Eno najhujših je družinsko nasilje nad otrokom, ker prihaja s strani nekoga, ki bi otroka moral varovati in negovati. Nasilja je sicer več vrst, med njimi tudi fizično, pri katerem psihologi poudarjajo, naj v vzgojo udarcev nikar ne vpletamo. Včasih je veljalo, da ena vzgojna po riti ne škodi, a otrok udarca ne sme doživeti. Hkrati ugotavljajo, da je nasilje, ki ga nad otrokom izvaja starš, vedno izraz starševske nemoči.
Kakšen pekel je nasilje tam, kjer bi se morali počutiti najvarneje, na družbenih omrežjih pripoveduje Anika P. in se spominja dneva; od tega je že 33 let, ko sta jo socialni delavki "iztrgali iz rok trpljenja med najhujšo tepeško moje matere in me je bela stoenka odpeljala v rejniško družino."
"Ko te mati, ki bi te morala objemati in nuditi ljubezen, raje z vso močjo pijana pretepa s kuhalnico po glavi, brca in puli tiste lase, ki so še ostali. Ko te oče namesto, da bi ti nudil varno zatočišča, ves pijan boksa in povzroča bolečino s topimi udarci in pasom, pri čemer se smeji. Ti, mali in nebogljen, pa se ne znaš in niti ne moreš braniti. Nakar se zgodi nepričakovano; dve ženski te popolnoma shujšano, zanemarjeno z ušmi, gnojnimi krastami, necivilizirano in pretepeno, odpeljeta neznano kam, v normalen svet. Ko se bojiš najmanjšega kužka in sploh vseh ljudi. Ko ne veš, kaj je to igrača, čokolada, nutella, postelja, pižama in mamina ljubezen..." opisuje svojo kruto realnost iz otroštva.
Danes, ko se ozira nazaj, pravi, da je hvaležna za belo stoenko. Zdaj živi srečno družinsko življenje, ima ljubeznivega partnerja, hčerko, za katero živi in diha in krasno službo. Svojo bolečo zgodbo deli z namenom, da širši javnosti sporoči, naj si ne zatiskamo oči, ko vidimo, da nekdo trpi za štirimi stenami, "ampak mu ponudite dlan in pomagajte, saj ne veste, kakšen pekel ta otrok, ali ženska prestaja," so njene ključne besede.
