Dolgoletno spodkopavanje sodstva je pustilo sledi, ki jih poskuša rešiti korak za korakom. Odločena je sodstvu povrniti ugled, a je pri tem tudi samokritična. Enako, poudarja, je treba biti samokritičen, ko gre za politično vejo, ki ji pripada. Razgovorila se je tudi o napakah, za katere meni, da so krive za padec zaupanja v socialno demokracijo, in tudi o tem, kaj najbolj zameri odhajajočemu predsedniku republike Borutu Pahorju.
Slovenci smo vas najprej spoznali kot odvetnico tožilstva na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu, še posebno v času arbitraže. Ste bili že takrat del politike ali vas je to zamikalo kasneje?
Takrat nisem razmišljala, da bi se kadarkoli v življenju lahko znašla v politiki. Vse življenje sem bila zavezana svoji pravni profesionalni poti. Takrat so me kot strokovnjakinjo za mednarodno pravo povabili h komentiranju arbitražnega postopka, nisem pa v njem nikoli sodelovala. Sem samo podajala svoje mnenje in videnje postopkov kot nekdo, ki se je s tem področjem ukvarjal vso kariero.
Danes sem starejša, bolj dozorela in ne verjamem več, da lahko spremenim svet, lahko pa spremenim majhne stvari okoli sebe in v svoji družbi, kjer živim.
Kaj vas je potem poneslo v politiko?
To je zanimivo vprašanje. Mislim, da me je tisto obdobje, ko sem začela strokovno komentirati arbitražo, tudi potegnilo nazaj v domače okolje. Zaželela sem si priti v Slovenijo, in sem to tudi storila, pri čemer pa sem še naprej delala na mednarodnopravnem strokovnem področju kot svetovalka. Ko sem se vrnila, sem ugotovila, da je veliko stvari, ki jih lahko doprinesem v slovenskem prostoru – od svojega znanja, mreže poznanstev in ne nazadnje tudi diplomatskih izkušenj. Še vedno politika ni bila moja prva izbira, ampak dejstvo je, da se vse življenje ukvarjam s tistim delom prava, kjer se politika in pravo ves čas prepletata. To je mednarodno pravo, kjer je politika ves čas prisotna. Vsako pravo v osnovi ustvarja politika, ki ga mora tudi udejanjati. Pravzaprav sem pravnica in politologinja. Velik del svojega profesionalnega delovanja sem namenila ravno odnosu med pravom in politiko, kako politika kreira pravne norme in kako jih potem odgovorno ali pa premalo odgovorno udejanja skozi svoja dejanja. Ves čas sem imela občutek, da se želim ukvarjati z bolj strateškimi vprašanji oblikovanja politik. Potem je prišla priložnost kot strela z jasnega, s strani stranke SD, da bi sodelovala na volitvah leta 2018. Ta izziv sprejela, ker sem preprosto začutila, da lahko tako nekaj prispevam k slovenski družbi.
Zakaj ste se odločili za socialno demokracijo? Kaj vas je povleklo v to politično opcijo?
Pravzaprav sem vse življenje, odkar razmišljam o teh stvareh, s srcem pripadala vrednotam socialne demokracije. Te vrednote so mi privzgojili že starši. To so vrednote poštenosti, pravičnosti, solidarnosti v osebnih odnosih in v družbi, odgovornosti za lastna dejanja, predvsem pa tudi spoštljivosti in pomoči tistim, ki sami nimajo družbene moči, pripadajo ranljivim skupinam ali nimajo moči, da bi se branili in svoje pravice učinkovito uveljavljali sami. Vedno me je gnala želja po pravičnosti. Ko sem bila mlajša in bolj idealistična, je bil pri meni prisoten občutek želeti spremeniti svet. Danes sem starejša, bolj dozorela in ne verjamem več, da lahko spremenim svet, lahko pa spremenim majhne stvari okoli sebe in v svoji družbi, kjer živim. To je tisto, kar me je gnalo, da se pridružim Socialnim demokratom. So stranka z dolgo tradicijo, etablirana stranka, ki ima že uveden način delovanja in se ne šele konsolidira, hkrati pa naj bi zastopala tiste vrednote, ki jih tudi sama čutim kot temeljne.
Socialna demokracija mora kot hrbtenica temeljnih vrednot jasno začrtati mejo, prek katere ne bo šla in ne bo sklepala kompromisov.
Socialna demokracija ta trenutek – vsaj navzven – ni videti v najboljši formi. Čemu to pripisujete?
Res je, in ta trend opažamo že nekaj let. Ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in po svetu. Iščemo odgovore na vprašanje, kaj se s socialno demokracijo dogaja. Ne nazadnje imamo te vrednote zapisane v ustavi. Naša ustava je socialdemokratska. Večina ustav razvitih držav temelji na vrednotah socialne demokracije. Kot politična opcija pa nekoliko šepa oziroma se ji ne uspe ponovno stabilizirati. Mislim, da je vzrokov za to več. Eden od njih je, in tukaj sem samokritična, da smo se preveč oddaljili od ljudi. Smo stranka intelektualnega pristopa, stranka, ki oblikuje izjemno podrobno in poglobljeno strategijo. Naš program je celovit, imamo izjemne ljudi na strokovnih področjih, ki to pripravljajo. A vendar se zdi, da se ljudi ne dotaknemo, kot bi se jih morali. Eden od načinov, kako bi to storili, je gotovo biti več na terenu. To v zadnjih mesecih, še posebno po zadnjih volitvah, ker nismo bili zadovoljni z rezultatom, tudi počnemo. Veliko več smo med ljudmi, tudi sama kot ministrica čim več obiskujem teren. Tako z vidika mojega resorja kakor tudi s stranko. Pogovarjamo se z ljudmi, da z njihove strani slišimo, kaj potrebujejo, kaj si želijo. Da se spustimo iz intelektualnih višav in se ponovno povežemo z ljudmi, za katere si želimo delati.
Druga stvar pa je, da se kot vsaka organizacija, ki deluje dolgo časa, začnejo pojavljati trenutki otopelosti in udobja v tem, kar poznamo. Mislim, da moramo predebatirati tudi to, kako smo organizirani, kako komuniciramo med seboj, kako koordiniramo svoje politike in kako komuniciramo s terenom. Potem pa to dosledno, s hrbtenico in integriteto udejanjati. Ne glede na to, ali smo v vladi ali v opoziciji. Politika je sicer stvar sprejemanja kompromisov, umetnost možnega, a mislim, da mora socialna demokracija kot hrbtenica temeljnih vrednot jasno začrtati mejo, prek katere ne bo šla in ne bo sklepala kompromisov. Zdi se mi, da smo nekoliko celo izgubili to identiteto, ker smo morda v preteklih letih poskušali biti preveč všečni vsem. Mene pa vodi načelo, da če želiš biti všečen vsem, ne moreš biti zvest samemu sebi.
Imate ob teh besedah v mislih koga konkretno? Morda koga od vodstva stranke?
Od vodstva stranke ne. Je pa mogoče zdaj, ko je predsednik republike v odhajanju, čas za pogled nazaj. Razočarana sem nad tem, kako je predsednik države Borut Pahor na neki način izstopil iz jasne socialdemokratske identitete in poskušal postati všečen vsem. Seveda je to tudi naloga predsednika države, vendar obžalujem njegova stališča ali pozicijo, da ni moralna avtoriteta. Mislim, da mora biti predsednik države, zlasti v simbolni funkciji, kakršno ima pri nas, moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko nekaj ni prav. Še eno vodilo me vodi v politiki, in to je, da se praviloma ljudje strinjamo, kaj je zlo in kaj je dobro, razlikujemo pa se v tem, koliko zla smo pripravljeni tolerirati. In to je tisto, kjer sem razočarana, da se torej predsednik države v preteklem mandatu ob slabih politikah prejšnje vlade ni oglašal, oglaša pa se zdaj, ko odhaja, ob politikah, ki po mojem mnenju niso škodljive. Ko je res pomembno, takrat se mora oglasiti, takrat mora poudariti te vrednote. Sicer se ljudje ne počutijo slišani, počutijo se zapuščene, zapostavljene. Ko se začne politika odtujevati od ljudi, takrat se nam slabo piše.
Zdaj ste v vladi Roberta Goloba. Se vam zdi, da ta vlada dovolj sliši ljudi?
Mislim, da se zelo, zelo trudimo. Zase lahko rečem, da sem veliko na terenu. Predsednik vlade je po mojem mnenju srčen človek, z veliko posluha za ljudi ter z veliko posluha in srčnosti do tistih iz ranljivih družbenih skupin. Tudi sam si želi biti glas tistih, ki sami nimajo glasu, da bi izbojevali svoje pravice. To smo tudi videli v zadnjih štirih mesecih. Bil je ogromno na terenu, pogovarja se z vsemi. Prizadeva si prioritetno ustvarjati politike, ki so namenjene zaščiti najranljivejših skupin v tej družbi. Ima izjemno odgovorno nalogo zaradi draginje, energetske krize in vojne v naši bližini. Ni mu lahko. Predsednika vlade cenim kot izjemnega stratega. Kot nekoga, ki to vlado vodi demokratično. Vsem ministrom da možnost razprave, tudi o temah, kjer sami nismo najbolj strokovno podkovani. Cenim ga tudi kot dobrega voditelja. Ves čas se trudi, da so razprave spoštljive in tudi na ta način daje zgled, kot ga politiki državljanom moramo dajati.
Delo ministra ste spoznali že med letoma 2018 in 2020, ko ste bili državna sekretarka na ministrstvu za pravosodje. Zdaj ste ministrica. Kako je tako energični osebi, kakršna ste sama, opravljati na videz tako dolgočasno službo?
Energična sem, ja. Tudi začeli smo ta mandat s polno paro. Rekla bom, da je mogoče hkrati prednost in slabost, da sem bila tukaj državna sekretarka. Prednost zato, ker sem spoznala ministrstvo, poznam ljudi in vodstvene strukture, ki se v vmesnem času praktično niso spremenile. Počutila sem se, kot da prihajam domov in nadaljujem delo, kjer sem ga pred dvema letoma, skupaj s takratno ministrico Andrejo Katič predčasno zaključila. Slabost pa zato, ker smo takoj prvi dan resno poprijeli za delo in mislim, da sem v ta tempo in energičnost potegnila tudi vso svojo ekipo, ki je tempu skoraj prisiljena slediti in ki je odlična. So z mano, mi svetujejo in me tudi ustavijo, ko je to potrebno. Slabost morda tudi zato, ker se lahko hitro zgodi, da vodja, ki ima toliko energije, svojo ekipo nekoliko »skuri«. Ampak se trudim tudi tukaj najti ravnovesje. Prvi meseci so bili zelo naporni, ker smo morali sanirati veliko škodljivih ukrepov prejšnje vlade. Stvari, ki so stale, zlasti investicije ter ukrepi in spremembe na področju pravosodja. Prejšnja vlada je dajala zelo jasen signal pravosodju, tožilcem, sodnikom, da se z njimi ne želi ukvarjati. Mislim, da je bil to sistematični poizkus spodkopavanja teh državnih podsistemov.
Omenili ste spodkopavanje sodstva. Na razpis za predsednika vrhovnega sodišča se ni prijavil nihče. Sicer se je nekaj podobnega zgodilo že leta 2016. Čemu to pripisujete? Tudi kot posledico tega ali ima situacija globlje razsežnosti?
Razsežnosti je več. Ena od njih je, da se sodstvo omalovažuje, degradira, žali sodnike, napada in kadrovsko ter plačno podhrani to področje, da se ne zagotavlja primernih pogojev za delovanje. Zaradi vsega tega se je tudi v sodstvu naselil občutek apatije. Ne vem sicer, kaj je razlog, da se tisti, ki bi se lahko prijavili, niso. Ampak ko človek gleda od zunaj, ima občutek, da si redko kdo še upa prevzeti odgovorne funkcije, za katere ti ne bodo gradili spomenikov, jih pa dostikrat dobiš po glavi, velikokrat tudi neupravičeno. Ne pravim, da ne smemo kritizirati napak v sodstvu ali drugih podsistemih, ampak eno je kritika, drugo je kritizerstvo, česar je bilo pri nas v zadnjih letih veliko preveč. Zlasti ko se temu pridruži žaljiv, šovinističen ali celo nasilen podton.
Situacija pa verjetno ni hitro rešljiva, ampak je to tek na dolge proge ...
Seveda, rešitev je tek na dolge proge. Ko prideš v tako situacijo, moraš najprej na novo motivirati tiste, ki so že skoraj na robu obupa. Sodniki in tožilci so bili zadnji branik pravne države pred nedopustnimi posegi v človekove pravice, pred zlorabami institutov, tožb proti tistim, ki so poskušali samo udejanjati svojo pravico do mirnega zbiranja, protestov in ne nazadnje upora pred precej avtokratsko oblastjo v tistem času. Zato so ti ljudje izčrpani, preobremenjeni, kadrovsko in plačno podhranjeni že zadnjih nekaj let. Zato je moj prvi namen, da se z njimi usedem, pogovarjam, prisluhnem, gasim situacije s kratkoročnimi ukrepi, ki bi izboljšali njihov položaj. Dolgoročno pa moramo vsi skupaj premisliti, kakšno pravosodje želimo in kako do njega priti. Tukaj moramo tako mi v pravosodju kot preostali deležniki videti svoje napake, jih priznati in popraviti.
Omenili ste investicije. Del tega se izvaja tudi v zaporih, treba je namreč razširiti zmogljivosti, zapori so prenatrpani. Kako je z gradnjo zapora na Igu? Vaš predhodnik ni oddal naročila za gradnjo, ker je bila edina ponudba, ki je prispela, predraga. Kaj pa zdaj? V kakšnem stanju je projekt?
To se nam je zgodilo tudi tokrat. Na razpisu smo prejeli ponudbo, ki je bila višja od sprejemljive najvišje cene, kar pripisujemo predvsem špekulacijam zaradi cen energentov, ki prihajajo. Zato smo se odločili razpis ponoviti, ampak še pred tem bomo razpis zamaknili, da poskušamo opraviti še en krog optimizacije in racionalizacije tega projekta, ki je izjemno visoko ovrednoten. Če primerjamo gradnjo moškega zapora na Dobrunjah, za katero smo avgusta podpisali pogodbo, je ovrednotena na okoli 72 milijonov evrov, gradnja zapora na Igu z veliko manj zmogljivostmi in manjšim obsegom dela, ker gre večinoma za renovacijo, pa je ocenjena na 53 milijonov evrov. V tem mandatu si želim še enkrat ogledati projekt, ali je zastavljen smiselno, ali lahko morda najdemo alternativo. Tukaj moramo upoštevati, da gre za zapor za ženske, kjer imamo dostikrat v zaporu tudi novorojenčke, ki se rodijo zapornicam. Ob začetku mojega mandata sta se rodili dve dojenčici in se mi preprosto ne zdi, da je neki stari grad primeren kot zapor ali bivanjski prostor za kogarkoli, zlasti pa ne za ženske. Ta lokacija je dotrajana in generalno moramo ponovno razmisliti o tem, ali je sploh primerna.
Torej bi lahko bila rešitev tudi gradnja novega zapora oziroma selitev na drugo, že obstoječo lokacijo?
Mislim, da ni potrebno, da bi šli v novogradnjo. Gradili bomo moški zapor na Dobrunjah z veliko zmogljivostmi, ki bo rešil problem prezasedenosti slovenskih moških zaporov. Znotraj tega vidim tudi možnosti za premeščanje iz drugih zaporov v ta osrednji zapor, kar bo sproščalo zmogljivosti, ki jih že imamo. Nisem naklonjena dodatnim novogradnjam, zlasti ne v trenutnih okoliščinah. Kot rečeno, projekt na Igu bomo še enkrat pregledali, hkrati pa bomo pregledali tudi alternative, ali je z že obstoječimi zmogljivostmi primerneje urediti prostor za ženske zapornice.
Investicije bodo verjetno tudi v digitalizaciji sodstva, ki je tudi eden vaših ciljev. Kje pa smo tukaj, kaj točno želite z digitalizacijo doseči?
Digitalizacija poteka na vseh ravneh, a na različnih ravneh poteka z različnim tempom, z različnimi pristopi, z različnim projektnim vodenjem in predvsem ne dovolj koordinirano. Tisto, kar je moja želja, je, poskušati narediti celovit pregled vseh projektov v procesih digitalizacije na vseh ravneh pravosodja in izboljšati projektno vodenje in upravljanje teh procesov. To pa zato, ker imamo zdaj nekatere projekte že dokončane, vzpostavljene informacijske sisteme, ki so bili dokončani že pred desetletjem, in ko se danes končujejo novi projekti, ti niso kompatibilni s tistimi že vzpostavljenimi. Zato se zdaj pojavljajo novi problemi. Ravno zdaj končujemo pregled vseh teh procesov in pripravljamo celovit plan digitalizacije pravosodja na drugačen način, kot je bilo to doslej.
Prejšnja vlada je dajala zelo jasen signal pravosodju, tožilcem, sodnikom, da se z njimi ne želi ukvarjati.
Je potemtakem trenutna situacija podobna kot pri informacijskih sistemih v zdravstvu, kjer je kar nekaj različnih aplikacij, ki pa med seboj niso kompatibilne?
To je tista težava. Ni sicer tako hudo kot v zdravstvu, pa vendar se težave pojavljajo, zato jih je treba odpraviti. Veste pa, da imamo na procesu digitalne preobrazbe ne samo v Sloveniji, ampak povsod, težave tudi zaradi pomanjkanja kadra. Javni sektor si seveda ne more privoščiti, da bi plačal strokovnjake na področju informacijske tehnologije na tak način, kot jih lahko zasebni trg. Zato imamo tukaj veliko težavo pridobiti kader, kaj šele kakovosten kader, ki bi potem ostal na projektih do konca. Tukaj računam tudi na sodelovanje z ministrico za digitalno preobrazbo, s katero sva na tem področju intenzivno povezani.
Nedavno ste dejali, da ni pravično, da kandidatom na volitvah ni treba predložiti potrdila o nekaznovanosti. Ali nameravate narediti korak dlje v tej zadevi?
Ne samo da se mi zdi krivično, to se mi zdi skregano z zdravo pametjo in popolnoma neustrezno. Ljudje, ki so na najvišjih državnih funkcijah, morajo biti zgled. So tisti, ki so odgovorni za dobrobit in uspešno delovanje celotne družbe in države. Biti morajo ljudje z neomajno integriteto, neomadeževano preteklostjo, ljudje, ki so pokazali odgovornost. Ne pa takšni, ki so pokazali ravno nasprotno, da kršijo pomembne pravne norme na kazenskem področju. Pravičnost in umanjkanje odgovornosti je tisto, kar je tukaj bolečina ljudi. Ne zdi se jim pravično, da mora večina njih predložiti potrdilo o nekaznovanosti, ko se na primer prijavljajo za službe, ne velja pa to za tiste, ki bi morali biti prvi med enakimi in bi morali bit za vse preostale zgled. Po odzivu, ki sem ga opazila, sem zdaj odločena, da bom šla v pripravo konkretnih predlogov. Že zdaj pripravljamo analizo, kako je to urejeno v primerljivih sistemih in drugih državah EU. Predvidevam, da bomo že kmalu lahko podali temeljna izhodišča za to razpravo. Prepričana sem, da mora slovenska politika končno zbrati konsenz, da to zakonsko uredi. Nianse pa so tam, kje bomo potegnili črto. Ali gre za vsa kazniva dejanja, huda kazniva dejanja, koliko časa po pravnomočni sodbi kandidat ne more kandidirati in tako naprej. Želim si, da bom v razpravi ugotovila, da obstaja potreben politični konsenz, da to tudi dejansko vpeljemo v slovenski prostor.
Pa se vam zdi, da je to možno?
Verjamem, da je.
Kakšno pa je vaše mnenje o tem, da bi predsednik republike imenoval sodnike, in ne več državni zbor?
Enako, kot izhaja iz koalicijske pogodbe, se tudi jaz zavzemam za to, da se čim prej odstrani ta politični vpliv na imenovanje sodnikov, ki je zdaj zelo očiten in popolnoma neprimerljiv z večino evropskih držav. Menim, da je dober predlog, da sodnike pro forma imenuje predsednik republike na predlog sodnega sveta, ki je tisto neodvisno telo, ki skrbi za neodvisnost in nepristranskost sodstva in je tudi strokovno najbolj usposobljeno, da ugotovi, kateri kandidati so najbolj primerni za sodnike. Pojavlja se vprašanje, ali pri tem spremeniti strukturo sodnega sveta. Nova Slovenija je pred leti to predlagala, in sicer na način, da sodniki ne bi imeli več večine v sodnem svetu, čemur odločno nasprotujem. To bi pomenilo samo prenos politizacije iz državnega zbora na neki drugi organ, saj bi te neodvisne strokovnjake v sodni svet še vedno volil državni zbor. Predsednik republike seveda ni funkcija dnevne politike, to je funkcija, ki ima v našem ustavnem redu predvsem simbolno vlogo, kakršno bi imel tudi pri imenovanju sodnikov. Skratka, ne bi bil ta, ki izbira, ampak zgolj ta, ki imenuje na predlog sodnega sveta. Ne bi imel možnosti, da predlog zavrne ali da kandidatov, ki jih predlaga sodni svet, ne imenuje. To je najboljši možni približek temu, da depolitiziramo imenovanja sodnikov. To bi morali storiti že včeraj, in ne šele danes.
Dolgoročno moramo vsi skupaj premisliti, kakšno pravosodje želimo in kako do njega priti.
Kaj za vas pomeni zmaga Giorgie Meloni?
Zmaga Melonijeve je skrb vzbujajoča, sploh ker se je to zgodilo v naši neposredni bližini in še posebno v luči tega, da v naši drugi sosedi na Madžarskem, Viktor Orban, utrjuje svoj položaj. Zdaj je pridobil tudi ustavno večino. Slovenija na srečo, po pomladnih volitvah, znova postaja žep demokratičnosti. Skrbi me tudi zato, ker imamo z Italijo zgodovino, ki je težka in kompleksna. Menim, da smo v zadnjih letih bistveno izboljšali odnose in tudi okrepili izpolnjevanje zavez Italije na področju varstva pravic narodne manjšine Slovencev v Italiji. Skrbi me, da se bo to zdaj bistveno poslabšalo. Skrbi me tudi trend stabilizacije skrajno desnih političnih strank na evropskem in svetovnem političnem prizorišču. Ne bi rekla, da vidim neki strah ali skrb za zdrs v prevlado desnega skrajnega populizma v Evropi, opažamo pa, da ta postaja politična stalnica in v nekaterih državah pridobiva moč. Seveda pa moramo razumeti, zakaj se v posameznih državah to dogaja.
Če poskušate potegniti neko črto pod to dogajanje, kaj bi rekli, da je razlog za krepitev tovrstnih politik?
Eden ključnih razlogov je ta, da tradicionalne stranke premalo poslušamo ljudi, imamo premalo posluha za njihova najosnovnejša čustva, bolečine, strahove, pomisleke in pričakovanja. Postajamo preveč intelektualni in ljudje, ki imajo občutek, da se jih ne sliši, iščejo zaledje v teh populističnih strankah, ki pa prodajajo ravno obljubo, da bodo skozi njih slišani in bodo dobili moč. Ne verjamem, da večina ljudi, ki daje podporo tem strankam, dejansko verjame v nestrpno ali nacifašistično ideologijo. A tukaj vidijo možnost, da so slišani in je to tudi odraz upora etabliranim strankam, ki ljudi ne sliši več dovolj in nima stika z njimi. Na noben način ne moremo opravičevati skrajnih nacifašističnih ideologij in politik. Moramo se boriti za to, da čim bolj zmanjšamo njen vpliv v evropskem prostoru, moramo pa tudi sami pogledati vase, da bodo ljudje spet zaupali nam, ki imamo zmerna stališča, ki spoštujemo vrednote demokracije, pravne države, človekovih pravic ... in ne vnašamo razdora kot te stranke. Moramo pa upoštevati tudi faktor družbenih omrežij, ki je ta trend še toliko bolj intenziviral.
Po katerem politiku se zgledujete?
Težko rečem, ker je veliko politikov tako leve kot desne politične opcije, ki so mi tako ali drugače dajali navdih. Vse od Winstona Churchilla do Roosevelta in Baracka Obame, med ženskami pa Jacinda Ardern in Alexandria Ocasio-Cortez. Tudi številni demokratični voditelji v evropskem prostoru od Angele Merkel do Janeza Drnovška. Verjamem, da ima vsak voditelj svoje dobre in slabe lastnosti. Obama na primer, ki ga izjemno cenim in je izjemen govorec, velik demokrat, je vendarle v svojem mandatu pokazal, da je politika žal stvar umetnosti možnega in kompromisa ter tako sprejel tudi odločitve, ki v resnici niso ravno v skladu z njegovimi vrednotami. Zato se v resnici ne zgledujem po nobenem politiku. Poskušam ostati zvesta sebi in predvsem ostajati kar se da načelna ter imeti integriteto. Sem ena tistih političark, ki marsikomu stopi na živec, ker vedno povem, kar mislim, in se trudim po najboljših močeh, da to, kar povem, tudi izvajam. Moje ključno vodilo je ohranjanje integritete in lastne hrbtenice, tudi za ceno všečnosti ali celo izgube položaja.
Predsednik države mora biti moralna avtoriteta in se mora oglasiti takrat, ko nekaj ni prav.
Vse, kar ste našteli, je verjetno zelo izčrpavajoče. Kako ohranite energijo?
Imam skoraj dveletno hčerko. Ta mi pravzaprav daje energijo. Iskreno, ona je tisto, kar me rešuje, oziroma to, da ko pridem domov, me hči toliko »zaposli«, da moram v trenutku izklopiti svoje delo. Dostikrat se zvečer, vsaj v mislih, vrnem k delu. Ampak vsaj tistih nekaj ur, ko sem z njo, mi da energijo, padem v otroško igro, ponese me v svet domišljije, kar je izjemno sproščujoče. Hkrati pa poskušam ohraniti svoje hobije. Zadnje čase sicer veliko manj kot prej. Eden od njih je glasba, rada igram klavir, ki je zame neke vrste meditacija. Drugi hobi pa je šport, čeprav je bilo to včasih pogosteje kot danes. Glasba in šport sta moja rešilna bilka, sama temu pravim moj prostor meditacije.
Plešete še?
Plesala sva z možem nekaj let, nato pa sva to opustila, ko sva poskušala ustvariti družino. Ni se nama izšlo takoj in po pričakovanjih in je bilo s tem kar nekaj težav, tudi zdravstvenih. Takrat sva kar nekoliko pozabila na ples, zdaj pa spet razmišljam o tem, da bi plesala. To je tudi eden tistih hobijev, ki naju povezuje in nama daje zaseben, varen prostor, neki pobeg pred svetom.
