Sami ste rekli, da ste živa legenda in ženskoljubec – katera pa je bila tista ženska, ki vas je zaznamovala?
Verjetno babica, mama od moje mame, ki je bila Dolenjka, doma iz Višnje Gore, moja mama pa se je rodila v Ribnici. V razmerah po vojni, ko so bile razmere zelo težke in nismo imeli očeta, je mama morala veliko delati, da smo preživeli. Mi otroci pa smo bili večino časa z babico. Ona me je ogromno stvari naučila in mi jih razložila na svoj način, tako da sem vse razumel. Bila je zanimiva tudi zato, ker je živela do 90. leta, kar je zelo dolgo za tiste čase.
Kako se spominjate mame?
Zanimiva je bila zato, ker je vedela vse, karkoli sem jo vprašal. Že kot mulca me je zanimalo ogromno stvari, od gledališča, filma do glasbe. Moja kariera se je namreč začela v ljubljanski operi, januarja leta 1945, torej še v času vojne, ko še nisem imel niti tri leta. Ker je bil moj oče glasbenik, sem že tako mlad otrok nastopal v operi Madame Butterfly. Rad se pošalim, da se je moja kariera začela na oprsju operne dive Valerije Heybalove, velike svetovne zvezde.
Pa vaše prve ljubezni, kako se jih spomnite?
Sem človek in takšen karakter, ki meni, da je ljubezen osnovna stvar, je pomembna v življenju in je tista, ki to življenje osmisljuje – denar ne more dati smisla, saj ga ne moreš vzeti s seboj, lepa ljubezen pa je s teboj praktično do konca. Pa ne mislim le ljubezni do ženske, treba je imeti rad, zato tudi vedno, ko končam koncert, rečem: pa radi se imejte! To je način, da imamo normalne odnose, da se spoštujemo in imamo radi. V vsak odnos je treba iti s simpatijo in potem vidiš, kaj se razvije. O oboževalkah ne bi govoril, lahko pa povem, da sem včasih dobil po dvesto pisem na dan. Bil sem prvi na tem področju in sem zavzel prostor, ki so ga imeli le tuji, ameriški pevci. Bilo je dosti tega, bilo je res lepo. Čez nekaj mesecev bom star 80 let in ravno zadnjič sem imel lepo prigodo. Peljem se v taksiju in mi taksistka reče: O, Lado, jaz pa sem bila tako zaljubljena v vas pred leti! Rekel sem ji: Zakaj mi tega niste takrat povedali? No, to se mi je zgodilo zdaj, pred kratkim.
Poročili ste se štirikrat.
Res je, in veste zakaj? Ker sem eden redkih poštenih moških, ker ko ne gre več, ne gre. Treba je iti narazen, ker kdo pa ve, da je med milijardami žensk res našel pravo? Predvsem pa gre za to, to je moja osnovna misel: kjer vse ni v redu v odnosu, je treba iti narazen. Pa otroci? Za njih je to bolje, da so le z enim staršem kot z dvema, ki se prepirata. Menim, da je v Sloveniji 80 odstotkov zakonov, ki bi morali iti narazen, saj odnos ne gre. A ker razmišljajo o otrocih, kreditih, hišah in avtomobilih, raje zdržijo. Če se poročiš z nekom z mislijo, da bi ga spremenil, lahko na to kar pozabiš, saj se poročajo odrasli ljudje. Da zakon funkcionira, je pomembno prilagajanje. Vidite, to so izkušnje!
In vedno ste se poročili v drugem mestu.
Prva poroka je bila v Beogradu z Meto Rudolf, takrat je bila študentka pravne fakultete iz Ljubljane, natančneje Marjetica Ana Rudolf, pozneje Rupel, hči narodnega heroja, prvoborca Janka Rudolfa. Spoznala sva se leta 1962 na mladinskem plesu v Stražišču pri Kranju. Ločila sva se leta 1966. Druga poroka je bila v Opatiji z Jeleno Bjeličić. Ko sem leta 1967 dobil vlogo v filmu Isadora, sem ji rekel, da bi se poročila. Moja poročna priča je bila Vanessa Redgrave, takrat že uveljavljena igralka, njena pa režiser filma Karel Reisz. Tretjič sem se poročil z Rusinjo, Nono Skomorovskajo. Spoznal sem jo, ko sem na eni od turnej po Rusiji gostoval v televizijski oddaji, ki jo je vodila. Sicer pa je bila tudi koncertna pianistka. Ko sva bila z Nono že nekaj časa skupaj, sem predlagal, da se poročiva. Kot prednost sem videl, da je vedela, kakšno je življenje s pevcem, saj je tudi sama glasbenica. Poročila sva se v Leningradu okoli leta 1976. Zadnjič sem se leta 1990 poročil z Verico v Ljubljani.
Kako se spomnite zadnje poroke?
V tem četrtem zakonu sem že trideset let. Spomnim se, da sva se poročila na gradu in ko podpišem papir, rečem: hvala, na svidenje. In reče ta, ki je vodil poroko: Pri nas se ne reče na svidenje. Jaz pa odgovorim: jaz lahko, sem že nekajkrat tako rekel (smeh).
Česa so vas ženske v življenju naučile?
Da je treba včasih, predvsem v zakonu, kaj preslišati: skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Ne se spuščati v prepire, ampak raje počakati, da se stvar umiri. Na primer, Grki so imeli običaj, da če se dva skregata, da nadaljujeta šele naslednji dan, ko sta zadevo prespala. Predvsem pa še nekaj: ne jemati stvari, ki se v nekem trenutku zaradi česar koli zgodijo, kot dejstva. Velikokrat so kakšne reakcije partnerja čisto drugačne, kot so v resnici zaradi stvari, ki so se mu zgodile v službi ali s prijatelji ali prijateljicami. Treba je počakati, da se strasti ohladijo, potem pa se pogovarjati. Predvsem je treba biti obziren.
Pa je v vaši glasbeni karieri kakšna ženska na vas naredila prav poseben vtis, da je bila za vas pomembna?
Jaz se nisem nikoli zaljubljal ali imel odnosov s kolegicami pevkami. Ta poklic je lahko čisto v redu, torej pevcev glasbe, ker to, kar se danes dogaja, govorim o ženskah v tem poklicu. Če ženska poje, mora imeti silikonsko ta zadnjo, prsi in usta, to je grozno! Če je nekdo velika zvezda in če je ta pravi, potem je predvsem človek. Jaz večkrat pravim, da je pri nas največja zvezda – na področju bivše Jugoslavije – porno zvezda. Dala se je posneti, potem so ji to kakor ukradli in potem se moški slinijo okoli nje. O imenih nočem govoriti. Spomnim se lepih časov, ko sem se družil z mojimi kolegicami Marjano Deržaj, Majdo Sepe, Tatjana Gros ... To ni le nostalgija, tudi besedila so bila drugačna, dogajanje je bilo drugačno. S tem, kar se dogaja danes, nisem preveč zadovoljen. Na mojih koncertih ljudje želijo slišati pesmi, ki sem jih posnel pred 60 leti. Še eno misel vam bom zaupal: če pevec poje, potem poje besedilo in idejo, glasba je le pomoč. Sicer igraj inštrument! Če človek nekaj izvaja, mora vedeti, za kaj gre. Glasba je le pomoč, da besedilo najde pot do čim več ljudi.
Imate kar precej izkušenj z zakoni, kaj pa je recept, da se je vaš zadnji zakon obdržal, imate kakšen recept?
Veste, tega ne vem. Hvala bogu sem bariton, ker tenorji gredo prej k vragu. Posebej pri nas so tenorji bolj majhni. Rekel sem, da jim gre glas zato hitro k vragu, ker se utrdijo, ko se želijo povzpeti na oprsje sopranistk, ki so običajno večje (smeh). Skratka, treba je živeti normalno, brez posebnih čajčkov in šalov. Ker če bom potem enkrat ostal brez šala, bom ostal brez glasu. Treba je torej normalno živeti, to je vsa skrivnost.
