Medicinska sestra, ki obvlada vlačilec, zdaj pa bi rada vozila še avtobus

Ženska za volanom težkega tovornjaka danes ni več redkost. A Iness Selišek iz Košnice pri Celju med vožnjo vseeno velikokrat naleti na navdušene odzive mimoidočih.

Ljudje ji mahajo, pošiljajo poljubčke, trobijo. Spretno voznico, ki je pred kratkim opravila izpit za vožnjo vlačilca, zdaj poznajo že vsi zaposleni v podjetjih, kjer dostavlja ali nalaga tovor. Ko je šele stopila na pot poklicne voznice, je bilo drugače. »Številni so mi dejali, da želijo govoriti s šoferjem. Mislili so, da sem le spremljevalka v vozilu in da je voznik že peljal na ploščad za razkladanje. Ob omembi, da vozilo upravljam sama, je marsikdo debelo pogledal.«

»Marsikoga, ki ga srečam med delovnim časom, zanima, zakaj sem se odločila za ta poklic, a povsod me lepo sprejmejo. Do zdaj še nimam slabe izkušnje,« je povedala 32-letnica, ki je v kabino tovornjaka sedla že kot deklica, saj se je očetu občasno pridružila na vožnji do katerega od bližnjih krajev. Po poklicu je sicer medicinska sestra. Nekaj časa je bila zaposlena v enem od domov za upokojence. Zdravstvo se ji zdi lepa dejavnost, vendar bi težko iz dneva v dan opravljala iste naloge. »Potrebujem volan,« pravi in ne skriva zadovoljstva ob tem, da je danes zaposlena v panogi prevozništva.

Kaj jo najbolj privlači v svetu težkih vozil? Všeč ji je, da počne nekaj, kar velja za drugačno. »Marsikdo reče, da je voznik poklic za moške in da ženske v njem nimamo kaj iskati. A mislim, da smo ženske lahko odlične voznice, smo bolj natančne in odgovorne. Poleg tega je to zelo lep poklic, če ga imaš rad,« pravi.

Najprej je opravila izpit za C-kategorijo, ki omogoča vožnjo motornih vozil, katerih največja dovoljena masa presega 3,5 tone. Njena zadnja pridobitev je izpit za CE-kategorijo, kar pomeni, da lahko vozi vlačilec, ki vleče prikolico ali velik polpriklopnik. S takšnim vozilom, dolgim približno 16 metrov, lahko pelje več tovora, tudi vozilo je težje. To seveda pomeni, da je potrebnih toliko več spretnosti za njegovo upravljanje. »Bolj pozorna moram biti na vse mrtve kote, težje je voziti vzvratno. Ogledalo so voznikove oči. Ker tovornjaki v Sloveniji večinoma še niso opremljeni s kamerami, se je treba res kar dobro znajti,« pojasnjuje.

»Če se bom kdaj podala na samostojno pot, bom vozila prekucnik za sipki tovor, na primer zemljo, pesek ali drva. Če imaš takšno vozilo, zvrneš tovor in že lahko odpelješ naprej,« je dejala.

Uspešna v prvem poskusu

Kako je bilo na izpitu? Na poligonu je morala pokazati, kako obvlada bočno parkiranje in obračanje vozila na T-križišču. Na cesti je komisija budno spremljala njeno vožnjo. Če so vozniki nekoč za vrtenje volana težkih tovornjakov res potrebovali mišice, je danes vožnja veliko bolj preprosta, pravi sogovornica. Krmila so opremljena s servoojačevalniki. Vozniki morajo biti pri obračanju volana zelo hitri, sicer lahko s svojim jeklenim konjičkom kmalu končajo tam, kjer ne bi smeli biti. Priprave na izpit so zajemale 21 šolskih ur, izpitna vožnja je trajala 90 minut. Opravila jo je v prvem poskusu: »Kot voznica sem do zdaj nabrala res ogromno izkušenj. Ker imam rada izzive, se mi nobena zahteva na izpitu ni zdela prezahtevna.«

To, da je opravila izpit še za težjo kategorijo vozila, se ji zdi pomembna nadgradnja njenega poklica. Upa, da bo zaradi imela več možnosti za zaposlitev, saj nekateri delodajalci povprašujejo po takšnih veščinah. »Bomo videli, kako bo,« se skrivnostno nasmehne.

V tujini raje v dvojini

Iness Selišek za volanom tovornjaka preživi veliko časa. Vozi le po Sloveniji, saj ima osemletno hčer in si želi čim več časa preživeti ob njej. Ko bo hči odrasla, bo morda zgrabila tudi kakšno drugo priložnost, je povedala.

Če bi se odločila za vožnjo v tujini, bi najraje vozila v tandemu, torej s še enim voznikom. To pomeni, da bi se lahko med vožnjo izmenjevala, se vmes spočila in pogovarjala, vožnja bi jima hitreje minila. Pozna na primer zakonski par, ki se je odločil za takšno delo, pot ju redno vodi med Norveško in Italijo.

Povsem sama se na evropske ceste s tovornjakom raje ne bi podala, saj je delo voznikov lahko tvegano. Povedala je, da morajo biti zelo previdni pri izbiri počivališč, ponekod nanje preži nevarnost. »Poznam veliko zgodb o tem, da se za marsikaterega prevoznika službena pot ni dobro končala. Vozniki vedo povedati tudi za nekatere dele držav, kjer se sploh ni varno ustavljati, če ne želiš priti v roke kriminalcev. V Sloveniji je na srečo drugače. Naša počivališča so varna.«

Neumnosti ne zmanjka

Za volanom se trudi biti čim bolj zbrana in previdna. Velikokrat mora biti zelo pozorna na to, kaj na cesti počnejo drugi. »Nekateri žal vozijo tako slabo, da bi se res hitro lahko zgodila prometna nesreča, če drugi voznik ne bi bil pozoren na njihovo ravnanje.« Zastrašujoče se ji zdi, da veliko ljudi med vožnjo tipka po telefonih, nekateri vozniki kamionov med vožnjo celo gledajo filme. »Kot poklicna voznica sem že malo odporna na vse neumnosti, ki jih vidim na cesti. Ko me udeleženci v prometu razjezijo, sicer izrečem kakšno krepko besedo,« je iskrena.

Med vožnjo po avtocesti velikokrat naleti na voznike osebnih vozil, ki vozijo prepočasi. Vsaka službena pot se ji zdi veliko manj razgibana, odkar za voznike tovornih vozil po vsem avtocestnem križu velja prepoved prehitevanja. »To pomeni, da moram od Murske Sobote do Kopra voziti za voznikom, ki pelje s hitrostjo 70 kilometrov na uro, čeprav bi lahko vozila za deset ali dvajset kilometrov na uro hitreje. Možnost, da prehitim tovornjak pred sabo, je le tam, kjer so trije pasovi,« je pojasnila. Dodala je, da je takšna vožnja zelo enolična in naporna. »Ne preostane mi drugega, kot da opazujem registrsko tablico pred sabo in spremljam, kdaj voznik pred mano zavira. Moji možgani so takšni, kot bi bili hipnotizirani. Postanem zaspana. Takrat hitro koga pokličem in ob uporabi prostoročnega telefoniranja malo poklepetam, da ostanem budna. Če to ne pomaga, zavijem na počivališče in zadremam za od 15 do 20 minut.«

Dva -s- v imenu jo spremljata že od otroštva. »Imam nekoliko posebno ime, nekoliko nenavaden je tudi moj poklic,« je povedala 32-letnica.

Med Šoferskimi mačkami

Z vozili, s katerimi je do zdaj premagovala kilometre, ni imela večjih težav. Občasno je bilo treba zamenjati kakšno pnevmatiko. Čeprav zna »gumo« zamenjati sama, je vesela, če ji kdo pri tem priskoči na pomoč. Še kakšen par rok je priročen predvsem zato, ker je zelo težko odviti vijake, s katerimi je pnevmatika pritrjena na svoje mesto. Kaj naredi, če se pokadi izpod pokrova tovornjaka? S tem, da ne bi vedela, čemu služi kakšen del motorja, nima težav, tehnika jo zanima. »Če je treba, znam tudi kaj popraviti, na primer spojiti kakšen kabel. Brez tovrstnega znanja bi mi bilo težje, saj bi morala za vsako malenkost na pomoč poklicati avtovleko. Če se pripeti večja napaka, pokličem šefa, ki mi pride pomagat, če je le mogoče.« Tehnično znanje se ji obrestuje tudi pri vožnji motorja, ob čemer čuti svobodo in nahrani svojo dušo. Je članica Motokluba Hermana Celjskega, pod okriljem katerega hodi na otvoritvene vožnje, motozbore. Včasih se z motorjem odpravi na delo.

Ženske poklicne voznice so v državi še vedno v manjšini, a Iness navdušeno pove, da jih je iz leta v leto več. Veliko jih je kot sogovornic včlanjenih v Klub voznic težkih tovornjakov in avtobusov Šoferske mačke. V slednjem so dejavne tudi podjetnice, ki imajo svoja prevozniška podjetja. Druženje z ženskami, ki imajo soroden poklic, ji je všeč. Dobivajo se na srečanjih, piknikih, sodelujejo na tekmovanjih v spretnostni vožnji ali v hitrostnem reševanju testov cestnoprometnih predpisov, pomerijo se v vlečenju kamiona. Skupaj proslavijo tudi konec leta. Povedala je, da so jo tudi članice tega kluba močno spodbujale, da je opravila izpit za vožnjo vlačilca.

Od bolečine do vedrine

Če ji delo voznice ne bi bilo v veselje, tega ne bi počela, jasno pove. Je pa vsekakor zelo naporno. Ko pripelje do podjetja, ob uporabi ročnega viličarja razloži vse, kar je pripeljala na paletah. Ali nanje naloži novo blago. Danes se lahko pohvali z utrjenimi rokami, a začetki niso bili tako preprosti. »Prvi mesec me je bolelo celo telo, sčasoma sem se tega navadila. Nalaganje ali razlaganje tovora ni prijetno, kadar dežuje, a se tudi s tem človek sprijazni. Kapuco potegnem čez glavo in se, ko je delo končano, preoblečem. Na armaturi vozila posušim mokra oblačila, da so mi spet na voljo, ko pripeljem do naslednje stranke.«

Čeprav poklic voznice od nje zahteva zbranost in mora poprijeti za številna težka opravila, med svojim delovnikom vsak dan doživi kaj lepega. Prijetno ji je, kadar ji kdo pomaha ali kadar med postankom na bencinski črpalki spije dišečo kavico. Dovolj je že kakšna hudomušna beseda skladiščnika in je njen dan lepši. »Čeprav časi niso rožnati, opažam, da se ljudje še znajo nasmejati iz srca. To ostane z mano tudi, ko odpeljem proti naslednjemu cilju.«