Dajte ubogim ribiške palice, da se naučijo loviti ribe, pravijo modri, a kot kaže, so tisti, ki v samem vrhu Evrope sprejemajo odločitve, ki se tičejo nas vseh, vse prej kot to. Kokoši so v Sloveniji samoumeven del podeželja. Prav nanje se je marsikdo zanašal ob norem dvigovanju cen hrane v zadnjih mesecih. Če drugega ne, bomo imeli pa jajca, smo se lahko tolažili. Celo tisti, ki kokoši nimamo, smo razmišljali, da bi si morda kakšno nabavili. Kot naložbo. Ker kaj pa človek v resnici potrebuje drugega kot to, da ni lačen in da ne zmrzne. Očitno izzivov še ni dovolj, saj se ob vseh težavah, ki nam prihajajo naproti, utegnejo na Evropski komisiji ukvarjati z namero, da bi bilo treba imeti vse kokoši prijavljene. Rejci že opozarjajo, da sta zaradi tega predloga, ki sicer še ni bil sprejet, prihodnost reje perutnine in samooskrba resno ogroženi.
Kokoši ne damo!
Nesmiselnemu predlogu so se na veliko uprli kmetje in rejci iz celotne Evropske unije. Peticijo, ki kroži po evropskih tleh, so podpisali tudi v Eko civilni iniciativi Slovenije (Ekoci). Njihova predsednica Irena Rotar nam je v zvezi s tem povedala: »Samooskrba z jajci in reja domačih malih živali, kot so kokoši do petdeset komadov, manjše jate rac in zajcev, so sestavni del slovenske kulturne in tradicionalne dediščine. Sočasno so to bili hišni ljubljenčki, skrbno rejeni in vzgojeni in potem tudi potrošeni s spoštljivostjo. Tudi v zadnjem času, ko se dviga moralna inteligenca ljudi, ima čedalje več ljudi za hišne ljubljenčke pernate kosmatince in male živali, ki dobro vplivajo tudi na vzgojo otrok. V tej naši lepi deželi Sloveniji je reja perutnine pomagala preživeti generacijam naših babic, dedkov in pradedkov, da je slovenski narod obstal. Tudi tistim, ki niso bili ravno bogati. Iz Primorske so ženske celo peš nosile prodajat jajčka v Trst in tako preskrbele družine. Danes se upravičeno sprašujemo, kje je meja v skrbi za zdravje ljudi in živali in kje je v ozadju višji cilj globalistov ter kapitala, da vzpostavijo nadzor nad hrano. Po tem, ko smo mirno prenesli, da so oštevilčeni in v ušesne sponke odeti vse krave, prašiči, ovce in koze, ko je fotografiran vsak košček njive, da se ve, kje kaj raste, je čas, da dobro razmislimo, kaj pomeni vsaka implementacija uredbe v naš prostor za vsako ceno. Ali lahko pričakujemo, da bomo, če bomo pridni, v prihodnje dobili bone za hrano, drugače pa ne? Bodo kokoši nadzorovane s termokamerami? V vsaki vojni v zgodovini so zmagali lakota in mraz ali naravne ujme. Nikoli vojaki. In doslej so vedno preživeli tisti, ki so imeli hrano. Tudi tisto skrito. Kajti oblast je vedno poskrbela, da je pobrala hrano tam, kjer je bila, tudi na kmetijah in pri posameznikih, potem ko je ni bilo nikjer drugje več. Ali se lahko iz zgodovine kaj naučimo ali gremo prostovoljno pod giljotino?«
Šteje vsako neoštevilčeno jajce
Na slovenski Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin medtem mirijo, da pripravljajo podzakonski akt, v katerem bodo omogočili izjeme, ki jim svojih »obratov« ne bo treba registrirati. To naj bi bili rejci, ki gojijo perutnino in ptice v ujetništvu le za lastno domačo porabo – torej tisti, pri katerih živali ali njihovi proizvodi (na primer jajca) ne zapustijo »obrata«. Država naj bi določila še maksimalno število živali, ki se lahko gojijo v takšnem »obratu«. A tudi s to tolažbo niso zadovoljni vsi. Se časi, ko smo lahko šli do bližnje kmetije po jajca kokoši, ki se prosto pasejo po travniku, bližajo koncu? Irena Rotar pravi: »Za prihodnost in svobodo šteje vsako neoštevilčeno jajce.« Za to se bodo na Ekoci, pa tudi marsikje drugje, borili po svojih najboljših močeh.
Kdo bi si mislil, da se bomo v modernem svetu morali boriti za tako osnovne dobrine in stvari, kot so voda, uporaba motike in neobdavčena domača jajčka. Kaj sledi? Davek na doma vzgojen paradižnik?! Khm, morda pa gre svet res v maloro.
Kokoši niso samo jajca!
Kokoši so veliko več kot samo jajca, ki jih dajejo in nas oskrbijo z beljakovinami, poudarja Sanja Lončar, sopredsednica društva Samooskrbni.net in vodja projekta Zazdravje.net, predvsem pa iskalka naravnih rešitev. »Kokoši so odlične čistilke prostora, njihov gnoj je v času pomanjkanja gnojila najbolj dosegljivo dušično gnojilo, so hitre predelovalke komposta in zelo socialna bitja, ki lahko na lastnike delujejo celo terapevtsko,« opisuje. Skrbi jo, ker so vse nove evropske uredbe usmerjene v vedno večje koncentracije moči velikih koncernov in vodijo v popoln odmik od naravnih načinov prehrane. »Pod pretvezo skrbi za zdravje se indirektno skriva konec domače reje perutnine, saj bodo stroški predlagane registracije večji od cene same živali.« To bo tudi konec posvojitve živali s farm, ki so jih doslej lahko domači rejci kupovali po en evro, namesto da bi zanje odšteli od pet do desetkrat več. Lončarjeva se poleg tega sprašuje, ali bomo morali po novem prijaviti vsak obisk lisice, kragulja in kune ter čipirati vsakega na novo izleženega piščanca. »Idej, kako do skrajnosti omejiti samopreskrbo, elitam očitno ne manjka,« opaža in dodaja: »V današnjem času raznih hitro letečih virusov je prav velika koncentracija živali na enem mestu največje tveganje. Pred kratkim so le zaradi enega pozitivnega PCR-testa na ptičjo gripo v ZDA usmrtili več kot pet milijonov kokoši na eni farmi. Pa je šlo za eno najsodobnejših farm na tem področju. Torej velikost ni zagotovilo varnosti. Ravno nasprotno, le mikronizirana lokalna samooskrba bo kos izzivom klimatskih in drugih sprememb.«
