SVOJCI NA OBISK
Poleg nove hiše stoji še stara, v kateri bodo lahko ob koncih tedna prebivali starši in skrbniki oskrbovancev na Bučki – da bodo lahko skupaj. Veselje ob odprtju hiše je bilo neizmerno – tako prihodnjih stanovalcev nove, lepo urejene in opremljene hiše, ki bo sredi decembra čisto zares postala njihov dom, kot njihovih staršev, ki so srečni, da se bodo otroci vpeljali v čim bolj samostojno življenje, ter vseh drugih, ki so zaslužni, da je tak center sploh nastal v občini Škocjan.
Pred približno enim tednom so ga slovesno predali namenu. V njem bo v skupnosti zunaj primarne družine prebivalo šest odraslih z motnjo v duševnem in telesnem razvoju – vsi so člani Društva Sonček, društva za cerebralno paralizo Dolenjske in Bele krajine, sedma oseba pa se bo na samostojno življenje navajala v tako imenovanem učnem stanovanju. Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik pove, da gre za prvi tak objekt na širšem Dolenjskem, ki ga bodo dobili v upravljanje, imajo pa stanovanjske skupnosti ponekod drugod po Sloveniji. Zanje je objekt na Bučki izjemnega pomena. »Zagovarjamo normalizacijo teh oseb, ki bodo tu zaživele čim bolj samostojno, ob podpori sodelavcev oziroma varuhov; ti jih bodo usmerjali in jim pomagali pri opravilih, ki jih sami ne bodo zmogli,« pravi.
Čim bolj samostojno
Stanovalci so se za Bučko odločali samostojno. Večina jih prihaja iz novomeške občine, eden iz šentjernejske in ena gospa s sevniškega konca, stari so od 25 do 40 let, nihče ni na invalidskem vozičku. Vsak bo imel svojo sobo, imajo skupno kuhinjo, jedilnico z dnevno sobo, sanitarije, tudi lepo teraso s čudovitim razgledom. Celoten projekt je zasnovan kot ekosocialna kmetija. Prave kmetije seveda ne bo, a se bodo lahko stanovalci popoldne in ob koncih tedna (ob delavnikih bodo dopoldne hodili v varstveno-delovni center, v program socialne vključenosti, v službo ...) ukvarjali z vrtičkarstvom, gojili bodo zelišča, si pridelali kaj hrane, lahko bodo imeli domače živali, na primer kokoši. Marsikaj bo tu mogoče početi, da si bodo dodatno bogatili življenje.
Le občina Škocjan
»Izjemno sem vesel, da smo pri nas vzpostavili tak objekt za ranljive skupine, ki jim omogoča vključevanje v družbo, vsem, ki so iz zdravstvenih razlogov v življenju prikrajšani, pa omogoča svetlejšo prihodnost. Skoraj deset let je od pobude Razvojnega centra Novo mesto, da poišče ustrezno lokacijo med 21 občinami Dolenjske, Kočevske in Bele krajine, in Občina Škocjan se je odločila za tak projekt. Potrebnih je bilo veliko aktivnosti, usklajevanj z ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve, a smo imeli trdno podporo Razvojnega centra Novo mesto. Ko smo sprejeli odločitev, tudi z dogovorom regij za JV Slovenijo, da smo pridobili ustrezno sofinanciranje, smo se lotili projektiranja objekta, odkupa zemljišča in gradnje. Uspelo nam je – in vsem se zahvaljujem,« je dejal župan Jože Kapler. Prepričan je, da bodo s sončki dobro sodelovali tudi pri drugih projektih, kot so Zeliščarski center JV Slovenije v Zagradu, park ob Radulji in drugi, kjer že delujejo vzajemno v smislu socialnega podjetništva.
Dobili denar
Za objekt je Občina Škocjan najprej odkupila nekdanjo Kaplerjevo domačijo z okoli štirimi hektarji zemljišč, pri čemer je odštela 130 tisoč evrov, sama gradnja pa je stala okoli 800 tisoč evrov. Občina bo za projekt prejela skupno 350 tisoč evrov nepovratnih sredstev, in sicer 200 tisočakov, namenjenih njej, ter še 150 tisočakov, ki naj bi jih prvotno dobila Občina Kočevje, ki je bila tudi partnerica v projektu, a je do tega odstopila. Kot je na odprtju povedal Luka Omladič, sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, so oktobra Škocjančanom namenili še kočevski del, saj je prišlo do izjemnega finančnega povišanja investicije. Preostali del bo kril proračun Občine Škocjan.
Potrebe so
Takšne stanovanjske skupine za odrasle invalidne osebe so seveda v naši družbi še kako dobrodošle. Kot pravi Iztok Suhadolnik, si prizadevajo, da bi šli čim prej na samostojno pot in ne bi ostajali v družini s starši do pozne starosti ali celo do smrti staršev, saj je pot v samostojnost ali neko drugo obliko prebivanja kasneje bistveno težja. Nemalokrat so v preteklosti reševali žalostne zgodbe in skoraj čez noč iskali stanovanjsko nastanitev za odraslega uporabnika, ki je pri 40 ali 45 letih ob smrti še drugega ostarelega starša ostal sam in brez svojcev.
»Naša država bi zanj gotovo ustrezno poskrbela z nastanitvijo v nekem zavodu, ker pa menimo, da zavodi niso najustreznejša in najprijaznejša nastanitev, poskušamo zagotoviti čim več drugačnih stanovanjskih zmogljivosti,« pove Suhadolnik in doda, da je težko reči, koliko takšnih potreb je na tem območju. Čakalne vrste niso ravno kratke, po drugi strani pa odločitev o samostojnem življenju včasih zahteva nekaj časa: »Nekateri naši člani so na čakalnem seznamu že 15 let, a korak v samostojnost še ni bil storjen – ali zaradi strahu staršev ali iz drugih razlogov.«