu, kjer imajo trenutno snega dovolj. Želimo si le tega, da bi se ohladilo in bi nastale ugodne temperaturne razmere za izdelavo umetnega snega ter bi dobili čim več naravnega snega.
Na Kopah zdaj zasnežujete?
Absolutno. Imamo 30 topov, decembra smo zasnežili celotno smučišče, a so neugodne vremenske razmere večino snega pobrale.
Kaj torej pomenijo zelene zime za žičničarje in smučarje?
Mislim, da te zime še ne moremo šteti za zeleno. Zavedati se moramo, da sta bili covidni zimi najlepši zimi v zadnjih 20 letih, kar zadeva sneg. Do zdaj je bila vedno omogočena izdelava kompaktnega snega, a ta trenutek imamo zeleno zimo, ko je inverzija trajala tri tedne. Vendar si obetamo izboljšanje že naslednji teden, da bi se razmere spremenile in da bo dovolj mrzlo za običajno zasneževanje.
Cene smučarskih vozovnic so se zvišale pravzaprav na vseh smučiščih.
Res je, ta raven dviga je bila med pet in deset odstotki, kolikor je znašala inflacija. Vsi slovenski žičničarji se zavedamo, da si želimo gostov in si želimo multiplikativnih učinkov: da so restavracije polne, da trgovine delajo dobro. Želimo, da sezona ne bi bila izgubljena in bi imeli dovolj turistov.
Koliko na cene vozovnic vpliva dvig cene energentov?
Zelo vpliva na naše poslovanje in dejstvo je, da predvsem izdelava kompaktnega snega predstavlja največji strošek. Torej priprava prog in kompaktnega snega predstavlja 30 odstotkov, ponekod celo 40 odstotkov stroškov. Pri nas je zakonodaja še dokaj »v megli« glede tega, da bi lahko bil del teh sredstev subvencioniran. Imamo zakon o žičniških napravah, ki pomaga pri delovanju in varnosti žičniških naprav, medtem ko ukrepa ali smernic, ki bi pokrivale zasneževanje, za katero ocenjujemo, da bo v prihodnosti nuja ... Brez umetnega zasneževanja ne bomo mogli delati. Trenutno tudi določila zakona nimamo. Če bi stroške zvišanja cene elektrike želeli prenesti na vozovnice, bi se podražile za od 30 do 40 odstotkov. Na neki način smo zavestno, v posameznih centrih, ceno dvignili manj. Mi smo podražili za manj kot pet odstotkov in mislim, da smo s tem pokazali, da nam je mar za to, da dejavnost poteka naprej.
Ali lahko žičničarji varčujejo pri elektriki?
To varčevanje je videti, kot bi rekel otroku, da ne sme jesti čokolade ali pa si namazati marmelade. Pri žičničarjih je tako: ko so ugodne vremenske razmere, ne varčuješ. Loviš mraz in moraš zasneževati. Torej ko bi si otrok zaželel, bi si tudi vzel; mi pa moramo vzeti. Seveda se da varčevati na primer pri nočni smuki, počasnejše vožnje s sedežnico – a to je zanemarljiv strošek v primerjavi z zasneževanjem. Na primer če je napovedan mraz naslednje tri dni, moramo zasneževati. Če ne bomo izkoristili, ne bomo produktivni, ker ne bomo ustvarili pogojev za obratovanje.
Pričakujete, da vam bo država vendarle namenila pomoč? Omenili ste subvencioniranje zasneževanja.
Imamo zakon o žičniških napravah, ki omogoča pomoč na področju vzdrževanja žičniških naprav, nujno pa bi potrebovali ukrep, ki bi predvideval tudi umetno zasneževanje – vse, kar smo žičničarji naredili v decembru, je vzela narava. To lahko primerjamo z elementarnimi nesrečami, kot je suša v kmetijstvu. Tukaj bo treba najti dialog, saj želimo, da bi dejavnost imela svojo vlogo v turizmu. Zakaj? Gorske občine ustvarjajo največ nočitev v Sloveniji – kar 30 odstotkov vseh nočitev ustvarimo v gorskem turizmu, in če povzamemo, da imamo 15 milijonov nočitev, vidimo, da od štiri do pet milijonov nočitev ustvarimo v gorskih centrih.
Kako to rešujejo v tujini?
Tam vsi prispevajo v smučarske centre, to je davek, ki ga po posameznih področjih plačujejo, tako je na primer v Avstriji. Pri nas gre za status konkurenčnosti turizma. Razviti moramo trajnostni turizem, da bo privabljal turiste poleti in pozimi.
Slovenska smučišča so trenutno tudi sredi izvajanja 80 milijonov evrov vrednih razvojnih investicij v žičniške naprave in trajnostni razvoj turizma. Na razpisu ministrstva za gospodarski razvoj je bilo uspešnih 11 smučarskih centrov, ki morajo investicije zaključiti do novembra 2023. Kako gre?
Vedeti moramo, da je to investicija po zelo dolgem času, zadnja je bila leta 2012 prav na Kopah. V vmesnem obdobju je nastal investicijski vakuum na vseh slovenskih smučiščih in te spodbude, ki smo jih dobili, so izjemno spodbudne. Imeli smo težave s kratkimi roki, a naj pohvalim vladne in nevladne organizacije, ki so nam pomagale pri soglasjih, zato menim, da bomo do roka uredili gradbena dovoljenja. To so sicer sredstva iz sklada React.
Žičnice na slovenskih smučiščih so povprečno stare kar tri desetletja.
Naprave so zelo stare in to zaradi tega, kar sem prej razlagal: ni bilo investiranja v infrastrukturo. Veliko centrov je tudi v zasebni lasti in žičnice z lastnimi sredstvi težko delajo, če ni subvencij. Želimo posodobiti smučarske centre, kot so to naredili v Avstriji, na Tirolskem ... Pa tudi Jahorina, Bjelašnica, Kopaonik so nas prehiteli.
Ta denar boste porabili za infrastrukturo, torej za žičnice.
S tem denarjem bomo dobili sodobne in varne naprave, kar gre v korak s posodobitvijo slovenskih smučišč. Drugi del je namenjen trajnostnemu razvoju, torej celoletnemu turizmu.
A vendarle so investicije vprašljive zaradi vremena. Kaj to pomeni za smučarje in upravljalce?
Seveda, zato tudi tak projekt, ki je subvencioniran do 80 odstotkov, pomeni varnost investitorjev, upravljavcev smučišča, da bo lahko razmišljal naprej in preostanek sredstev pridobil iz bančnih virov na primer.
Število gorskih centrov pri nas se zmanjšuje, v zadnjih letih je opustilo obratovanje več kot 30 centrov. Trenutno jih v Sloveniji obratuje 60.
Centrov je nekaj manj kot 60. Delovanje so opustili predvsem manjši centri, ki so delovali v nižinskih predelih. Ne želimo, da bi število centrov še padalo, zato moramo najti način, kako pomagati manjšim smučarskim centrom. Ti so pomembni, saj so namenjeni smučarskemu opismenjevanju, rokovanju z manjšimi vlečnicami in pripravi na prehod na vso zgodbo smučanja. Trudimo se, da bi ti centri lahko obratovali, morda celo v botrstvu velikih centrov, ki bi z izmenjavo izkušenj in znanja lahko sodelovali.
Omenili ste, da nas prehitevajo po desni v Avstriji, Italiji, tudi v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Zakaj se je to zgodilo?
Razvoj smučarskih središč je okoli nas šel bliskovito hitro, pri nas pa smo zastali, delno zaradi ekonomske krize in nespodbujanja v razvoj žičniške infrastrukture. Verjamem, da smo gordijski vozel zdaj presekali in se rojeva novo obdobje, ko se bomo zavedali pomena gorskih centrov.
Če ne bo snega – kaj bo to pomenilo za gorske centre? V tujini smučišča zdaj izposojajo kolesa, kaj bo pri nas?
Lahko izposojamo gorska kolesa, a to je v panogi zanemarljivo. Zimski del turizma je opredeljen kot smučanje. To je naš cilj in moramo poskrbeti, da bo delovalo – ne smemo se ustrašiti zelenih zim, ampak moramo najti recept, da bomo imeli dovolj dobro pripravljena smučišča, z virom vode, z umetnim zasneževanjem, da bomo lahko izkoristili trenutek, ko je izdelava snega mogoča. Ne znamo si več predstavljati, da bi zime 'laufale' z naravnim snegom – to bi dejansko pomenilo propad smučanja.
Nedavno ste postali novi predsednik Združenja slovenskih žičničarjev. Čemu se boste posvečali? Kaj je najbolj pereča stvar, ki jo želite najprej rešiti?
V združenju žičničarjev sem imel kar nekaj izkušenj, v preteklem mandatu sem bil podpredsednik in pogajalec v času korone in pri pripravi nove zakonodaje. To me je spodbudilo k temu, da bi delo nadaljeval, da bi žičničarji povedali, da je pot investicij edina prava pot, ki lahko gorski turizem v Sloveniji pelje naprej. Trudili se bomo, da se na seznam nujno potrebne infrastrukture vključi žičničarstvo in predvsem, da se bomo zavedali, da si brez možnosti izdelave umetnega kompaktnega snega zimskega turizma ne moremo več predstavljati.
Omenili ste tudi varnost na smučiščih.
Tako je, drugi segment je posvečen varnosti na smučišču in osveščanju ljudi. Letos v Evropi se je zgodilo nekaj hudih smučarskih nesreč, tudi s smrtnim izidom, kar je bila posledica pomanjkanja snega. Ko so zime dobre in je snega dovolj, je možnost za te nesreče manjša. Ko je okoli proge kopno, je možnost za precenjevanje sposobnosti in aktivnosti še večja, ker pri zdrsu ali padcu smučarja odnese na rob smučišča, odnese ga s smučišča in te poškodbe niso takšne, kot če je polno snega. To se običajno konča v skalah ali gozdu. Ker ni ublažitve, so te nesreče toliko hujše. Zato moramo varnosti na smučišču dati poseben pomen, prav tako moramo dati pomen osveščanju smučarskega opismenjevanja: torej da otroke usmerimo v smučarske tečaje, jih znamo usmeriti v pravila varnega smučanja, kar bodo lahko nadgrajevali na dobrih in varnih smučiščih.
