Trojica je sodelovala pri raziskavi, katere ugotovitev je malodane revolucionarna in bo pomagala razvozlati marsikaj. Ugotovili so, da v posebnih pogojih bakterija Deinococcus radiodurans preživi dozo sevanja, ki je kar 28.000-krat višja od smrtonosne doze za človeka.
Bakterija je že doslej veljala za rekorderja, znanstveniki pa so odkrili, da lahko njeno odpornost povečajo za več kot petkrat, če jo posušijo in zamrznejo pri temperaturi -80 stopinj Celzija. Odkritje je zbudilo veliko zanimanja, saj prav takšni ekstremno suhi in mrzli pogoji vladajo na Marsu.
Kaj lahko 'zgradimo' na tem?
To odkritje ima pomembne posledice za raziskave rdečega planeta, ki so ravno v zadnjih letih doživele nov zagon, sporočajo z Biotehniške fakultete. Na Marsu so razmere po izgubi tekoče vode in večine atmosfere pred nekaj milijardami let vse prej kot prijazne. Pred radioaktivnim sevanjem vesolja se mikroorganizmi lahko skrijejo pod površje planeta.
A sevanje je v naravi prisotno povsod in tudi majhne doze pod površjem planeta sčasoma v celicah povzročijo veliko škode. "Žive in metabolno aktivne celice takšne poškodbe lahko popravijo, če pa so globoko zamrznjene in izsušene, pa se poškodbe kopičijo, dokler celice ne ubijejo," je pojasnila Nina Gunde-Cimerman, ena od soavtoric raziskave. "A zdaj vidimo, da celicam prav izsuševanje in nizke temperature celo pomagajo pri preživetju. Bakterija kot je Deinococcus radiodurans bi lahko pod površjem Marsa sevanje preživela kar do 280 milijonov let. Če bi doživela občasno odtalitev, na primer zaradi udarcev meteoritov, pa morda še mnogo dlje," je še dejala.
Smo v Vesolju sami?
A tudi če je življenje na Marsu izumrlo že dolgo nazaj, pravkar objavljena raziskava vliva upanje v to, da bomo nekega dne našli vsaj njegove ostanke. "Če lahko življenje kot ga poznamo preživi v marsovskem podzemlju več sto milijonov let, lahko proteini, DNK in druge molekule, ki ga sestavljajo, tam obstanejo še mnogo dlje," je povedal dr. Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije. "Prihodnje odprave na Mars, ki naj bi vključevale tudi več metrov globoke vrtine pod površje planeta, nam bodo povedale marsikaj o tem, ali smo v našem osončju res sami."
So pa ravno danes iz ameriške vesoljske agencije sporočili, da je meteorit, ki je decembra lani trčil v Mars, na njem sprožil tresljaje magnitude 4, kar je zaznalo Nasino plovilo InSight. Potres je na planetu ustvaril okoli 150 metrov širok ter približno 21 metrov globok krater in razkril prisotnost ledu v bližini njegovega ekvatorja.
Tudi to bo pomagalo do odgovorov
Čeprav udarci meteoritov na Marsu niso redki, "nismo nikoli mislili, da bomo videli kaj tako velikega," je na novinarski konferenci povedala Ingrid Daubar, ki sodeluje pri misijah InSight.
Znanstveniki so ocenili, da je bil meteorit velik od 16 do 39 metrov. Tako velik objekt bi v Zemljini atmosferi razpadel, preden bi padel na tla. "To je preprosto največji padec meteorita na tla, o katerem smo slišali, odkar znanost uporablja seizmografe ali seizmometre," je komentiral profesor planetologije Philippe Lognonne.
Informacije, zbrane s preučevanjem trka, bodo po besedah znanstvenikov pomembno prispevale k poglobljenemu poznavanju Marsove notranjosti in zgodovine nastanka tega planeta.
Bo za kisik?
Znanstvenikom pa se zdi presenetljiva zlasti prisotnost ledu ob kraterju, saj se ta nahaja v bližini Marsovega ekvatorja. "To je najtoplejše mesto na Marsu, najbližje ekvatorju, kjer smo doslej videli vodni led," je dejala Daubar.
Poleg informacij o podnebju na Marsu, ki jih odkritje ponuja, bi se prisotnost vode na tej zemljepisni širini lahko izkazala za "zelo koristno" za prihodnje človeške obiskovalce planeta, pa je poudarila direktorica Nasinega oddelka za planetarno znanost Lori Glaze.
"Ta led bi lahko pretvorili v vodo, kisik ali vodik," je dodala in pojasnila, da bi morebitne astronavte želeli izkrcati ravno "čim bližje ekvatorju".
