Zdravnik reševalec, sicer specialist družinske medicine, Saš Jurij Tašič, je leta 2011 v enem od spletnih medijev objavil zapis z naslovom »Dovolj imam! Dajem sedem predlogov za boljše primarno zdravstvo«. Kljub temu, da je omenjenemu zdravniku »zavrelo« že pred 11 leti in je že takrat podal pravilno diagnozo našega zdravstvenega sistema ter hkrati ponudil »zdravilo«, se v tem času ni spremenilo nič, razen tega, da je sistem kolabiral.
Besede, ki jih politiki niso prebrali
Čakalna doba na urgenci je te dni tudi 20 ur, ljudje bolni spijo na hodnikih, brez vode in hrane, zdravstveni domovi v našem glavnem mestu, kjer je število prebivalcev največje, zapirajo svoja vrata. Zdravnikov je zmanjkalo. Zakaj? Takole je že pred 11 leti zapisal Tašič: »Družinskih zdravnikov je premalo. To je dejstvo in pika. Tisti, ki jih imamo, so pridobili dovolj znanja, da lahko konkurirajo kolegom po svetu. A kaj, ko so vsako leto starejši in odhajajo, tisti, ki ostajajo, pa imajo vsako leto več bolnikov, ki so tudi vedno starejši in vedno bolj bolni, polni vseh pravic in razrešeni vseh dolžnosti. Tisti zdravniki, ki še vztrajajo, se utapljajo v administrativnem delu in jim zmanjkuje časa za bolnike, za njihovo pravo delo, resignirani so in naveličani upanja, da bo kdaj bolje. Plačani so po uravnilovki razredov javnega sektorja, kjer ni pomembno, kako kakovostno delaš, pa čeprav ima pristojno ministrstvo na mizi strokovno sprejete standarde in normative za družinske ambulante. Jih noče videti? Je ribarjenje v kalnem to, kar si želimo v Sloveniji?«
Preroške besede
Po 11 letih so standardi in normativi sicer zapisani v Modri knjigi, a so ponovno predmet stavkovnih zahtev sindikata Fides, saj se naj jih ne bi nikjer držali. Fides zahteva njihovo spoštovanje in pravno podlago za izplačilo dodatkov za zdravnike, ki delajo prek normativov in standardov. V zapisu nato sledijo preroške besede: »Prepričan sem, da bo zelo kmalu v ambulantah družinske medicine nekaj počilo, saj bodo starejši zdravniki odšli v pokoj ali pomrli, mladih pa ne bo, ker bodo 'spokali kufre' in odšli v tujino. Ne nazadnje, se čudite, da noben mladi zdravnik noče postati družinski zdravnik? Se je kdo na ministrstvu to že vprašal?« je zapisal Saš Jurij Tašič.
Dobre prakse
Zanimiv del besedila se nanaša na težave, ki so jih imeli pred 30 leti s pomanjkanjem zdravnikov v Angliji. Tašič takole opiše pot, ki so jo Britanci prehodili od težav do rešitve: »Tudi v Veliki Britaniji so se pred 20 leti (danes 30 leti, op. p.) srečevali z opisanimi težavami in jih reševali na različne načine. Preprosta in hitra rešitev je bila uvoz zdravnikov iz Indije in Pakistana v ambulante družinske medicine. Kandidatov je bilo več kot dovolj, a kmalu je kakovost dela padla in jasno jim je bilo, da so kupili mačka v žaklju. Postopoma so namesto samostojno delujočih družinskih zdravnikov začeli oblikovati skupinske prakse po več zdravnikov, ki so postali 'poslovni' partnerji in so od države dobili koncesije. Država se je zavedala preobremenjenosti in pomanjkanja zdravnikov in je dobro razdelala sistem delovnih nalog v ambulanti družinske medicine. Vpeljala je sodelavce zdravnika. Tako so danes v ambulantah zaposleni administratorji, ki opravljajo številna administrativna opravila, naročajo na preglede, medicinskim sestram, ki so enakopraven partner v skupni praksi, pa so prepustili samostojno delovanje pri preventivi, oskrbi ran, vodenju lažjih kroničnih bolnikov.«
Sedem nasvetov
Verjetno nam danes ne bi bilo treba iskati zdravnikov na Balkanu, če bi politika upoštevala katerega od njegovih sedmih predlogov, ki jih je pripravil glede na izkušnje, ki jih je dobil med delom na Nizozemskem in v Angliji, katere javni zdravstveni sistem je vsaj na papirju podoben našemu. Njegov prvi predlog je ukinitev sedanje organizacije delav obliki zdravstvenih domov. »Omogočite zdravnikom družinske medicine, da se poljubno organizirajo v zdravniške zadruge oziroma skupinske prakse,« je predlagal Tašič. Drugi predlog se nanaša na sprejetje in uveljavitev standardov in normativov, ki bi omogočili nagrajevanje bolj uspešnih in zavzetih.
Rešitev za Ljubljano?
Tretji predlog je precej radikalen, a glede na razmere, ki smo jim priča v Ljubljani, najbrž skoraj nujno potreben: »Podeljujte in odvzemajte koncesije za družinske ambulante na podlagi (ne)doseženih standardov in normativov ter preselite moč odločanja o tem z občin na državo,« je pred 11 leti zapisal zdravnik Tašič. Predlaga tudi vpeljavo triažnega zdravnika, ki bi pred sprejemom ločil zrnje od plevela in paciente, ki jim lahko pomaga že medicinska sestra, preusmeril nanjo. Tiste, ki se na zdravnika obračajo zgolj zaradi birokratskih opravil, kot so podaljševanje receptov, tiskanje potrdil in podobno, pa bi preusmeril na administratorje. Slednjih še nimamo, a je uvedba tega delovnega mesta v zdravstvu skoraj nujno potrebna, če želimo, da se bodo naši zdravniki še ukvarjali z zdravljenjem bolnih. Dogovor o krajši bolniški odsotnosti bi prepustil delodajalcu in delavcu, za paciente pa uvedel minimalno participacijo, ki bi ljudi odvrnila od nepotrebnih obiskov zdravnika.
Nikoli ni prepozno
Taki so bili predlogi, ki bi po mnenju zdravnika Saša Jurija Tašiča zdravnikom omogočili, da pomagajo vsem, ki so pomoči res potrebni, in k poklicu družinskega zdravnika privabili več mladih. Od njihovega nastanka je minilo 11 let in upamo, da vsaj kakšen politik čuti obžalovanje, da jim ni prisluhnil.
