V Rimskem klubu se združujete modri in sposobni – za boljši svet. Je frustrirajoče, da vaši premisleki nimajo neposrednega učinka?
Res smo aktivni, tudi z Evropsko komisijo smo imeli precej stikov. Če pogledamo usmeritve EU zadnjih let, niso idealne (primer covida, ukrajinske vojne ...), kljub temu pa Evropa napreduje pri zelenem prehodu, tako z znanstvenim sodelovanjem kot tudi s tehnološkim razvojem; zgodovinsko gledano je velik uspeh tudi to, da med državami Evropske unije še nikoli ni bilo vojne.
Prvi temelj, da se družba uspešno razvija, je prav mir. To ste mi dejali pred štirimi leti, ko ste napovedali kritično leto 2020.
V tem času se razmere niso izboljšale; takrat smo ugotavljali, da je pred nami precej nevarnosti, in nekaj smo jih tudi doživeli. Epidemija, ki je ustavila svet, potem vojna v Evropi, ki je v takem obsegu ni bilo desetletja. Danes imamo v svetu 58 oboroženih konfliktov, ampak le vojna v Ukrajini je »prava« vojna med dvema državama. Pri nekaj preostalih, kjer sta tudi udeleženi dve (mejni) državi, gre bolj za mejne spore, npr. med Indijo in Pakistanom, kjer je bilo letos okoli 200 žrtev. Vendar je to manj kot v enem ameriškem mestu (npr. Chicago). Potem sta tu še državljanski vojni v Jemnu in Mjanmaru, hudo je v nekaterih afriških državah, v Mehiki gre za oborožene konflikte med narkomanskimi karteli ... Seveda nobeden od teh konfliktov ni dober, a najnevarnejši so tisti, v katere so vključene sile z jedrskim ali biološkim orožjem. Organizacija, ki meri, koliko sekund še imamo do jedrskega armagedona, je še pred začetkom ukrajinske vojne namerila zgolj sto sekund. To ne pomeni, da bo čez sto sekund jedrska vojna, ampak gre za oceno resnosti situacije. Večkrat je bila povišana nevarnost jedrske vojne, npr. med kubansko krizo in korejsko vojno, v letu 2020 pa so prvič to mejo postavili na manj kot dve minuti, kar pomeni, da smo jedrski vojni zdaj še bližje (leta 1991 smo bili najdlje – 17 minut, op. a.).
Seveda je najbolj nevarno, ko je v vojni udeležena jedrska velesila, saj lahko slučajno pride do dogodkov, ki sprožijo neprijeten plaz. Jedrska vojna je nekaj, česar si ljudje preprosto ne smemo privoščiti. Že malo jedrskih konic, ki bi bile uporabljene, bi poslabšalo kakovost življenja na Zemlji, nekaj sto pa verjetno pomeni uničenje civilizacije, izbris večine ljudi, ki smo danes tukaj.
Človek se vpraša, zakaj hudirja imamo orožje, ki lahko uniči človeštvo. Takega gumba si ne bi upala dati v roke nikomur na svetu.
Biološko orožje bi si skoraj upal označiti za še nevarnejše od jedrskega. Že mali virus lahko ustavi svet. Veliko nevarnosti je na svetu. Jedrsko orožje so izumili v zadnjem stoletju, ki je bilo najustvarjalnejše v zgodovini človeštva (tehnologija, internetna revolucija, pametni stroji, nova zdravila...). Hkrati pa lahko človek vsak izum uporablja za dobro ali manj dobro. Jedrska tehnologija lahko po drugi strani zagotavlja čisto električno energijo. Na področju biologije, biotehnologije, molekularne biologije bo v desetletju ali dveh veliko priložnosti pri razvoju zdravil za zelo hude bolezni.
Z dvema prijateljema, Ivom Šlausom (častni član Rimskega kluba, zagrebški akademik) in Urošem Cvelbarjem z Inštituta Jožef Stefan, smo pripravili knjigo o trajnostni prihodnosti s poudarkom na iskanju rešitev. Jedrsko orožje je bilo na mednarodnem sodišču razglašeno za ilegalno, imamo pa osem ali devet držav, ki to orožje imajo. Če greste ruskemu predsedniku povedat, da je njegovo orožje nezakonito, naj ga zato dajo razgraditi, verjetno ne boste uspešni. Podobno bo v preostalih osmih državah. Vprašanje je, kaj je rešitev. Te je treba iskati inovativno. Ljudje so marsikatero težko situacijo v preteklosti znali rešiti, v prihodnosti bodo s svojo ustvarjalnostjo in iznajdljivostjo uspeli rešiti tudi težke probleme. Obstajajo različni načini, kako preprečiti tem državam, da bi uporabile jedrsko orožje.
Z bolj uravnovešenimi ljudmi na predsedniških stolčkih?
Zanimiva rešitev so hekerji. Iranci imajo centrifuge za bogatenje urana, in ko je ta uran dovolj obogaten, se lahko uporablja za jedrsko orožje. Nekoč je prišel v njihove centrifuge virus in povzročil vedno hitrejše vrtenje, medtem ko so aparature poročale, da je stanje normalno. Zaradi prehitrega vrtenja so se centrifuge polomile, zato so imeli z vzpostavljanjem prejšnjega stanja nekaj let dela. To je primer, kako se da na netradicionalen način, z razmišljanjem izven okvirjev, ustaviti tudi težje probleme.
In prispevati k dobremu.
Če nekomu onemogočite sisteme za izstrelitev orožja, to orožje ni uporabno. Seveda to ni preprosto, gre za zelo dobro varovane sisteme. Želim le pokazati, da kjer je problem, tam je tudi rešitev. Te je treba iskati inovativno – in to je najboljši način za izhod iz krize.
Organizacija združenih narodov (OZN) manjše probleme uspešno rešuje, ko pridemo do večjega, kot je vojna, pa se zgodi – kaj? OZN je proti vojni, zakaj je ne ustavi?! Ker bo vložen veto ene ali več članic. V teoriji je torej proti vojni, v praksi pa ne more nič zaradi svoje strukture. Zato je potrebna temeljita prenova. Če tega ne bo, nam bo OZN še naprej dajala lažen občutek varnosti.
Ampak vse te krize – od epidemije do vojne, energetske in prehrambne krize, ki nas bosta silovito prizadeli – so začasne. Nekaj naslednjih let verjetno ne bo najprijetnejših, na obzorju ni hitre rešitve. Če pogledamo v zgodovino: bile so hude vojne, npr. med drugo svetovno je bilo v večini sveta dosti težje, kot je danes. Predvsem se nakazuje, da bo na področju energije in hrane že ta zima zelo težka, naslednja pa še težja. Zgodi se lahko marsikaj. A po drugi svetovni vojni, ko je bilo še veliko huje kot danes, je prišlo do hitre gospodarske rasti in miru ter blagostanja v večini sveta. Več kot 90 odstotkov ljudi je živelo v miru, razvoj pa je bil bliskovit. Torej se iz tega lahko naučimo, da po problemih nastopijo boljše razmere. V mislih imam leta od 2030 do 2040, ko naj bi prišlo do razvoja na novih temeljih. Tehnologije bodo toliko boljše kot danes, da si jih sploh predstavljati ne moremo. Če bi vam pred 30 leti nekdo povedal, kakšne računalnike in telefone bomo imeli danes, mu verjetno ne bi verjeli.
Naslednja stopnja bo verjetno upravljanje računalnikov, strojev z mislimi? Ali ni človeštvo prišlo do točke, ko se je treba malo ustaviti in se vprašati, do kod razvijati tehnologijo, saj nam ta že škoduje? Odnosi so na psu, nove odvisnosti se rojevajo, aplikacije oziroma družbena omrežja nam pobijajo otroke, ki so temu izpostavljeni mnogo prekmalu ...
Res je, razvoj in napredek prinašata tudi nevarnosti. Ampak ali se nekaj uporablja v dober ali slab namen, je odvisno od človeka. Kakršenkoli izum ali odkritje se je lahko uporabilo za koristen ali manj koristen namen.
Prej sva omenila koristno in nevarno plat jedrske energije, napredek v biotehnologiji je lahko koristen za zdravljenje težkih bolezni, ampak tudi nevaren za biološko orožje; umetna inteligenca nam olajša življenje, nam vnaprej svetuje, kaj naj storimo, naprave so z njo naši pametni pomočniki. Še nekaj desetletij takšnega razvoja (to se namreč ne bo zgodilo jutri) pa bo vaš telefon, ki ga imate danes v žepu, nekaj povsem drugega. Postal bi lahko pametnejši od človeka in možni so različni scenariji: tisti iz Schwarzeneggerjevega Terminatorja je zelo ekstremen, ampak ni popolnoma nemogoč (stroji vzpostavijo boljši red, kot so ga imeli ljudje). Verjetnejša je druga možnost: da stroji postanejo del človeka – vzpostavi se simbioza. Človek bo zaradi povezanosti s strojem bolje razmišljal, prihajal do boljših rešitev. Ena od takih je na primer neuralink Elona Muska, ki naj bi omogočil, da svoje misli pošljem neposredno stroju in ne potrebujem več tipkanja ter drugih načinov usmerjanja strojev. Tudi telefon nam danes služi kot dodaten spomin. V prihodnosti pa bo človek z napravami, ki jih bo še izumil, postal tudi pametnejši. Danes smo približno tako pametni, kot so bili stari Grki pred 2.500 leti. Če pa dobimo sposobnost razmišljanja pametnih naprav, neposredno povezanih z nami, smo lahko bistveno pametnejši in imamo večje priložnosti, a na drugi strani tudi bistveno večje nevarnosti.
Če ne bomo spremenili družbenega sistema, v katerem živimo, tudi boja z ogljičnim odtisom ne bomo dobili, pravi angleški profesor Erik Swyngedouw. Ekonomski sistem generira to stanje, škodljivo za okolje in človeka (trgovanje z emisijskimi kuponi, potrošništvo, nenehna rast ...).
Zanimiva misel. Današnji sistem se je po svetu širil po drugi svetovni vojni in je iz revščine spravil milijarde ljudi – predvsem v zahodnem svetu. Danes je ekstremno revnih samo še devet odstotkov ljudi, medtem ko je bila pred 50 leti v ekstremni revščini večina ljudi na svetu. Vsak sistem pa na neki stopnji pokaže svoje omejitve. Za to obstaja nekaj različnih pristopov: prvi pravi, da je sistem slab, zato ga je treba odpraviti, uničiti. A pride potem do težav, kot jih vidimo, npr., v Severni Koreji ali Venezueli, ki sta dokaz, kako lahko človek ustvari še slabši sistem. Drugi pristop pusti, da se vzporedno razvijata nova tehnologija in nova kultura. Ko to dvoje organsko pride skupaj in prevladajo ljudje, za katere je človekovo kakovostno življenje vrednota, tehnologije odprejo nove rešitve za dobro življenje.
Kako nadaljevati v prihodnosti? Tako, da bo odločanje prišlo čim bližje človeku. To, kar opažamo danes, je odločanje v elitah (političnih in ekonomskih), stran od ljudi. Ozka skupina ljudi odloča, kaj se bo dogajalo, z napredkom tehnologije pa odločanje postaja bolj demokratično. Vendar to ni zagotovljeno, saj tehnologija napreduje v obeh smereh: tako na strani demokratičnega kot avtoritarnega odločanja. Gre za neke vrste tekmovanje.
Scott Rasmussen pravi, da je zelo optimističen glede prihodnosti in zelo pesimističen glede politike. Ta ne vodi, ampak samo sledi temu, kar hočejo ljudje, ker si politiki tako »kupujejo« volilne glasove. Prihodnost pa bo boljša, ker so ljudje čedalje bolj neodvisni od politike, kar pomeni, da se bo moč posameznika še naprej povečevala. Človek bo lahko vedno bolj delal to, kar želi, in to tako, da bo dobro tudi za ljudi okoli nas. To je dober obet za prihodnost.
