Poznavanje pravil bontona dviguje samozavest, tega se zavedajo tudi v združenju ONA VE, pa so za svoje članice, skoraj tristo jih je že, pripravili delavnico Sodobni bonton za samozavestno žensko. »Ugotavljamo, da smo za manjši delež žensk v medijih in na javnih dogodkih velikokrat krive tudi ženske same, ker si ne upamo, mislimo, da so zagotovo še boljši od nas, ali pa preprosto nimamo izkušenj in nas je strah. Drugi razlog je ta, da nas, ženske, dosti bolj presojajo po zunanjosti, po našem videzu in obnašanju, kot pa moške. Kar je krivično. Z boljšim poznavanjem bontona in protokola smo lahko bolj samozavestne in si več upamo,« so napisali v vabilu. In obljubili, da bomo, med drugim, rešili pereče vprašanje, kako nositi (in kam v odložiti) torbico, kako se rokovati, predvsem pa, da bomo enkrat za vselej razčistili, koga naslavljati z gospo in koga z gospodično. Kar se morda zdijo nepomembne malenkosti, ampak zna biti hudo zoprno, če ne poznaš pravega odgovora.
Moški so se menda tudi precej rinili zraven, pa so organizatorke odločno rekle, ne, ni govora, to je samo za ženske – a že premišljujejo o tem, da bi enkrat jeseni vse skupaj ponovile in zraven povabile tudi moške.
Gospa proti gospodični
Bonton se spreminja. Sicer bolj po ledeniško, zelo počasi, ampak se – meni je dala pred leti starejša kolegica zelo uporaben nasvet: če ima ženska več kot trideset let in diplomo, je gospa. Ampak bonton je medtem postal bolj vključujoč: z gospo se zdaj naslavlja vsako žensko nad osemnajst let, ali kot pravi predavateljica Bojana Košnik Čuk, »v našem kulturnem prostoru velja, da smo vse polnoletne ženske gospe. Niti slučajno ni pogoj mož, otroci ali diploma. Edino, kar opredeljuje gospo, je možnost ekonomske samostojnosti.« Kar bistveno olajša stvari, se mi zdi, ker zdaj, ko smo praktično za zmeraj vse lepe in mlade, ni treba več divje ugibati, koliko je ženska v resnici stara.
Gremo zdaj lahko k torbicam?
Nekdo bo moral popustiti
»Po vsebini torbice se da perfektno ugotoviti, koliko časa potrebujete v moji šoli bontona. Pa ni pomembno, kaj imate v torbici, temveč KAKO imate,« pravi predavateljica. Spomnite me, da pred njo nikoli ne stresem na mizo vsebine svoje torbe. Če ste moški, verjetno niti ne slutite, v koliko dilem lahko spravi žensko njena torbica. Tale je ena najpogostejših in najbolj morastih: kam s torbico, ko sedeš za mizo? Odložite si jo za hrbet, svetuje bonton. Malo sumim, da bonton še nikoli ni videl torb, ki jih vlačim s seboj. To niso torbice, so definitivno torbe. Ogromne. In če si dam eno tako za hrbet na svojem stolu, na sedalu zmanjka prostora zame. Pod mizo, čim globlje pod mizo, zatem optimistično predlaga bonton – že ... ampak svetle torbe menda ne bom polagala na tla? Potem začenja zmanjkovati možnosti, kajti obešanje čez naslonjalo stola »ni priporočljivo«, tudi če pri tem čisto odmislimo torbicam neprijazne oblazinjene stole, ki obešanja čez naslonjalo sploh ne omogočajo. In tako ostane še zadnja rešitev, odlaganje torbice na prost stol, ki je moja najljubša, a prepovedana, viha nos bonton.
In potem je tu še vprašanje, kako nositi torbico. V pregibu levega komolca, se vroče zavzame bonton, pa se temu uprejo ženske, ki torbico najraje nosijo z dolgim ročajem poševno čez prsi.
Tule bo potrebno še kar nekaj usklajevanja. Predvidevam, da bo moral bonton slednjič popustiti. Sploh če drži trditev Bojane Košnik Čuk, da je »današnji bonton bolj pisan na kožo ženski kot moškemu«.
Skrijte, pokrijte
Ne, seveda se ni dalo izogniti rdečim čeveljcem, obleki brez rokavov in tistemu tatuju. Predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki je tudi članica ONA VE, sicer ni bilo zraven, ko je tekla razgibana razprava o njenem oblačenju. Bonton je bil pretežno proti, ženske pa pretežno za. »Za poslovno žensko priporočamo, da si da narediti tatuje na tiste dele telesa, ki jih lahko prekrije z blagom,« je trmasto menil bonton, ki tudi vneto podpira temne, umirjene barve in obleke z rokavi, prisotne gospe so pa bolj podpirale stališče, da gre še za en primer, ko si moški lastijo žensko telo in mu predpisujejo, kako in v kaj naj se odene. Da se je pač treba odeti »okolju primerno,« ni hotel popustiti bonton.
In je potem ena povedala anekdoto – pred kakšnimi dvajsetimi leti se je zgodila, je pravila, ko je tedanji direktor ljubljanskega UKC zdravnicam in medicinskim sestram iznenada prepovedal nositi črne najlonke na delovnem mestu, češ da bi, tako je menil, to utegnilo preveč »vznemiriti« bolnike. In je hude razprave moral s kompromisom nazadnje umiriti razširjeni kolegij, ta je salomonsko odločil, da naj zaposlene raje nosijo svetle nogavice. Ker se na njih madeži bolje vidijo, menda.
V državnem zboru, mimogrede, imajo kodeks oblačenja, a ostaja skrivnost, kaj piše v njem, ker ni javno dostopen. In bi bilo mogoče fino, če bi ga objavili, ker gospa Klakočar Zupančič »koraka v ritmu svojega lastnega bobna«, kot se reče. In ženske so pretežno na njeni strani. V rdečih čeveljcih, če je le mogoče. Poznam kar nekaj žensk, ki si je hitelo kupit rdečo obutev.
Tudi pogrebniki se zmotijo
Jasno, tudi o moških modnih grehih je tekla beseda – smo se razposajeno spominjale dveh ne zelo svetovljanskih popotnikov desne provenience, ki sta si povsem dobesedno razlagala priporočilo »black tie« – smoking in metuljček, za posvečene – in prišla na washingtonski sprejem kot dva razigrana pogrebnika v črnih kravatah.
Tole je nekaj stvari, ki jih mora moški vedeti o oblačenju: da na prireditvah po peti uri popoldne ne sme nositi ničesar rjavega, da se mora odreči (pre)kratkim nogavicam, pa zlatim verižicam, spodnjim majicam.
Pa da mora olikan možakar počakati, da mu ženska prva ponudi roko, in jo naprej pozdraviti, stopiti v restavracijo pred njo, ji pomagati obleči in sleči plašč – razen če je njen šef. V tem primeru pa lahko mirno dovoli, da mu ona prižge cigareto, obleče plašč in pomaga nositi prtljago.
Več se bo nedvomno razkrilo jeseni.
