Poznavalci vedo, da bi bila naša glasba brez vas hudo drugačna. Ampak niste prav veliko v medijih, v ospredju …
Za to nisem čutil potrebe. Tisti, ki me potrebujejo, me poznajo. Tisti, ki ga zanima, se bo pozanimal, tisti, ki ga ne, mu je pa itak vseeno.
Niste bili ljubosumni na Brendija, ki je bil medijsko neprimerno bolj izpostavljen?
Ne. Delali smo, da bi uspeli, ker smo si to želeli – vsak iz svojih razlogov. Ko dosežeš neko raven, prerasteš željo po slavi. Brendi je vse življenje hotel biti v ospredju in prepoznaven, jaz sem drugačen. Ko sem šel s Heleno Blagne na kavo in videl, da je vse onemelo, da pa se ne jaz ne ona ob tem ne počutiva dobro, sem si rekel: hvala lepa.
Med tistimi, ki so v ospredju, je veliko takih, ki so se morali v otroštvu boriti za pozornost. Brendi je izhajal iz revne družine in bil tudi v rejništvu.
Lahko, da imate prav. Nekaj je, kar nas spodbudi, da se trudimo in hočemo nekaj doseči. Jaz sem se o tem odločil pri 14, ko sem šel med počitnicami delat za tekoči trak. Zaklel sem se, da za tekočim trakom ne bom končal, čeprav od takrat spoštujem vsako delo. Če je nekdo vse življenje za tekočim trakom, si zasluži moje spoštovanje. To me je torej pripeljalo do tod, kjer sem, ni me pa zaznamovalo do te mere, da bi se želel riniti v ospredje.
Letos je že deset let od Brendijeve smrti. Ko ste ga leta 1979 spoznali, ste vedeli, da gledate bodočo zvezdo?
Da! Imel je neverjetno energijo. Kadar je pel in igral, je žarel. Bil je drug človek, dobil je avro. Videlo se je, da v tem uživa. Nedvomno je izpolnjeval osnovni predpogoj za dolgoročni uspeh.
Ste spoznali še koga podobnega, ko še ni bil veliko ime, a ste vedeli, da bo?
Miloš Maleševič – poba iz Idrije, ki je šel v tujino. Potem Wolf, ki sem ga spoznal še pred Rendez Vous. Ko vidiš, kako mu ljudje sledijo in jih potegne … To je tako kot Luka Dončić in ekipa. Ko vidiš, da nekdo nekaj dela s srcem in mu vsi sledijo, veš, da gledaš zvezdo. Ko pa gre za e-zvezde, ki jih je ustvarila velika ekipa, te energije ne začutiš.
Helena tudi sodi med tiste prave?
Da. Je pa zanimivo, da Brendi sprva vanjo ni verjel. Bila je specifična pevka in Brendijeve skladbe ji niso ležale. Napisal ji je dve, a ni optimalno zazvenela. Oba sta to čutila in bila je že obupana, ker ni vedela, kako bi prišla do pravih skladb. Takrat je nastopala z nami, s skupino Don Juan. Za 8. marec 1989 sta se nam na turneji pridružila Dudek in Šimek. Helena je sedela v garderobi in mi obupano rekla: »Šimek me bo najavil kot zvezdo, jaz pa nimam svoje skladbe!« In odgovoril sem ji: »Helena, bom jaz poskusil.« Naredil sem skladbo, slogovno drugačno od Brendija, ampak prav tako komercialno. Sledila je še ena, ne čisto prava, tretja pa je bila Adijo, piši mi. Poslala sva jo na Melodije morja in sonca in postala je najina prva uspešnica. Besedilo skladbe, ki sva ga dala delat, je prišlo večer pred snemanjem, a nama ni bilo všeč. Predlagal sem ji, da se umiriva, sedeva in do jutra narediva vsak svoje besedilo. Obe sta bili približno z enako tematiko, a njeno mi je bilo bolj všeč. Skladbo sva posnela z njenim besedilom in osvojila drugo mesto na MMS leta 1990. Zgodba uči naslednje: najti se morata pravi interpret in pravi komponist. Ne more vsak pisati za vsakogar!
»Drugi so delali na podobi, mi pa nismo bili ne lepotci, ne virtuozi, niti velike zvezde. Bili smo štirje fantje, ki si jih lahko ustavil na ulici in se pogovarjal z njimi.«
Ste Heleno spremljali na nastopih?
Pri Adijo, piši mi in Mornarčku smo bili z njo celo na odru, pozneje pa je šla svojo pot. Ko je začela sodelovati z Matjažem Vlašičem, je bilo sicer nenavadno, da sem to izvedel iz medijev, preden mi je povedala. A se nisem vznemirjal, saj sem imel ogromno drugega dela. Helena se je morala kot pevka razvijati in Vlašič je bil idealen, ker je imel tak slog, kot ga je potrebovala. Oddahnil sem si, ker nisem vedel, kako bi nosil to breme ustvarjanja zanjo. Poleg tega takrat nisem bil hiperproduktiven. Idejo za skladbo sem že dobil v minuti, dveh, a da sem jo pripeljal do konca, je trajalo tudi mesec. Brendi je po drugi strani kar stresal komade, imel je skrinjo idej brez dna.
S Heleno sta še vedno prijatelja, kajne?
Tako je. Izstopa, je magična za ljudi, ki jo gledajo povsem drugače. Je vsaj za en razred višje od konkurence. A ona je ogromno delala, da je prišla tja. Heleni kot ženski ni bilo lahko, to je treba še dodati. Kadar je šla na nastope, je morala imeti moško spremstvo, ker so ljudje prostaški in si preveč dovolijo. Tudi mi smo imeli opravka s prostaki, da se razumemo – ko mislijo, da če plačajo vstopnico, si lahko vse dovolijo, da so z vstopnino kupili tudi tebe.
Tako kot Helena ni uspela takoj, tudi uspeh skupine Don Juan kljub Brendijevi karizmi in produktivnosti ni prišel čez noč.
Uspeli smo sedem let po prvem srečanju. Vmes smo bili v različnih zgodbah. Razšli smo se in spet našli. Za nas je bilo treba najti pravo formo. Ko se je ista zasedba sešla leta 1982 pod imenom Beli med, smo imeli zamisli, da bi igrali pop rock, nismo še imeli vizije, kaj bi bilo tisto pravo, čeprav smo delali svoje skladbe, bili na Prisluhnite, izberite. Z Brendijem in Vilijem Bertokom smo šli potem v 12. nasprotje in spet se tam Brendi ni videl, ker to ni bila njegova glasbena usmeritev. Zato je iz te zgodbe hitro izstopil in sem dejansko sam še najdlje ostal tam (tri leta). Svojo energijo je moral izživeti kot glavni avtor, zase.
Katera skladba je bila prva, ki ste jo prepoznali kot uspešnico?
Mandarina, čeprav nisem bil prepričan, da je to to. A smo jo začeli preigravati na zabavah in ljudje so takoj začeli peti zraven. Zgodba Don Juana je dejansko stekla z Mandarino. Našli smo pravo formo.
Ste potem prepoznali naslednje uspešnice?
Da. Ko smo posneli Pod oknom sem stal, smo to vedeli. Ugotovili smo, da ljudje potrebujejo skupino, ki igra ljudsko glasbo, a ne na narodno-zabavni način. Skozi to smo se plasirali kot vaški podokniški bend preprostih fantov. Drugi so delali na podobi, mi pa nismo bili ne lepotci, ne virtuozi, niti velike zvezde. Bili smo štirje fantje, ki si jih lahko ustavil na ulici in se pogovarjal z njimi. Na špilu smo med odmorom šli med občinstvo. Še danes imamo na ta račun po vsej Sloveniji prijatelje. Nismo se imeli za nekaj več, ker nismo bili. Bili smo eni od njih.
To pri Brendiju torej ni bila poza?
Ne. On je tak bil.
Na odru potrebuješ velik ego, kadar si z ljudmi, pa ga moraš potlačiti. Ni lahko.
Citiral bom Jureta Robežnika, ki je sredi sedemdesetih Andreju Šifrerju, ko mu je prinesel material za Zoboblues in ga je prepoznal kot potencial, dal izjemen nasvet: »Poba, zapomni si ljudi, ki jih srečuješ na poti navzgor, ker jih boš srečeval tudi na poti navzdol.« Mi smo to živeli, še preden sem citat prvič slišal. Rekli smo si, da nikoli ne bomo večji od navadnega človeka.
Je bil Brendi zagrenjen, ker ga kritiki niso marali?
Tega ni pokazal navzven. A ker smo bili toliko let družina (skupaj smo bili več kot s partnericami), smo se dobro poznali. Da, trpel je, a je to prenašal z nasmeškom, ki pa ni bil vedno sproščen. Čutila se je bolečina. Če ti toliko polen zmečejo pod noge, ti mora priti do živega. A Brendi jim ni nikoli dal vedeti, da so ga potolkli.
Kako so mu nagajali?
Da niso vrteli skladb iz najbolj obskurnih, banalnih razlogov, na televiziji so zavrnili že plačano predvajanje videospota, ker sem v njem igral Bosanca in jedel burek, pa so rekli, da sem žaljiv.
Kako to, da velik uspeh ni dovolj, da ublaži zagrenjenost?
Z uspehom vedno pridejo tudi udarci, podtikanja. Eni so na to bolje pripravljeni, drugi manj. Eni imajo prevelike ambicije glede na svojo naravno danost, drugi se ne morejo sprijazniti s tem, da nimajo naravne danosti. Ljudje smo različni. Vsekakor mnogi uspešni nosijo fasado nasmejanega, veselega človeka, dejansko pa trpijo za depresijo. Samo spomnite se Robina Williamsa – vse, kar je ustvaril, ga ni zadovoljilo, čeprav je dobival nagrade, bil uspešen. In na koncu je storil samomor. Še en primer je Mariah Carey. Poslušal sem jo z odprtimi usti, pobirala je priznanja, a je bila v depresiji in je na koncu doživela živčni zlom.
Ljudje, ki znajo druge razveseliti, sebe ne znajo. Bi lahko rekli tako?
Morda se preveč razdajajo in premalo delajo na sebi. To se je izrazito kazalo pri Hrušovarju. Ko smo se Don Juani po 17 letih ponovno zbrali za nekaj nastopov, sem pri Brendiju opazil, da je utrujen in nima več tistega žara, da ogromno razmišlja o tem, ali bo nastop uspel – prej o tem nismo razmišljali. On je bil organizator koncertov, vse je bilo na njegovih plečih. Videl sem, kako ga je vrglo iz tira, ker lučkar ni pravilno nastavil luči. Eden od razlogov za njegovo prezgodnjo smrt je, da je premalo skrbel za zdravje in imel preveč na ramenih.
Kako ste vi zadovoljni s prejetimi priznanji?
Sem, ker po tovrstni potrditvi nisem nikoli hrepenel. Funkcioniram drugače. V tistih krogih, kjer delujem, sem dobil dovolj priznanj. Imam priznanje studia Disney za sinhronizacijo Ledenega kraljestva. Imam nagrade s filmskega festivala, z MMS, Zlatega bobna ... Ne potrebujem jih več, pa še teh ne bi pogrešal, čeprav po drugi strani menim, da si vsak, ki dobro dela, zasluži priznanje. Je pa Mojzes (Mojmir Sepe, op. a.) zelo dobro pokomentiral, ko je dobil viktorja za življenjsko delo: »Z nagradami je tako kot s hemeroidi. Prej ali slej jih dobi vsaka rit.« Če nagrade ne dobiš, to še ni razlog, da padeš v depresijo.
