Se lahko saga hrvaške nosečnice zgodi tudi v Sloveniji?

Na Hrvaškem je bila javnost na nogah, ker so nosečnici, ki nosi otroka z zelo težko diagnozo in izjemno slabo prognozo za preživetje (možganski tumor), zavrnili prekinitev nosečnosti. Predvsem pa je skrb vzbujajoče, da ji zdravniki po preiskavah niso predstavili možnih postopkov oziroma terapije, med katerimi je tudi prekinitev nosečnosti. Gre za pojasnilno dolžnost, pri kateri zdravstveni delavec ne bi smel uveljavljati ugovora vesti. Kot pravi predstojnik ljubljanske porodnišnice, si nekateri to pravico razlagajo po svoje in kršijo profesionalne etične standarde.

Boljši od evropskega povprečja
Po podatkih iz zdravstvenega letopisa 2016 je razmerje med številom dovoljenih splavov in številom živorojenih otrok v Sloveniji v zadnjih letih ugodnejše od povprečja EU. Za splav se odloči največ žensk v starostni skupini od 30 do 34 let, sledijo tiste med 35. in 39. letom.

O splavu ima lahko vsakdo svoje mnenje, a zakonsko zagotovljena pravica je pri naših sosedih zaradi ugovora vesti izjemno velikega števila ginekologov že nekaj let ogrožena. Zato se Hrvatice po pomoč zatekajo v Slovenijo, kar bo naposled storila tudi Mirela Čavajde, trenutno najbolj znana hrvaška nosečnica. Je v izjemno hudi stiski in s svojo neizmerno bolečino se je morala razgaliti pred hrvaško javnostjo, da si je izborila, kar ji po zakonu pripada. Četudi ji je hrvaška komisija zaradi medicinskih razlogov naposled odobrila prekinitev nosečnosti, ji v Zagrebu ne morejo ponuditi primerne zdravstvene oskrbe, zato ji bo naposled hrvaško zdravstvo plačalo poseg v Ljubljani.

Ugovor vesti v lekarni

Pravica do ugovora vesti je zakonsko opredeljena pravica, ko lahko zdravstveni delavec odkloni zdravstveni poseg, če ta ni v skladu z njegovo vestjo in mednarodnimi pravili medicinske etike. A ne sme odkloniti nujne medicinske pomoči. Pri nas jo uveljavlja 173 zdravnikov, največkrat pri umetni prekinitvi nosečnosti, v manjšem številu tudi pri predpisovanju kontracepcijskih tabletk, materničnih vložkov in jutranje tabletke ali pri postopkih umetne oploditve in sterilizacije. Med njimi je deset ginekologov, podatka za babice in farmacevte v lekarnah nimamo. Lahko se namreč zgodi, da vam farmacevt v lekarni prav zaradi uveljavljanja te pravice ne bo izdal kontracepcijskega sredstva. Vendar se to ne more zgoditi v manjših lekarnah, kjer je samo en zaposlen, saj so potrebe bolnika na prvem mestu. Obstajajo tudi (redki) zdravniki, ki ugovor vesti uveljavljajo pri transplantacijah, uporabi zarodkovih matičnih celic in uporabi krvi ter drugih krvnih produktov pri operacijah.

V zasebnih klinikah drugače?

Po besedah ene izmed hrvaških parlamentark je pri njih prišlo do epidemije uveljavljanja ugovora vesti, saj se na to pravico sklicuje kar 60 odstotkov hrvaških ginekologov. V zagrebški bolnišnici Sv. Duh, na primer, ni niti enega ginekologa, ki bi opravil zakonsko zagotovljeno pravico do umetne prekinitve nosečnosti. Vseh 20 ginekologov tam namreč uveljavlja ugovor vesti. V splošni bolnišnici Osijek jih od 23 ginekologov ugovor vesti uveljavlja kar 19, med tridesetimi v splitskem KBC pa je zgolj en ginekolog, ki nima zadržkov do tega postopka. Hrvati v spletnih komentarjih besno omenjajo, da nekateri zdravniki na ugovor vesti v zasebnih klinikah popoldne pozabijo.

Če se mora hrvaška državljanka za zagotavljanje zakonske pravice iz svoje regije voziti v drugo bolnišnico, ker v njej najbližji zaradi ugovora vesti posega ne opravljajo, splav na Hrvaškem ni več lahko dostopen. Ker so v takih stiskah večinoma socialno šibke ženske, so lahko problem že potni stroški.

Leta 2018 je drugostopenjska komisija Ginekološke klinike UKC Ljubljana obravnavala 42 vlog za splav. Večina prosilk je bila nezaposlena, z nižjo ali poklicno izobrazbo. V Brežicah je pomoč pri medikamentozni prekinitvi nosečnosti (do desetega tedna) v letu 2017 poiskalo 29 hrvaških državljank, dve leti pozneje že 280, v koronskem letu 2020 je bilo hrvaških pacientk v Brežicah 150 in lani 134. Tako imajo med samoplačniškimi storitvami na spletni strani bolnišnice navodila za umetno prekinitev nosečnosti tudi v hrvaščini.

S splavom nočejo imeti nič

Predstojnik ljubljanske porodnišnice in predsednik Združenja za perinatalno medicino pri Slovenskem zdravniškem društvu mag. Gorazd Kavšek meni, da se družba verjetno nikoli ne bo poenotila, kdaj se začne življenje, saj debata o tem traja že stoletja in ji ni videti konca. Nekateri imajo za ugovor vesti tako temeljne razloge, da ga uveljavljajo že zelo zgodaj v procesu zanositve, in imajo zadržke tudi pri izvajanju sterilizacije oziroma vazektomiji, edini varni obliki moške kontracepcije.

»Trenutno ugovor vesti pri nas ni velik problem in ne čutim, da bi to v bližnji prihodnosti postal. Gre za posameznikovo pravico, a mora zdravstveni sistem poskrbeti, da se zakonsko zagotovljen poseg izvede. Nekateri, ki uveljavljajo ugovor vesti, pozabljajo, da jih še vedno zavezujeta profesionalna etika in vest. To pomeni, da sta zdravnikova profesionalna dolžnost primerna komunikacija in svetovanje tudi o prekinitvi nosečnosti, ki je z zakonom zagotovljena pravica. Nekateri si udejanjanje ugovora vesti predstavljajo tako, da ne želijo imeti popolnoma nobenega opravka s splavom. S tem kršijo svojo profesionalno etiko, saj se zdravnik ne odloča o prekinitvi nosečnosti, temveč je to avtonomija ženske, ki ima pravico do poštene informacije in svetovanja. Če je splav v teku in se zaplete, je dolžnost zdravnika, da pri tem pomaga, saj ga ni ne indiciral ne izvedel. V nekem trenutku zgolj pomagaš pacientki. Pojasnilna dolžnost in pomoč sta včasih pomanjkljivi in kršeni prav zaradi uveljavljanja ugovora vesti,« pojasnjuje Kavšek.

Ko plod ogroža življenje ženske

Kavšek poudarja, da je treba tudi dobro strokovno opredeliti postopke, saj je to v pomoč tistim, ki so morda v dvomih glede uveljavljanja ugovora vesti. »Dejstvo, da so koraki v postopku domišljeni in urejeni, kot morajo biti, lahko takega zdravnika pomiri. Ženska, nosečnica, ki izve za hudo stanje ploda, ima pravico vložiti vlogo za prekinitev nosečnosti. Konzilij skuša (z največjo gotovostjo) čim natančneje opredeliti, kaj neka diagnoza pomeni za plod in nosečnost ter kakšne so terapevtske možnosti. Stoodstotne gotovosti pa v medicini ni. Delamo strokovno v korist zdravja ženske in korist ploda.«

So nosečnosti, ko plod ogroža življenje matere? »Tudi takšne situacije so, a niso zelo pogoste. Po navadi je življenje ženske zaradi nosečnosti ogroženo, ko se včasih v 23. tednu pojavi hudo vnetje maternice in ploda ter ženski preti septični šok ali ko njeno življenje ogroža, npr., huda preeklampsija, ki je v tako zgodnji nosečnosti sicer redka. Taka življenje ogrožajoča stanja so praktično edini razlogi, ko moraš svetovati prekinitev nosečnosti. Drugače v situaciji, ko je s plodom kaj hudo narobe, samo predstaviš terapevtske možnosti: prekinitev nosečnosti, nadaljevanje nosečnosti, paliativna oskrba. V maternici namreč otrok živi pod drugimi pogoji, ko pa se tak otrok rodi, njegovi organi (recimo nerazvita pljuča) samostojnemu življenju niso kos. Mati torej ve, da bo otrok po porodu umrl, a ne želi aktivno prekiniti nosečnosti, naša naloga pa je, da ji iskreno in resnicoljubno predstavimo možnosti ter jo pri njeni odločitvi podpremo. Vse to se pri nas dogaja vsak teden. In različne ženske se odločajo različno, mi pa smo tam za strokovno obravnavo, in bolj ko so stvari dorečene, manj je razlogov za ugovor vesti. Po mojih izkušnjah večina ugovorov vesti izvira iz nekega nelagodja, ker nisi prepričan o pošteno vodenem postopku. Morda je tudi to razlog, da tega pri nas ni veliko. Ugovor vesti se uveljavlja v večji meri tam, kjer postopki niso transparentni.«

Pogoj pri zaposlitvi?

Je neuveljavljanje ugovora vesti pri nas morda pogoj za zaposlitev? »Tega ni. Je pa atraktivna ideja, ampak bi na tak način stopali stran od temeljnih svoboščin. Ve pa se, kaj delo ginekologa porodničarja obsega – skrbimo za reproduktivno varstvo. In zatiskanje oči, da pri tem ne gre tudi za kontracepcijo in prekinitev nosečnosti, je naivno.«

Kot pravi dr. Matjaž Zwitter, strokovnjak za medicinsko etiko, bo ugovor vesti pri nas postal še posebej vroča tema, ko se bo sprejemalo zakon o pravici do končanja življenja oziroma evtanaziji. Po sprejetju tega zakona bo gotovo prišlo do porasta uveljavljanja ugovora vesti tudi pri nas.

---

Ugovor vesti med babicami

Pogovarjali smo se z dvema babicama (želeli sta ostati anonimni), od katerih ena osebno pozna zdravnico, ki je bila pri specializaciji zavrnjena zaradi uveljavljanja ugovora vesti. Ta primer je bil leta 2018 tudi na sodišču, vendar je zdravniška zbornica navedbe zanikala, češ da je bila kandidatka slabo ocenjena pri drugih postavkah.

»To je seveda zelo težko dokazati, ampak poznam več oseb, ki so zaradiugovora vesti doživele šikaniranje. Tudi mene so obakrat pred zaposlitvijo vprašali, ali bom uveljavljala ugovor vesti. Menim, da pri nas ta ni zaželen. Res je, da za prav nikogar prekinitev nosečnosti ni poseg, ki bi ga z veseljem opravil, a se tudi babice zavedamo, da bi morali namesto nas, ki bi uveljavljali ugovor vesti, postopek opraviti kolegi. Ker pa vemo, da smo v stiski s kadrom, človek res ne želi naprtiti kolegom dodatnega dela. Sicer pa je na področju ginekologije in porodništva, če razmišljaš globlje, veliko moralno spornih postopkov – kontracepcijske tabletke, jutranja tabletka ...,« je povedala sogovornica.

Zaupala nam je tudi, da je verna in da so verni tudi njeni prijatelji. »Ugovor vesti je zelo povezan z vero in vrednotami. Od svojih prijateljev tako pogosto čutim pričakovanje ali celo pritisk, da se opredelim glede splava, češ da tega ne bom počela oziroma kakorkoli sodelovala pri postopku. Prav tako so jasna njihova pričakovanja glede števila otrok, naklonjeni so številnejšim družinam. A menim, da moram biti tudi kot vernica kritična in razmišljati s svojo glavo. Tudi bog nam dopušča svobodo, svobodno odločanje.« Splava sicer ne zagovarja, a ne uveljavlja ugovora vesti. »Predvsem sem proti tistim, ki pravico do abortusa izkoriščajo – pri delu srečujem takšne, ki pridejo na splav tudi večkrat.«

---

Vsem ženskam je težko prekiniti nosečnost

»Plod je del materinega telesa do trenutka, ko se rodi, in ko ugotovimo, da razvoj ne poteka pravilno, je treba nosečnici oziroma bodočima staršema čim bolj jasno predstaviti prognozo, ki jo pričakujemo, ter upoštevati njune želje in poglede,« pravi izr. prof. dr. Nataša Tul Mandić, specialistka ginekologije in porodništva, vodja centra za nosečnice v porodnišnici Postojna.

Bi takšen primer, o katerem trenutno na Hrvaškem poteka burna javna debata, pri nas ostal znotraj stroke in ženski ne bi bilo treba v javnost, da bi dosegla prekinitev nosečnosti, ki ji v takih okoliščinah zakonsko pripada? »Za hrvaško nosečnico, ki je že tako v izjemno težki situaciji, je izpostavljanje javnemu mnenju, celo pritisku, še dodaten napor. Po mojih izkušnjah se vsaka nosečnica zelo težko odloči za prekinitev nosečnosti. Tudi tiste, ki zanosijo nenačrtovano, ki morda zanosijo z osebo, s katero tega niso želele, ali v neprimernem življenjskem obdobju – vse ženske težko prekinejo nosečnost. Če pa je nosečnost zaželena in se potem izkaže, da je prognoza za razvoj in življenje otroka zelo slaba, pa še toliko težje. In v teh trenutkih potrebujejo vse kaj drugega kot pa javno izpostavljenost. Potrebujejo čas za razmislek in strokovnjake, ki jim stojijo ob strani.«

Težke odločitve

Nataša Tul Mandić ve, da hodijo nosečnice iz Hrvaške in držav, kjer ne prekinjajo nosečnosti niti iz medicinskih razlogov, potiho v tujino, kjer samoplačniško opravijo prekinitev. »To je poleg vsega še precejšnja finančna obremenitev, v tujem okolju, kjer pogosto ne razumejo jezika, ne poznajo zdravstvenega sistema in so oddaljene od svojcev, pa je prekinitev nosečnosti še bistveno težja, zlasti s psihološkega vidika. In ker to potem skrivajo, podpore ne dobijo niti po povratku domov. Posledice lahko ostanejo za vse življenje. Tudi tiste, ki dobijo ustrezno podporo, tega dogodka nikoli ne pozabijo. Ampak včasih je narava zelo kruta in življenje prisili nosečnice v težke odločitve. Sem absolutna zagovornica prekinitve nosečnosti v varnem in urejenem okolju, ki ga sodobna medicina lahko ponudi. Splav v nekontroliranem (nezdravstvenem, nestrokovnem) okolju je ena najhujših kršitev človekovega dostojanstva in človekovih pravic ter izjemno nevaren. Zaradi kriminalnega splava na svetu še vedno umre vsak dan veliko žensk.«

Uspeh Slovenije

Ugovor vesti po statistiki in v realnosti pri nas ni velik problem, pojasnjuje tudi Mandićeva. »Lahko pa nastane hud problem za žensko, ki se ob iskanju pomoči pri prekinitvi nosečnosti sreča z zdravnikom z ugovorom vesti. Ugovor vesti je seveda pravica vseh zdravstvenih delavcev, vendar bi bilo najprimerneje, da se ljudje z ugovori odločajo za specializacije in delovna mesta, kjer se s tem problemom ne bodo srečevali. Tisti, ki se boji skakanja s padalom, pač ni najprimernejši za pilota. Pilot mora kdaj skočiti s padalom. Nihče od zdravnikov si ne želi prekinjati nosečnosti, vsi bi se temu radi izognili. Zato delamo veliko za preventivo in v Sloveniji nam to dobro uspeva. Smo med državami z najnižjim deležem splavov. Kot družba skrbimo za ustrezno zdravstveno vzgojo, dostopnost do kontracepcije in tudi splava. Imamo tudi dobro organizirano zgodnje odkrivanje razvojnih nepravilnosti. A če pride do neželene nosečnosti ali, še huje, medicinskega vzroka za prekinitev nosečnosti, je treba ženski (oz. paru) pomagati. Do tega ima pravico ne samo po zakonu, temveč tudi po človeški plati. S tem zaščitimo žensko, včasih celotno družino ali celo več kot to. Tako dokazujemo, da smo humani, da smo družba, v kateri je varno in vredno živeti. Potem se je lažje odločati tudi za nosečnost in otroke.«