Novice Svet24

Zdi se, da reševanje teh težav še vedno ostaja najbolj na plečih organizacij, ki imajo programe za pomoč brezdomnim, država pa si zatiska oči pred to problematiko.

Če je kdo na ulici, to še ne pomeni, da mu pomoč ni bila ponujena, ampak da je morda ne želi sprejeti. Tu pa se zaplete, opozarjajo strokovnjaki. Zakonodaja je namreč zelo toga, a z majhno spremembo bi lahko država omogočila možnosti, da bi tudi tistim, ki pomoč zavračajo, lahko bolj pomagali. Do takrat strokovni delavci, ki delajo na področju pomoči, jasno sporočajo: delajo na terenu, pristopijo k vsakemu, se z njim pogovorijo, mu pomoč predstavijo. A odločitev, ali jo bo oseba sprejela ali ne, je – dokler država zakonodaje ne bo spremenila – v njeni domeni. To je treba vedeti, kadar gre nekdo mimo brezdomca, ki leži sredi glavne ulice. Lahko pa bi se ta mimoidoči odločil tudi sam pristopiti k njemu in ga vprašati, ali kaj potrebuje. Takšnih je – roko na srce – malo. Lažje si je zatiskati oči. Kot to pogosto počne država.

»VSI SI ZASLUŽIJO DOSTOJNO ŽIVLJENJE«

Z vsako osebo, ki se zateče v zavetišče za brezdomce in potrebuje pomoč, strokovni sodelavci opravijo pogovor in tako ocenijo stanje. Če oseba potrebuje nastanitev, jo uredijo. Nato izvedejo individualni načrt reševanja težave s posameznikom. Ta načrt vključuje ne le iskanje nadaljnje namestitve, ampak tudi pomoč pri vključevanju osebe v njeno socialno mrežo ali pomoč pri iskanju zaposlitve. Vsak mora za bivanje v zavetišču plačati približno sto evrov. V to so všteti namestitev, redni obroki hrane, oblačila in vse, kar je potrebno za dostojno življenje. 

»Žal moram reči, da se stanje ne izboljšuje, kot bi želeli, ampak so kriza in razmere v družbi ljudi še bolj pahnile v situacije, v katerih ne najdejo več pozitivnih stvari, rešitve, zato se znajdejo v hudih stiskah. V celjskem zavetišču za brezdomce je trenutno 24 oseb. Na žalost je na ulicah mogoče opaziti vse več posameznic in posameznikov, ki pomoči oziroma nastanitve v zavetišču ne želijo sprejeti,« pravi direktorica JZ Socio Suzi Kvas. Program zavetišča za brezdomce je namenjen osebam, ki so zaradi različnih okoliščin ostale brez doma, in je usmerjen v reševanje brezdomske problematike, ki je tudi na Celjskem vse večja. »Vsi se v takšne programe ne želijo vključiti. V zavetišču je za uporabnike poskrbljeno. Resnično me žalosti, da vsi opažamo, da je ljudi, ki to pomoč potrebujejo, a jo odklanjajo, na ulicah vse več. Čeprav se naši strokovni delavci z njimi pogovarjajo, jih obiskujejo, jim ponudijo in organizirajo pomoč, jo te osebe odklanjajo. Podobno je v drugih občinah. Res je tudi, da je Celje večja občina in je to ljudem bolj na očeh, na primer na podeželju pa je to bolj skrito.«

Zakaj osebe odklonijo pomoč, zakaj »izberejo« takšno življenje, če obstajajo možnosti pomoči?

Težko bi rekli, da si »izberejo« takšno življenje. Situacija jih je preprosto do tega pripeljala. Treba je vedeti, da v vseh programih pomoči, kjer biva veliko ljudi, obstajajo tudi pravila, ki jih vsi ne želijo upoštevati oziroma morda ne zmorejo tega sprejeti. Ker ostanejo na ulici, to povzroči težave vsem: nam, policiji, centrom za socialno delo in ljudem, ki to vidijo. Osebam je pomoč vedno ponujena, enako nastanitev in pogovor z različnimi strokovnjaki. V Sloveniji obstaja ogromno programov pomoči. Ti so različni in segajo na področje brezdomstva, duševnih motenj, preprečevanja alkoholizma ali odvisnosti. Nihče ne bi smel biti in živeti na ulici! Toda če oseba kljub temu pomoči ne sprejme, menim, da bi morali v državi spremeniti zakonodajo ...

Kako to mislite?

Govorim o področju odvzema opravilne sposobnosti ali prisilnega zdravljenja. Znano je, da ta ukrepa že obstajata, vendar sta težko izvedljiva. Na tem področju bi morala država uvesti nekatere spremembe, da bi bila ta dva ukrepa učinkovita tudi za tiste, ki so na ulicah. Pri nekaterih gre namreč tudi za to, da ogrožajo sebe in druge v okolici.

Ali se država res ne odziva na takšne potrebe v okolju?

Bom kritična. V zadnjem obdobju se država resnično zelo malo odziva na potrebe te populacije, čeprav organizacije na to težavo opozarjamo že vrsto let, celo podale smo konkretne rešitve. Toda pri vseh predlogih in prošnjah za rešitve smo organizacije ostale preslišane. Strinjam se s tem, kar poudarjajo tudi drugi, ki delajo na tem področju, da je država nekako zanemarila ta del. Na terenu imamo občutek, da se nihče ne ukvarja s tem, da bi stanje izboljšal. Trenutno ni nobenega razpisa za financiranje programov. Vse stoji in čaka. Bojim se, da bo šele naslednje leto pokazalo, kaj vse bo to potegnilo za seboj. Ob tem ljudje ostajajo na ulicah, imajo tudi težave z duševnim zdravjem. Mislim, da je zadnji čas, da vsi kot družba stopimo skupaj in nekaj naredimo.

Po svetu je danes približno 150 milijonov ljudi brezdomnih. V Evropi, tudi v Sloveniji, ni zanesljivih podatkov o njihovem številu, saj gre po evropski klasifikaciji za kategorijo, ki zajema tako odkrito in vidno kot tudi prikrito ali manj vidno brezdomstvo. Neuradno se govori o številki sedem tisoč.

Sprememba zakonodaje in dodatno financiranje verjetno nista edini rešitvi. Pogrešate še več oblik nastanitve?

Sprememba zakonodaje je prvo, do česar bi moralo priti, slediti bi morali financiranje programov pomoči in tudi povečanje števila zavetišč. Oblike pomoči so tudi v materinskih domovih ali varnih hišah glede na spremembe v družbi že skoraj zastarele ali le gasijo ogenj. Potrebujemo nove programe in nove pristope. Organizacije smo že pripravile predlog za bivalne enote, za več timskega dela na terenu, celo to, da bi uporabnike vključili v oblike pomoči na različnih lokacijah, saj bi se tako hitreje vključili v družbo. Če bi država temu bolj prisluhnila, sem trdno prepričana, da bi skupaj naredili več.

Kateri so najpogostejši razlogi za brezdomstvo, za to, da nekdo v zavetišču poišče pomoč?

V Celju opažamo, da je vse več starejših, ki potrebujejo tovrstno pomoč, vse več je ljudi, ki imajo duševne stiske ali težave z različnimi oblikami odvisnosti. Dogaja se, da so uporabniki podnevi v mestu in nato prihaja do različnih konfliktov. Celje iz tega ni izvzeto in ni nič drugačno kot večja mesta. Opažam, in tudi to me žalosti, da je med brezdomci na ulici vse več žensk, ki so tudi agresivne, samosvoje in prav tako odklanjajo pomoč.

Je med ukrepi, ki bi ublažili stanje, tudi povečanje obsega strokovnega kadra, ki tem ljudem pomaga?

Absolutno. Kadra ni dovolj, toda ta težava obstaja v celotni državi in tujini. To delo je zelo težko, zahtevno, še posebej ker nas čaka še veliko dela, da se bodo razmere izboljšale. Mislim, da če bi država omogočila več financiranja programov, bi se ljudje tudi lažje odločili za takšno delo.

STANJE SE JE OBRNILO NA GLAVO

STA

Epidemija je imela tudi na brezdomstvo v Sloveniji negativni vpliv. Če se je še do leta 2020 zdelo, da se je sistem ustrezno odzival na potrebe ljudi, ki ostanejo brez doma, se je to že med epidemijo spremenilo. Kot pravi predsednik društva Brezdomni do ključa Boštjan Cvetič, sta družba in predvsem država na zavetišča za brezdomce med epidemijo »kar nekako pozabili«. »Med epidemijo in tudi po njej se je veliko govorilo o zdravstvu, domovih za starejše, o zavetiščih za brezdomce pa ne. Tri leta so 'šla', država je dala to področje nekoliko na stran, ker ni bilo aktualno,« pravi Cvetič. A brezdomstvo je še kako aktualno ne glede na epidemijo. Število brezdomcev se namreč strmo povečuje. »O številkah brezdomnih v Sloveniji nerad govorim, a če že, omenjam tisto minimalno število, saj je znano, da točnih podatkov ni. Verjamem, da je številka brezdomnih enkrat višja od tiste, o kateri se govori v javnosti. Treba se je zavedati, da strokovni delavci ne moremo priti do vseh na terenu. Res je, da bo morala država na tem področju postoriti še marsikaj, ker se pogosto pozablja na to ranljivo skupino ljudi,« dodaja Cvetič. Slednji dela na področju brezdomstva že več kot 20 let in priznava, da se je v tem času stanje obrnilo na glavo.

»NE, NIMAJO VSI TEŽAV Z ALKOHOLOM«

Če je včasih veljalo, da brez strehe nad glavo ostanejo samo ljudje, ki imajo težave z alkoholom, je danes slika drugačna. »Med brezdomci so danes različne skupine ljudi. Tudi ljudje, ki imajo težave z duševnim zdravjem, ali osebe, ki čez noč zaradi deložacije ostanejo brez doma. Veliko je tudi takšnih, ki so nameščeni v bolnišnicah in se po odpustu nimajo kam vrniti. Vse to so nove kategorije ljudi, s katerimi se srečujemo v zadnjih letih. In ne, vsi nimajo težav z alkoholom. Če že, je treba razumeti, da se k alkoholu zatečejo, ker imajo občutek, da jim ublaži težave. In dan, ki ga preživijo brez alkohola, zanje pomeni veliko,« pojasni Cvetič.

»NI CELOVITE REŠITVE«

V Društvu Kralji ulice so ob dnevu brezdomstva, 10. oktobru, opozorili, da v Sloveniji še vedno ni niti definicije brezdomstva. Menijo, da bi morala temeljiti na etosu, ki pravi, da so brezdomne osebe brez strehe nad glavo, brez stanovanja oziroma doma in tiste, ki živijo v negotovih ali neprimernih razmerah. Tudi v društvu opozarjajo, da se razmere revščine, socialne izključenosti in stisk poglabljajo, število brezdomcev pa strmo narašča, zato je skrajni čas, da država sprejme strategijo na tem področju in se usmeri v gradnjo zavetišč in dostopnih javnih stanovanj ter tako preseže trenutno politiko gašenja požarov.

Da je brezdomstvo področje, v katerega bo prej ali slej morala država temeljito zagristi, kažejo podatki, da se tudi v zavetiščih srečujejo z »istimi priimki«, pravi Cvetič. V svoji karieri je pomagal ljudem, ki izvirajo iz družin, katerih mlajše generacije se prav tako srečujejo z brezdomstvom. »Dinamika brezdomstva je široka. Ko kot strokovni delavec misliš, da se je nekaj vendarle premaknilo, spoznaš, da ni vedno tako. Pri tem je kriva tudi družba, predvsem pa sistem, v katerem ni celovite rešitve. Zavetišča za brezdomce samo gasimo situacijo, namesto da bi v državi začeli stvari reševati celovito. Ljudje in mediji se največkrat na brezdomce spomnijo ob novoletnih praznikih in veliki noči. Vmes – kot da brezdomcev ni,« je jasen sogovornik. Področje brezdomstva je v Sloveniji vedno nekje na robu, kadar se pogovarjamo o ureditvi tega področja in sistema pomoči. Že leta 2015 je bila sprejeta nacionalna strategija reševanja brezdomnosti v Sloveniji. »Med drugim smo podali kar nekaj praktičnih rešitev, ki so izhajale iz našega dela na terenu. Predlagali smo ureditev prehospitalne enote, da bi lahko bolje poskrbeli za posameznike, ki se iz bolnišnice nimajo kam vrniti, in za onemogle. To v Sloveniji manjka. Tudi streha nad glavo ni več tisto, kar je včasih bila. Človek, ki ostane brez doma, potrebuje tudi socialno mrežo, v kateri lahko gradi svoje življenje, potrebuje zaposlitev. Predlagali smo, da bi bila zaposlitev brezdomnih urejena s posebno zaščito, podobno kot pri invalidih. Brezdomni imajo možnosti, tudi znanje. Ampak ne na cesti,« pojasni Cvetič. Pred časom je bil eden od predlogov, da bi v Sloveniji imenovali tudi varuha brezdomnih ljudi, ki bi lahko v njihovem imenu na ravni države morda dosegel kakšne spremembe. »Bile so konkretne rešitve problemov, vendar odzivov države ni bilo. Ne gre le za to, da ljudje potrebujejo štiri stene, ampak gre za preplet podpore, za vodenje. Že tako ali tako v vsakdanjem življenju opažamo, kako hitro sistem lahko človeka izrine, ne glede na to, ali ima dom ali ne. Predstavljate si, kako je šele brezdomcem,« pravi Cvetič.

DOM ALI PREHODNA NASTANITEV?

Ob tem vidi še en vidik, ki bi ga bilo treba v Sloveniji bolje doreči na ravni države: »Ta se bo enkrat morala odločiti, ali so zavetišča dom ali so prehodna možnost za ljudi, ki ostanejo brez doma.« Mnogo ljudi v zavetiščih preživi kar nekaj let, ponekod celo desetletja, saj jih zavetišča ne morejo kar tako postaviti nazaj na cesto. »Epidemija bi nas morala to naučiti, saj nam je nastavila ogledalo. Videli smo, kaj potrebujemo. Ne pozabite, da so bili zavetišča, materinski domovi, varne hiše ves čas med epidemijo odprti, saj so ljudje ne glede na razmere potrebovali pomoč. Vse te potrebe bomo morali postaviti v kontekst, si priznati, da družba te stvari potrebuje, in nato sistem postaviti tako, kot je prav,« pravi Cvetič. Ena od težav, s katero se zavetišča trenutno srečujejo po Sloveniji, so sprejemi ljudi, ki se po odpustu iz bolnišnice zaradi različnih razlogov ne morejo več vrniti domov. »Ne gre vedno za osebe, ki so pred tem bile brezdomci, morda ne želijo v dom starejših ali so tam zavrnjene. Imeli smo nekaj sestankov tudi z ministrstvom za zdravje, kjer so govorili o tako imenovanih negovalnih zavetiščih. Točno to mi že leta in leta počnemo, saj smo se prilagodili razmeram. Če imamo v zavetišču danes na primer 25 uporabnikov, je 12 takšnih, ki potrebujejo nego. Toda v zavetiščih smo strokovni socialni delavci, sistem bo treba tudi kadrovsko in logistično prilagoditi temu, da bo tem ljudem nudena ustrezna negovalna pomoč,« razlaga sogovornik. A ob tem doda, da ni vedno vse tako črno, da so med zgodbami ljudi, ki ostanejo brez doma, tudi takšne, ki imajo pozitiven epilog. »Najpogosteje so rešitve, ki ljudi potegnejo iz jarma, zaposlitev, socialna in zdravstvena mreža, ki jim nudijo podporo. Uporabniki zavetišč za brezdomne so tudi pri zaposlitvah nekoliko odrinjeni, morda se ne znajdejo takoj, zaslužijo priložnost, zato je naša želja, da bi bila njihova zaposlitev zaščitena tako kot na področju invalidnosti,« dodaja Cvetič. »Velikokrat pozabljamo, da se z majhnimi koraki daleč pride. Če človek v življenju pade, potrebuje pomoč pri tem, da ponovno vstane.«