Zdravnik (kardiokirurg) in pisatelj Goran Milašinović je kar osem let raziskoval primer za knjigo Slučaj Vinča, ki je izšla pred petimi leti. V knjigi je natančno opisal, kaj se je zgodilo leta 1958 v Inštitutu za nuklearne nauke Vinča blizu Beograda, kjer je bil prvi jedrski reaktor v nekdanji Jugoslaviji. Avtor pravi, da o nesreči ni vedel skoraj nič, videl je sicer televizijski film iz 70. let, ki pa ni pustil globokega vtisa, pa tudi sicer o nesreči ni bilo v javnosti kaj dosti informacij. »Nič se ni vedelo o Francozih, ki so darovali kostni mozeg, niti o tem, da so v Vinči poskušali narediti atomsko bombo, zagotovo smo vedeli samo to, kako se je dogodek resnično zgodil, saj je bilo to objavljeno v strokovni literaturi,« je za srbske medije povedal pisatelj, ki je v romanu opisal resnično zgodbo, čeprav je po svoje razdelal glavne junake.
Vinča, ponos povojne Jugoslavije
»Vodja reaktorja je bil eden redkih, ki so imeli primerno znanje, a je bil brez pravih pomočnikov, pa še odstavili so ga zaradi političnih razlogov. Na inštitutu so vsak dan nastajale napake. Vsak dan je vrglo ven elektriko in podobno. Gotovo bi nesrečo lahko preprečili, če bi bolj skrbeli za opremo, ki velikokrat ni delovala. In če bi imeli več izobraženih ljudi,« pravi Milašinović.
V reaktorju so imeli centralni alarm za detekcijo nedovoljenega radioaktivnega sevanja. A alarm se je pogosto aktiviral brez pravega razloga, zato so nekateri hoteli, da ga kar izključijo za vedno, saj je njegov glasni zvok po nepotrebnem vznemirjal ekipo. Ampak v sredo, 15. oktobra 1958, okoli poldneva je alarm prvič zvonil celih deset minut. Zato so zaposleni, pa tudi okoliški prebivalci, postali zaskrbljeni … Upravičeno. Kajti v dvorani z eksperimentalnim reaktorjem so štirje tehnični sodelavci in dva študenta, stari med 24 in 26 let, začutili ozon med izvajanjem znanstvenega eksperimenta. To pa je pomenilo, da je radiacija ušla izpod nadzora, kar za tisti čas ni nič nenavadnega, saj so imeli res slabo tehnologijo. Mladi znanstveniki so takoj poiskali pomoč v tamkajšnji ambulanti, ampak že po poti do tja so čutili slabost, utrujenost.
»Oblast je takrat hotela pokazati, da skrbi za ljudstvo, in to tudi res je, kar se je pokazalo pri tem, kako hitro so uredili prevoz obolelih v Pariz z vojnim letalom, ko je bilo jasno, da jim v domovini ne bi mogli pomagati,« razlaga avtor knjige.
V pariški bolnišnici Fondation Curie so naredili prvo človeško transplantacijo kostnega mozga na svetu. Pet pacientov je preživelo, eden je žal umrl, saj je dobil previsok odmerek radiacije, ker se je zavestno žrtvoval in se vrnil k reaktorju, da je ustavil verižno reakcijo, ki bi bila sicer usodna še za mnoge druge. »Ko sem 50 let po dogodku spoznal, da nič ne vem o tem, kako so prvič presadili kostni mozeg, pa čeprav sem zdravnik, sem začel raziskovati. Spoznal sem, da je bila transplantacija v Franciji tvegana, takrat se še ni ničesar vedelo o kompatibilnosti organov, tkiv – vedeli so samo, da je pomembna krvna skupina, in nič drugega. To je bila prva transplantacija na svetu katerega koli organa na človeku!«
Srbski Černobil
Dragan Bjelogrlić je že s svojimi prejšnjimi filmi (Montevideo, bog te video, Toma …) in serijo Sence nad Balkanom pokazal, da se navdušuje nad resničnimi zgodbami iz bližnje preteklosti, zato ne preseneča, da si je za novi projekt izbral prav zgodbo o srbskem Černobilu, ki nastaja kot koprodukcija Srbije, Slovenije in Francije. Prvi del filma so posneli v Beogradu, zdaj snemajo v Franciji, pred kratkim pa je ekipa snemala v Ljubljani na Inštitutu Jožef Štefan. »Sedanjost me ne navdihuje prav dosti, sem se ji pa s tem filmom najbolj približal,« je povedal Bjelogrlić, ki pravi, da je zaradi situacije z Ukrajino film zdaj še bolj aktualen, kot je bil, ko ga je začel pripravljati. »Pred letom dni, ko sem urejal stvari za ta projekt, sem napisal, kako je bil svet nekoč razdeljen na dva pola in so vsi živeli v strahu. No, zdaj se je to vrnilo. Mi na Balkanu smo sicer vedeli, da hladna vojna nikoli ni bila končana, svetu pa to ni bilo jasno do zdaj. Prav v tem obdobju, ki ga prikazujem v filmu, je bilo najtežje, svet je bil najbolj sprt, v vsakem trenutku je resnično obstajala nevarnost, da pride do jedrske katastrofe. Ampak v vseh velikih katastrofah se najde pot, da svet živi naprej. Ta film ima zato sporočilo, da v največji katastrofi lahko najdemo tudi največjo humanost.«
