Zaklonišča so namenjena zaščiti ljudi pred vojnimi in drugimi nevarnostmi. Glede na svojo trdnost so po besedah Uprave RS za zaščito in reševanje (URSZR) primerna tudi kot zasilno prebivališče neposredno po potresu, ko se tla še niso umirila.
Praviloma se gradijo kot dvonamenski objekti; v njih se tako pogosto pojavljajo pisarniški in shrambeni prostori, vendar pri tem ne sme biti zmanjšana njihova zaščitna funkcija. Ne glede na to, kdo in na kakšen način koristi zakloniščne prostore, je zakon jasen: ob nevarnosti se morajo v 24 urah pripraviti za prvotni namen – zaklanjanje. V Sloveniji jih sicer gradimo od leta 1973. Po državi jih je skupno 2227 s 346.259 zaklonilnimi mesti, kar pomeni, da bi lahko vanje namestili samo 17 odstotkov Slovencev.
V Ljubljani le 9611 mest
Največ zaklonišč je v večjih krajih, saj se po besedah URSZR praviloma gradijo na urbanih območjih z več kot 10.000 prebivalci. »Obveznost njihove graditve je sicer zavezujoča za zdravstvene, vzgojno-varstvene, rednoizobraževalne ustanove, javne telekomunikacije, nacionalno televizijo in radio, javni potniški promet, pomembno energetsko industrijsko dejavnost za potrebe obrambe in delovanje državnih organov. Za vse preostale objekte v teh naseljih velja ojačitev stropne konstrukcije nad kletjo,« pojasnjuje uprava.
Na območju Mestne občine Ljubljana (MOL) je v upravljanju njihovega oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo 47 javnih zaklonišč s skupno kapaciteto za 9611 ljudi. Tu denimo niso zajeta zaklonišča v osnovnih šolah in zdravstvenih domovih, ki so namenjena uporabnikom storitev v objektih. Pojasnjujejo, da so sicer njihove glavne lastnosti odpornost proti mehanskim, radiacijskim, toplotnim ter kemičnim in biološkim učinkom. Nuditi morajo namreč osnovno zaščito pred nadpritiskom, ruševinami, radioaktivnimi padavinami, požari in učinki kemičnega orožja. Opremljena morajo biti za daljše bivanje.
Vsaj tri litre vode na človeka
MOL pojasni, da je zaklonišče sestavljeno iz tako imenovanega vhodnega hodnika, vhoda z zapornimi vrati, predprostora, bivalnega dela, strojnice, sanitarij, skladiščnega prostora ter zasilnega izhoda s peščenim filtrom. »Vhod v zaklonišče in zasilni izhodi iz zaklonišča morajo biti konstruirani tako, da so vrata za zapiranje vhodne in izhodne odprtine zaščitena pred neposrednim mehanskim, toplotnim in radiacijskim učinkom. Število in minimalno velikost vhodnih odprtin predpisuje pravilnik o normativih za zaklonišča in zaklonilnike,« so povedali. Bivalni prostori se po njihovih informacijah praviloma predvidijo za največ sto oseb in so lahko med seboj ločeni z montažnimi stenami ali paravani iz negorljivega materiala. Zaklonišča morajo biti opremljena tudi z najnujnejšo količino vode za pitje in higienske potrebe. »Zaloge pitne vode v zaklonišču in zaloge vode za higienske potrebe morajo znašati tri litre na dan za osebo. V zaklonišču morajo biti še oprema za bivalne prostore, ki jo sestavljajo sedeži in ležišča, po potrebi tudi mize, stoli, omare, police in drugo. Nujen je tudi komplet gasilske in samoreševalne opreme za reševanje iz zaklonišča,« so povedali na MOL.
Za primere prekinitve električne energije imajo zaklonišča agregate na motorni pogon. Nadomestna razsvetljava pa se lahko napaja z ročnim električnim generatorjem ali s pomožnimi akumulatorskimi svetilkami, ki zagotavljajo najmanj tri ure električne energije iz lastnega akumulatorja.
Tu jih sploh ni
Občin brez zaklonišča je v Sloveniji 92, med njimi so občine Beltinci, Duplek, Komenda, Kranjska Gora, Šoštanj, Šentjernej, Videm, Vojnik … Največ pa jih imajo trboveljska, hrastniška, ljubljanska, celjska, ruška, velenjska, mariborska, murskosoboška in medvoška občina, ki so med skupno 212 slovenskimi občinami edine, ki lahko zagotovijo zaklon več kot polovici svojih občanov.
Po besedah URSZR je treba zaklonišča redno vzdrževati, za to so odgovorni lastniki, vendar v praksi to ni povsem izpolnjeno. Za zagotovitev varnosti in funkcionalnosti zaklonišča mora lastnik ali upravljavec zaklonišča za osnovno zaščito pridobiti potrdilo o primernosti zaklonišča vsakih deset let. To mu lahko izdajo pooblaščene organizacije za tehnični in kontrolni preizkus ter izdajanje potrdil o primernosti zaklonišč, je zapisano v zakonskem določilu.
Obiskali smo zaklonišče
V največji ljubljanski blokovski četrti smo preverjali, v kakšnem stanju so zaklonišča. Od prebivalcev smo izvedeli, da se bolj ali manj uporabljajo za shrambene potrebe in da ta hip, če bi bilo treba, niso primerna za namestitev ljudi v stiski. Bi jih bilo mogoče za ta namen pripraviti v enem dnevu? Bolj težko, »saj ima okoli 30 ljudi tam ogromno krame, vse od ozimnice do gum in smuči ter drugih predmetov, pa tudi vse ostalo bi bilo treba pospraviti in pripraviti postelje, hrano, rezervoarje za vodo«, je povedal gospod, ki nam je razkazal prostore zaklonišča v svojem bloku.
Eno sobo so namenili zbiranju kosovnih odpadkov, v drugi je nametana krama, za katero niti ne vedo, čigava je. »Tako je po večini blokov. Zaklonišča niso izpravna. Ampak saj se nam do zdaj, ko spet pričamo vojni, in to tako blizu nas, ni zdelo vredno razmišljati o tem. Mir se nam je zdel samoumeven. Pa očitno ni. Nisem si mislil, da me bo še kdaj res zanimalo, ali je zaklonišče v našem bloku, predvsem pa, v kakšnem stanju je, zdaj pa …« čustveno pripomni naš sogovornik. Ta hip, ko živimo v miru in gre svetovna ideologija v smeri miroljubnosti, se morda res zdi nesmiselno govoriti o zakloniščih, a dogajanje nedaleč stran nam vendarle daje misliti drugače ...
