Odkar smo se zadnjič slišali, se je zgodilo precej pomembnega. Širjenje virusa med populacijo se je le nekoliko umirilo, čemur je sledila sprostitev mnogih ukrepov. Narod je zajel sapo. Končno. A niti prav še ni(smo) vdihnil(i), je odjeknila nova pretresljiva vest. Šesto kilometrov od nas se je začela vojna. VOJNA.
Čeprav sem informacijo dojela, me je dokončno dosegla šele nekaj dni pozneje na južni ljubljanski obvoznici, ko sem se srečala z njo iz oči v oči oziroma z njeno neposredno posledico. Pred mano se je tistega dne na vozni pas okretno vključeval bel star avto, lada. Gume so mu plesale, s težavo je pospeševal. Njegova vožnja je bila okretna in počasna, zaradi česar sem postala še bolj pozorna. Ko sem se mu približala malo bolj in pogledala na mesto za tablico, se mi je razkrilo. Zagledam ukrajinsko registrsko označbo in hipoma se mi sestavi zgodba. Otrpnem.
Jasno mi je, da sem priča begu nekoga, ki mu je bil odvzet mir, varnost. Vse! Ste vedeli, da je trenutno vsaj 40 aktivnih vojn, največ v Afriki in na Bližnjem vzhodu? Alžirija, Mali, Burkina Faso, Tanzanija, Etiopija, Kolumbija, Mehika, Sirija, Irak, Afganistan, Mjanmar, če naštejem samo nekaj držav, kjer je orožje prevzelo glavno vlogo. Pretresa me, da je tako, a priznam, da ne tako silovito, kot me je prizadela ukrajinska vojna. Verjetno zaradi principa »daleč od oči, daleč od srca«. Tak modus je v človeški naravi. Zaboli vsak pomor, naravna katastrofa, lakota in druge grozote, ki jih utrpijo ljudje, a veliko bolj tiste, ki se zgodijo nam bližje.
Še nekaj časa vozim za njim, medtem ko zbiram pogum, da ga prehitim, ker slutim, da ne bo enostavno, čemur bom priča. Le zavijem na prehitevalni pas, in ko sta avtomobila vzporedno, drug zraven drugega, se za hip ozrem v lado. V njem sta osivela gospa in gospod, zagotovo štejeta čez 80 let, za njima pa s stvarmi povsem zabasani zadnji sedeži, vrečke, deke, ozimnica in … kužek.
Sesuje me. Doživljam čustva, ki jim solze komaj sledijo. Silovito me je (pri)zadelo. Z njima vozim vse do Logatca, čeprav je moj cilj povsem drugje. Šele takrat sem bila pripravljena na odcepitev. V resnici sem hotela še naprej, vse do takrat, ko se ne bi prvič ustavila in bi se jima približala ter ponudila pomoč. Rečem si, da sta vsaj na varnem in jima pomaham v upanju, da se bosta znašla, kamor gresta. Da bo njun preostanek starosti dostojen.
S težavo sprejemam, da je v letu 2022, ko imamo vsaj v razvitem delu sveta polna usta najvišjih vrednot, prav v njem izbruhnila vojna. Ugotavljam, da niti mir niti druge temeljne vrednote niso samoumevne. Imamo se za razvito civilizacijo. Pa smo res? Hvalimo se, kako zelo smo se premaknili od prednikov, kaj vse smo dosegli. Saj smo! Družba je v znanosti izjemno napredovala – vsi uživamo njene sadove, moralno pa je strašno nazadovala! V družbi, kjer so glavno gonilo denar, moč, lastno lagodje in ugodje, ni prostora za slehernika (in družbo) in njegovo (njeno) dobrobit, če zelo poenostavim. Tu smo. Tematika je kompleksna in želim si, da bi se svet, vsak posebej in vsi skupaj, konkretno ukvarjali s tem, kdo smo, kako živimo, kako bi morali in kam si želimo. Prvi korak k »boljšemu« pa že lahko naredimo. Doma. Vsaj tu. Čez dober mesec bodo parlamentarne volitve. Dobro premislite, komu boste dali moč, da bo on pokazal svojo.
polona.krusec@svet24.si
