O tem, katere šole naj bi se za to odločile, smo obširneje poročali v tem članku. V njem lahko med drugim preberete besede Ajde Erjavec, predsednice Društva šolskih svetovalnih delavcev Slovenije, ki je potrdila, da v osnovnih in srednjih šolah neredko srečujejo otroke in mladostnike, ki niso oblečeni primerno - včasih z vidika funkcije, včasih z vidika bontona.
Opozorila je, da je poseg v oblačenje šolarjev "precej spolzek teren oz. poseg v osebne izbire otroka/družine – še posebej, če pravila (ne)dovoljenega niso jasna in zapisana. Mladostniki so vseeno v najbolj občutljivem obdobju in jih lahko kritika izgleda izjemno prizadene, sploh v okolju pomembnih vrstnikov. Z opozarjanjem na njihov izgled oz. kritiko njihove izbire oblačil moramo zatorej v šoli ravnati posebej previdno," je izpostavila. Povedala je tudi, da je osebno naklonjena uvedbi uniform oz. šolskih oprav, ker bi to šole razbremenilo mnogih nepotrebnih nesporazumov.
Kaj pa o poseganju v oblačenje otrok v šolah pravi antropolog dr. Dan Podjed, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani? Zastavili smo mu nekaj vprašanj.
Vidite potrebo po šolskih kodeksih oblačenja? Del javnosti se ne more sprijazniti, da bi kdorkoli 'narekoval', kako naj bodo v šolah oblečeni otroci.
Ne podpiram kodeksov oblačenja v šolah. Menim namreč, da so mladi s pomočjo staršev sposobni presoditi, kaj je primerna oprava za v šolo. Z antropološkega vidika pa se mi zdi pomembno tudi, da prepustimo mladim možnost oblikovanja lastne identitete in izražanja z načinom oblačenja. Kako naj se sicer izkažejo kot del podkulture, recimo kot rockerji ali hipsterji, če pa tega ne morejo v fizičnem prostoru storiti skoraj nikjer drugje kot v šoli? Problem, ki ga izpostavljate, pa je dejansko globlji, saj je povezan še z drugim načinom ustvarjanja identitete in predstavljanja sebe, namreč v digitalnem prostoru. Na omrežjih, kot sta Instagram in TikTok, so mladi zasuti z idealiziranimi in polepšanimi podobami vrstnikov, ki so vse bolj eksplicitne in razgaljene. Če niso takšne, ostanejo spregledane v poplavi fotografij in posnetkov. Ko se mladi po teh omrežjih medsebojno ogledujejo in razkazujejo, se utrdi njihova javna podoba, ki jo morajo vzdrževati tudi onkraj digitalnega sveta. Če se dekle, ki blesti na Instagramu, v šoli pojavi nenaličena, brez nakita, ali če fant, ki je zvezda TikToka, pride v razred brez usnjene jakne in pirsinga v nosu, pride do razhajanja med fizičnim in digitalnim delom identitete. Bolj poenostavljeno povedano: mladi skušajo svojo identiteto vzdrževati tako na omrežju kot v šoli. V tem smislu torej še vedno drži, da obleka naredi človeka. Res pa je, da so omrežja, na katerih mladi preživijo ogromno časa, izkrivila to podobo človeka, torej tudi njihovo lastno podobo.
Je upravičeno, da se v tem trenutku, ko vznikajo novi in novi primeri spolnega nasilja, pogovarjamo o primernosti oblek, ki si jih mladi nadenejo za v šolo?
Predvsem se mi zdi nujno, da se starši najprej pogovorimo z otroki o spolnem nasilju in njegovih oblikah, od besednega in spletnega nasilja do otipavanja in drugih oblik fizičnega nadlegovanja. Šele potem se je smiselno pogovarjati o oblekah in njihovi primernosti.
V tujini so v šolah uniforme prisotne kar pogosto. Kaj si o njih in njihovih prednostih oz. slabostih mislite vi?
Uniforme niso rešitev za probleme s spolnim nasiljem, nadlegovanjem in vzpostavljanjem razlik med mladimi. Probleme z njimi kvečjemu prekrijemo, rešimo pa jih vsekakor ne. Z uniformami je povezana še ena težava, namreč da so običajno ene namenjene fantom, druge dekletom. Na ta način se razlika med spoloma poudari, dekleta pa se pogosto še bolj seksualizira, kar je razvidno iz kopice pornografskih podob in filmov, ki so iz dekliške šolske uniforme na Japonskem in še kje napravili cel fetiš in podžanr pornografije. Bolj pravično bi morda bilo, če bi dekleta in fantje imeli enake oprave, na primer zelene trenerke in bele čevlje. Skrbi pa me, da bi bili potem videti kot junaki iz serije Squid Game (Igra lignja). Verjetno bi bile šole potem videti res srhljivo.
Bi v zvezi z oblačenjem v šolah in poskusom poseganja vanj kaj sporočili vodstvom šol, staršem in otrokom?
Sporočilo so podali že Pink Floyd: Hey, teacher, leave them kids alone! Skratka, pustite mladim, naj v miru in brez občutka stalnega nadzora gojijo lastne identitete. Občutek imam, da so prepovedi in zapovedi v zvezi z oblačenjem lahko kvečjemu kontraproduktivne. Tisto, kar je prepovedano, je namreč najbolj mikavno. Tabu je od nekdaj tisto, kar podžge zanimanje in povzroča ekscese.
Je lahko za spolno nasilje kriva naša oprava, torej to, kar smo oblečeni?
Za spolno nasilje je kriva vzgoja, ne pa oprava. Sklicevanje na to, da je bil nekdo spolno zlorabljen ali žrtev spolnega nasilja zaradi načina oblačenja, je vedno prenašanje krivde na nekoga drugega. Če želimo biti tolerantna in sočutna družba, moramo takšno pojmovanje vzrokov za nasilje prekiniti in se dotakniti bistva problema, to pa je vzgoja, in to seveda ne le v šoli, ampak od malega. Fantom in dekletom je treba pojasniti in pokazati, da so njihovi vrstniki čuteči ljudje, ne pa objekti poželenja. In to seveda odrasli – tako starši kot učitelji – najbolje storimo z zgledom. Če otrok gleda, kako se oče znaša nad ženo in jo potiska v vlogo stroja, ki mu je vedno na voljo, bo seveda tak odnos ponotranjil in ga vzpostavil z vrstniki. Otroci so, to vemo, naše ogledalo. In to velja za celotno družbo, ne le za posameznice in posameznike.
