Novice Svet24

Zadnji dve leti sta bili zelo drugačni od prejšnjih. Grožnja zdravju je terjala silovit odgovor in svet, tudi Slovenija, se je zaradi tega močno spremenil. Kako je to vplivalo na vas, kako se počutite v koronačasu?

Zelo, zelo slabo. Slovenci so se pokvarili. Še posebej so me razočarali v obdobju, ki ga omenjate, torej v času covida-19. S korono se je v polnosti razodel slovenski karakter – značaj našega naroda, ki pa je precej daleč od mojega osebnega. V tem oziru se sploh ne identificiram, ne povežem s sodržavljani tako zelo. Naj ob tem nemudoma poudarim, da nimam nič proti nikomur! Daleč od tega! Samo nikoli, razen kot morda zelo mlada, se nisem počutila, da spadam sem.

Kje pa ste se potem našli? Vsak mora nekam pripadati, biti del neke skupnosti. Biti osamelec je težko.

Najbolje sem se počutila med časopisi. Dobesedno. Med branjem, tiskovine in drugo čtivo sem kar goltala, pa ko sem zanje pisala, in skozi urednikovanje. Obdajali so me krasni ljudje, dobre sodelavke in sodelavci. Ogromno smo ustvarili. S tem, da sem se v medijih znašla zelo nenačrtovano. Sem iz ultraumetniške družine. Moji bratje so bili nekoč zelo znani – Trio Lorenz. S koncerti so obdelali vseh pet kontinentov. Glasba je v našo družino sicer prišla po očetu, z mamine strani pa bolj slikarstvo in igralstvo. Jaz sem sicer poskušala s klavirjem, pristala pa na violončelu. Zanimalo me je igralstvo. Kot osnovnošolka sem v dramskem krožku v neki češki igri tako dobro odigrala vlogo kurbe, da so nadaljnje uprizarjanje prepovedali. (smeh) Saj je kazalo, da bom šla v igro, potem pa sem izbrala študij psihologije. Samo zato, ker nisem vedela, kaj naj sploh študiram. V bistvu je bila moja pot zanimiva, vse sorte sem počela; pisala za otroke, med drugim nekaj časa delala celo kot učiteljica in potem pristala v medijih.

Učiteljica?

Saj sem takrat, ko so me vprašali, ali bi prišla delat na osnovno šolo, tudi jaz debelo pogledala. Kot zdaj vi. A potem je bila to lepa izkušnja. To je bilo v času, ko sem živela na Primorskem, kjer je moj mož, mladi zdravnik, čakal na specializacijo v ljubljanskem kliničnem centru. Delal je namreč v Valdoltri. Je bilo kar zabavno takrat. Bila sem absolventka psihologije, zanosila sem, in ko sem bila po prihodu otroka brez dela, so me klicali iz ene od obalnih osnovnih šol, ali bi prišla za učiteljico razrednega pouka. V drugem razredu je namreč umanjkal učitelj. Ker mi je bilo dolgčas, sem jim rekla ja. Izpadlo je prav luštno. Čeprav, zanimivo, otroci so mi šli dotlej malo na živce, to pa zato, ker sem bila najstarejša, s tremi mlajšimi brati in sestro, in sem imela mularije poln kufer. Ampak, ja, bila sem dovolj avanturistična, da sem zgrabila priložnost, in me je kar presenečalo, kako dobro se je vse odvijalo. Mulci so me začeli zanimati, tudi radi so me imeli, pa ravno dovolj odštekana sem bila, da smo se ujeli.

Prej ste omenjali, da se ne identificirate s slovenskim narodnim značajem. Kakšen pa je skozi vaše oči?

Pa boste napisali, kar vam rečem? Veste, jaz res povem, kar si mislim ...

Seveda bom. Kar izvolite!

Mediaspeed

Je lahkoveren – vse verjamejo; nevoščljiv, privoščljiv, z zelo izraženim črednim nagonom, po drugi strani pa zelo dobrega srca, poln usmiljenja do pomoči potrebnih, solidarnosten. Tako da slovenski karakter ni enosmerna ulica. Veliko opazim zavisti; gorje, da ima nekdo več kot ti. Predvsem bi izpostavila lahkovernost, ki se je jasno izrazila med korono. Epidemija je nedvomno odprla slovenski nacionalni značaj z vsemi registri – nam ga razkrila v drobovje. Nehvaležno temo ste razprli. Če se še bolj razgovorim, bom dobila še 5000 novih sovražnikov, ki jih ne potrebujem. Če govorim zgolj iz lastne izkušnje: med pandemijo sem doživela en kup razočaranj nad ljudmi iz svojih krogov. Takimi, ki sem jih imela za »normalne«, modre, premišljene, trezne, pa se je izkazalo, da ni tako. Če potegnem črto, ne samo, da nisem navdušena nad karakteristikami Slovencev, tudi nad klimo med njimi ne. Saj to dvoje je povezano.

Imate v mislih nekoliko sovražno nastrojenost drug proti drugemu in večni boj, kdo ima prav, kdo je boljši, in tako naprej?

Ta atmosfera, ki je med nami, me še toliko bolj pesti, ker se spomnim vrhuncev našega naroda. Imeli smo zlato dobo slovenstva, ki je vztrajala 40 ali 50 let. Takrat so nas na Balkanu, pa tudi drugod, noro občudovali, bili so nam prav malo nevoščljivi. Pa ne samo to, ves svet nas je poznal. Kjerkoli v tujini sem bila, ko sem hodila po konferencah, sejmih in drugod, vedno so opevali Slovenijo in Slovence. Da smo v očeh drugih tako visoko, pa se nismo tako zelo zavedali. In v tem sem blazno uživala, dobila sem prav večvrednostni kompleks! Jaz sem si v tistih štirih desetletjih nabrala toliko nacionalne zavesti, da jo še danes črpam od tam. Zakaj so nas tako dojemali, mi ni povsem jasno. Morda ker smo dišali po zahodu. Ker smo hodili po kavbojke v Trst, po drugi strani pa smo bili del njih. To so bili zlati časi!

Kako pa doživljate rusko invazijo na Ukrajino?

Z grozo v sebi. To je zame šok! Stara sem 86 let, več vojn sem doživela posredno, na lastni koži pa drugo svetovno vojno. Takrat, ko se je dogajala, sem bila še vrtčevski otrok. Spomnim se, kako so bombardirali Ljubljano, ravno ko sem bila v vrtcu na Mirju. Še vedno slišim, kako je pokalo. Saj takrat sploh nismo vedeli, kaj je to bomba. Domov smo tako otroci odšli dobre volje, mama, ki nas je čakala, pa je bila vsa iz sebe. Strah smo doživljali, ker je iz staršev lezel v nas, otroke, sicer pa nismo razumeli dobro, kaj se dogaja. Enkrat sva z očetom doživela tudi racijo, je bilo videti zelo resno, ampak je genialno reagiral in sva se jim izognila. Do zdaj sem bila globoko prepričana, da v Evropi vojne ne bo. Politiko kar spremljam, ampak da se bo v tem delu sveta zgodilo, kar se je, nisem pričakovala. A se nam zdaj razkriva, da se je invazija načrtovala dolgo, samo o tem mediji niso nič pisali.

Kako pa sicer živite kot upokojenka?

Odlično. Iz več razlogov. Glavni je, da sem v nebesih, čeprav sem v njih povzročila veliko škandalov. Sem še kar priljubljena. Možgane imam nedotaknjene. Lahko bi imela vse sorte bolezni, a sem v kar dobri kondiciji. Pišem na primer zlahka, še lažje kot v mladih letih.

Še tako radi zahajate v družbo, na dogodke?

Ne. Najraje sem sama. Družbo so mi dolga leta delali kužki. Veste, z njimi je čisto drugače. Zdaj sem brez psa. Ko je zadnja psička poginila, si novega nisem omislila. Sem prestara za to, bilo bi neodgovorno od mene. Tudi potovala sem najraje brez družbe in videla sem res ogromno sveta, od Grenlandije do Nove Zelandije in veliko vmes. Potovati sem sicer začela bolj pozno v odraslem življenju. Ljudi imam rada, vendar če že, mi godi družba, s katero imam lahko pogovore, ki me vznemirjajo, mi dajejo misliti, me premikajo. Posebej uživam, če klepetam s kom, ki ve več od mene. Neke običajne debate me ne zanimajo. 

Ko omenjate, da ste radi potovali ... Ste raziskali tudi Slovenijo? Imate kakšen še posebej omiljen kotiček, kamor radi zahajate?

O, ja, Posočje. V Slapu ob Idrijci sem imela prav ob reki Idrijci manjši vikend. Tja sem rada zahajala. No, zdaj sem ga prodala. Nisem več za take vožnje. Sploh cesta od Nove Gorice do Slapa je zoprna, nevarna. Imela sem sicer vse ovinke naštudirane, kje lahko prehitevam in kje ne. (smeh) Pa tudi ena anekdota je od tam. Pičil me je sršen in doživela sem anafilaktični šok. Kako hudo je bilo z mano, mi je dala vedeti šele vožnja rešilca do šempetrske bolnišnice. Zanimivo, ko sem zaradi alergijske reakcije padla po tleh pred hišo, ker sem obnemogla, se sploh nisem nič bala. Na srečo me je dobila soseda in je klicala pomoč.

Se niste nič prestrašili? Čeprav bi lahko umrli?

Ja, situacija je bila zahtevna. Tudi zdravnica, ki me je sprejela v bolnišnici, je nekam vzdihovala. Veste, nisem taka, da bi se strašno poglabljala vase, v dogodke, kar me pomembno razlikuje od drugih. To zelo priljubljeno mrcvarjenje po duši, notranjosti ... Kaj pa vem. Ampak kljub temu sem študirala psihologijo. (smeh)

Kako vidite prihodnost?

Rožice gotovo ne bodo cvetele. Smo zapufani, posledice vojn(e) nas bodo izcuzale, Evropa bo imela vedno manj denarja. Dlje ko bo trajala vojna, tem zahtevnejši bodo ekonomski izzivi. Ja, sem zelo pesimistična. Mislim tudi, da bomo nepovratno fentali naravo, in če bomo njo, bomo sebe. Tega se mnogo bolj bojim kot Putina.

Kaj lahko vsak od nas naredi, da se to ne bi zgodilo?

Največ naredi s tem, ko ugotovi, da bi rad živel in da bi za to, da bo dobro živel, tudi nekaj naredil. Tako polna usta so nas ves čas o tem, kaj, kako, zakaj, a nobene akcije. Vsi smo pametni, ampak brez vsakršne aktivnosti. Samo govorimo in govorimo. Ko nam bo voda tekla v grlo – šele ko je tako, se običajno človek zgane –, pa mislim, da bo že prepozno …