Rada bi vas vodila skozi nekaj pomembnejših dogodkov, neobhodnih dejstev, zadnjih dveh let, na katere se lahko opremo ob tuhtanju in tehtanju, komu zaupati svoj glas na prihajajočih državnozborskih volitvah.
Država ima med krizo, kot je epidemija, dolžnost in odgovornost, da za (za)varovanje javnega zdravja sprejme določene omejevalne ukrepe, a je pri tem šla predaleč. To je dejstvo, ki so ga pomagali z reflektorjem še bolj osvetliti številni nevladniki, civilna združenja, stroka takšne in drugačne sorte, akademiki, pravniki in drugi.
Če jih povzamem, jih najbolj skrbi zatiranje medijskih svoboščin in položaj civilne družbe pod Janševo vlado. Dobro se še spomnim besed Gorana Forbicija, direktorja Centra nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS), ki je lani za naš časnik izjavil nekaj pomembnega, in sicer da je bila Slovenija dolgo edina država centralnega dela vzhodne Evrope, ki je spoštovala človekove svoboščine in pravice, »na žalost se je to spremenilo marca leta 2020, ko je nastopila vlada Janeza Janše,« je dejal in dodal, da je ta z izgovorom na covid uvedla zakonodajo in uredbe, ki so in še vedno močno vplivajo na slehernega državljana v smislu, da je kakovost njegovega bivanja pomembno nižja. Na splošno je šla država nekaj korakov nazaj.
Vlada je šla celo še dlje. V interventne protikoronske zakone je podtaknila podlage za uresničitev lastnih političnih apetitov – in z zamejevanjem širjenja bolezni nimajo nič –, kot so: dopustitev gradnje brez pravnomočnega dovoljenja, prirejanje pogojev za pridobivanje akreditacij visokošolskih zavodov, pisanih na kožo univerzi blizu vladajoče stranke, zaostritev pogojev za sodelovanje naravovarstvenih nevladnih organizacij v upravnih okoljevarstvenih postopkih, ukinitev sklada za NVO … »Že en sam takšen ukrep je dovolj, da govorimo o politizaciji in izkoriščanju zdravstvene krize za sledenje lastni agendi, ki nima zveze z epidemijo,« je dejal Forbici.
Tudi Amnesty International Slovenije je v koronačasu večkrat planil pokonci in naznanil, da je šlo predaleč. Kot nedopustnega so na primer izpostavili odlok, ki je prepovedal proteste. Pravna mreža za varstvo demokracije je vložila pobudo za presojo ustavnosti odloka. Slovensko ustavno sodišče jim je prikimalo in začasno zadržalo izvajanje izvrševanja odloka. Splošna prepoved protestov je bila spoznana kot nesorazmeren ukrep.
Tudi o policijski uri, omejevanju gibanja na občine in zapiranju javnih ustanov je narod veliko nergal. Ustavno sodišče je ugotovilo, sicer nekoliko (pre)pozno, da zakon o nalezljivih boleznih ni skladen z ustavo in da zato niso bili skladni z ustavo niti ukrepi, kot so omejevanje gibanja na občine, policijska ura, omejitve zbiranja in zapiranje javnih ustanov. Grobo se je posegalo tudi v pravice stanovalcev domov za starejše, ki ne le da jim je bila odvzeta svoboda gibanja, ampak še kaj več. Mnogo (pre)več…
Jasno je, da je epidemija velik izziv za človekove pravice in pravno državo. Je pa tudi krasno sito, ki ga ta trenutek, le malo več kot 20 dni pred volitvami, le izkoristimo in skozenj, Slovenija, presejmo vizijo svoje države. To najbrž ni Slovenija, kot si jo želimo.
