Že ko v hitenju čečkam recept (še vedno napisan na roko) in mi dislektično uspe namesto aspirina napisati vse druge anagramske različice, me ob »oprostite, bom napisala znova«, večina bolnikov prestreli s pogledom – »uh, je zmedena«, »a zmotila se je?«, »hm, a sploh ve, kaj dela?«. Pa gre samo za recept in preprosto slovnično napako.
V očeh bolnikov je, zahvaljujoč dostopnosti rumenih medijev (prosim, ne prezrite sarkazma), zdravniška napaka postala enoznačen pojem, ki je navadno začetek medijskega linča, za katerega zdravnik izve šele iz mastnega naslova v časopisih. Nepoznavanje osnovne definicije pojma »strokovna napaka« in iskanje »rumenih« zgodb je v preteklosti še dodatno vrglo senco na slovensko stroko, ki je po vseh evropskih merilih (ja, ne boste verjeli) objektivno – dobra. Spomnimo se kopice primerov, ki so polnili naslovnice in nato ostali brez epiloga, vrednega medijske objave. Linč se vendarle bolje bere kot opustitev sodnih postopkov. A slovensko zdravstvo je dobro, strokovno, sodobno – tega ne pravim zato, ker sem del njega, ampak ker nas tako ocenjujejo drugi. Seveda je možnost izboljšav – a »pod podnom« naša stroka ni.
Kdo je kriv?
Smo kdaj pomislili, da se kakšna stvar zgodi »po nesreči«? Kot gimnazijka sem imela zlomljeno levo zapestje. Čeprav sem sledila vsem navodilom, se ni zacelilo pravilno in moje kariere Serene Williams je bilo konec. No, saj s svojimi razbitimi koleni tako nisem za v belo mini krilo. Kadar poskušam ujeti nihajna vrata, še danes začutim bolečino, ki iz mene izvabi kletvice, kakršnih ne poznajo niti velenjski rudarji. S sklecami sem nehala, ker mi mazohizem vendarle ni blizu, moč roke pa je primerljiva z roko rahitične devetdesetletnice. Kdo je torej kriv, da je moj forehand podpovprečen? Zdravnik, ki me je pustil čakati v ambulanti na pregled? Mavčar, ki je smrdel po čebuli in mi je pojasnil, da ženske ne razumemo nogometa? Morda zmes mavca? Morda pa jaz sama, ker nisem bolj težila? Ali pa bi takrat morala težiti moja mami? Vsi? Ali morda nihče od nas.
Nesreča, komplikacija in zdravniška napaka
Nesreča je nehoten, nepričakovan dogodek, ki se pripeti med zdravljenjem in pomembno vpliva na poslabšanje zdravja kljub sledenju vsem smernicam. Po drugi strani pa je komplikacija zaplet, ki se pojavi med zdravljenjem ali po njem in strokovno ni opredeljen kot napaka. Komplikacija se od napake razlikuje po tem, da se pojavi kljub strokovno neoporečnemu in z največjo skrbnostjo izbranemu zdravljenju. Pojavi se naključno, lahko je celo reden spremljevalec posameznih oblik zdravljenja (npr. stranski učinki zdravil), ki ga ne moremo preprečiti. V tem primeru je odškodninska odgovornost zdravstvene ustanove izključena.
Je torej moja rahitična levica napaka, nesreča ali komplikacija?
Zdravniška napaka je kršitev ustaljenih strokovnih praks. Zdravnik je svoboden pri izbiri oblik(e) zdravljenja, vendar mora biti v skladu s sprejetimi veljavnimi stališči, diagnostičnimi smernicami, protokoli. V zadnjih letih se je razraslo število medijskih objav o t. i. zdravniških napakah, vendar po veljavni zakonodaji ni vsaka zdravniška napaka predmet sodnih postopkov. Lastnosti kaznivega dejanja ima le majhen delež strokovnih napak, na naslovnicah medijev pa velika večina. Zdravnik v nobenem primeru ne more jamčiti za točno določen izid zdravljenja in ga z gotovostjo napovedati, to zadnje zmore le vedeževalec Danny. Že na sezonsko okužbo se vsako telo odzove drugače. Zakaj bi bilo potem treba srbečico ob predpisanem antibiotiku zaradi pljučnice obravnavati skoraj kot zločin, če vemo, da je lahko eden od stranskih učinkov? A še vedno blažji kot poslabšanje pljučnice.
Čigava je odgovornost?
Namerne zdravniške napake so redkejše od najstnikov brez mobilnega telefona in navadno niso posledica neznanja, neizobraženosti ali malomarnosti. V veliki večini gre za splet okoliščin, nepredvidljivosti človeškega telesa in skrivnosti stroke, ki še ne ve vsega. Levji delež zagotovo prispevajo kadrovski deficit, prevelika utrujenost in časovni pritiski. Včasih tudi pritiski bolnikov. Bolnik se vedno bolj postavlja v položaj potrošnika; v zapletenem sistemu želi biti samostojen, aktiven, neodvisen in predvsem vključen v zdravniške odločitve. V zadnjih letih je celo tako samostojen, da brez zdravnikovega vedenja opušča predpisana zdravila, si jih odmerja samovoljno ali pa zamenja za alternativno različico. Kdo je potemtakem odgovoren za izid zdravljenja, ko se bo bolnik vrnil čez nekaj mesecev, ogorčen, ker mu ni bolje? Zdravnik, ki je prepričan, da bolnik poje eno rdečo in dve svetlo rumeni tabletki ter le po potrebi eno belo, ali bolnik, ki se je odločil, da bo raje jemal tri bele vsakodnevno (ker jih tudi njegov sosed), eno rumeno (ker je tako predlagal mesar), nobene rdeče (prebral je stranske učinke) in zvarek domače zeliščarke, za katerega ugotoviva, da ima kup »dodatkov«, ki potencirajo stranske učinke? Čigava odgovornost je torej to?
A bodimo stvarni: napake bodo – v vseh strokah
Učiteljica matematike se bo slučajno uštela pri križnem računu, prodajalka bo napačno vrnila drobiž in mobilni operater mi bo (ponovno) obračunal že odplačan obrok telefona. In, žal, dogajale so se, se in se bodo tudi v medicini. Tam, kjer je največji kapital človeško življenje, kar pomeni, da je vložek največji. Največja je tudi izguba. A žal je medicina račun z velikim številom spremenljivk, povsem neodvisnih tudi od zdravnika. Če verjamete ali ne, vsako jutro si ob 7.15 želim, da bi bila enačba preprostejša, vsako človeško telo enako in vsak izid zdravljenja povsem predvidljiv. Ampak formule za to mi ni še nihče zaupal.
In ko naslednjič raztrgam recept, morda nisem naredila napake – morda se mi je za trenutek zasmilila lekarnarica in sem ji le želela olajšati delo. In da, še vedno pišemo marsikateri recept na roke, saj se v veliki večini digitalni sistem (t. i. online) tako zatika, da že če bi zdravnik naredil napako, je sistem ne bi zmlel do konca delovnika.
