Dokazov, da je papež Frančišek kljub svojim letom sodoben človek, je veliko. Prisoten je na družbenih omrežjih, v svojih nagovorih komentira aktualno dogajanje ter ostaja kritik današnje družbe potrošništva in brezbrižnosti. Tako je bilo tudi v televizijskem pogovoru, ki ga je vodil Fabio Fazio, znan novinar in komentator. Že napoved, da bo v njegovi oddaji nastopil kar papež, je vzbudila veliko zanimanja. Prvič zato, ker poglavar Katoliške cerkve ne daje intervjujev, drugič zato, ker oddaja ni verska, prav nasprotno. V njej se ob nedeljah vrstijo različni gosti, od glasbenikov do strokovnjakov, od pisateljev do igralcev in komikov ter slavnih tujih gostov, ki pridejo s tem ali onim razlogom v Italijo promovirat svoje dosežke. Fazio se lahko pohvali, da je v zadnjih letih gostil Madonno, Lady Gaga, Ibrahimovića in Peleja. Seznam izjemnih gostov je res dolg, a papež bo, to je zdaj zgodovinska resnica, imel na njem posebno mesto.
Fazio je imel vidno tremo. Vnaprej pripravljena vprašanja je včasih komaj izgovoril in bil v svoji vlogi kot kak ministrant. Papež pa je kot veliki govornik in mislec sproščeno odgovarjal na vprašanja, ne da bi imel pred sabo napisane odgovore. V oddajo se je vključil preko kamer iz svojih prostorov v Vatikanu in ni zares prišel v studio, a tega so danes gledalci zaradi pandemije že navajeni. Posnetek je vseeno deloval kot spontan pogovor v živo.
Vsebina se je usmerila na protislovja sodobnega sveta, ki so slišati kot nerešljiva ovira: ustvarili smo jih ljudje sami, a jih ne znamo preseči, rešiti ali spremeniti. Kako je to mogoče? Kako bi morali ravnati, da bi bilo drugače? Veliko priložnosti za razmislek so ponudili papeževi dragoceni odgovori.
Dogodek sicer ni minil brez burnih odzivov, pozitivnih in negativnih. Zelo glasni so bili po oddaji vsi tisti, ki bi papeža še vedno raje videli v slonokoščenem stolpu, odmaknjenega in spiritualnega, kot duhovnega vodjo, poglobljenega v teološke vsebine. A papež Bergolio pač ni tak. Ljudem želi biti blizu, z njimi v središču dogajanja in jih kot dušni pastir spodbujati k dobremu. Oblika, kako to narediti, je zanj manj pomembna, in tudi znani televizijski šov je najbrž razumel kot priložnost za svoje poslanstvo.
Težava sodobnega sveta je brezbrižnost
Povzemamo nekaj poudarkov iz pogovora. Fazio je papeža najprej vprašal, kako prenaša težo svoje vloge. »Vprašanje je nekoliko pretirano,« je komentiral vprašani. »Če pogledamo, kako se vsak dan borijo številni posamezniki za preživetje, ko ne vedo, ali bo njihova plača zadostovala za preživetje družine, še posebej v času pandemije, potem ne bi bil iskren, če bi trdil, da nosim veliko breme. Delam enako kot številni drugi ljudje in pri tem nisem sam, imam veliko sodelavcev,« je dodal. O migrantski krizi meni, da ta težava še bolj kot druge kaže našo brezbrižnost in delitve. »Na prvem mestu so, žal, še vedno vojne, ljudje pa na drugem.« Opozoril je na vojno v Jemnu, ki traja že skoraj deset let, a rešitve še ni. »Štejeta le vojna in prodaja orožja. Pomislite, da bi lahko z enoletnim izdatkom za izdelavo orožja nahranili in izobraževali vse ljudi na svetu, ki zdaj tega nimajo. A to je v drugem planu, v prvem so vojne vseh oblik, od ideoloških do ekonomskih, ter prodaja orožja.«
To, kar se dogaja z migranti v Sredozemlju, ki je danes največje grobišče v Evropi, je kriminal, je poudaril. Nad tem bi se morali zamisliti. Znano je, da ljudje v Libiji živijo v taboriščih in trpijo v rokah trgovcev z ljudmi. Potem tvegajo, ko prečkajo morje, nazadnje pa so zavrnjeni. Dejstvo je, da bi si morala politika bolje razdeliti odgovornost za te ljudi. Evropska unija bi se o tem morala dogovoriti in preprečiti krivice. Migrante je treba sprejeti, jih voditi, jim omogočiti napredovanje in jih integrirati v družbo. Pomislimo še na to, da številne države potrebujejo nove prebivalce, ki lahko s svojim delom pomagajo.
»Tudi sam si včasih zastavim vprašanje, na katero ne najdem odgovora in zaradi katerega sem včasih vznemirjen: zakaj trpijo otroci? Na to ne najdem odgovora. Verujem v Boga in ga ljubim, saj je moj oče, a tega odgovora ne najdem.«
Tudi uničevanje planeta je kriminal
Papež je opozoril še na en fenomen: čim izvemo za tragedijo, jo pozabimo in postanemo brezbrižni, težave drugih se nas ne dotaknejo. Morali pa bi narediti prav to, se dotakniti, izkusiti težave drugih, kot so to med pandemijo naredili številni zdravstveni delavci, ki so bili v stiku z bolniki. »Če ne spoznamo težav drugih, ne bomo nikoli našli rešitve. Tako se začne kultura brezbrižnosti.«
To velja tudi za uničevanje planeta, na katerem živimo. Znanstveniki opozarjajo, da otrok, ki se rodi danes, morda čez trideset let ne bo več imel sprejemljivih pogojev za življenje. Papež se je spomnil srečanja z ribiči, ki so mu nesrečni opisovali, kako v morju najdejo na tone plastike. V treh letih se je njena količina celo podvojila, so povedali. A ker je morje zanje vir življenja, jo zbirajo in odnašajo na kopno v deponijo. »Tudi odmetavanje plastike v morje je kriminal,« je poudaril Frančišek I., »saj ubija. Skrbeti moramo za naše okolje in tega se moramo čimprej naučiti.«
Rad poslušam glasbo!
Pred kratkim se je v medijih pojavila fotografija papeža, ki je zvečer odhajal iz trgovine s ploščami v središču Rima. Fotograf ga je slučajno ujel, posnetek je pristal v medijih in vzbudil veliko radovednosti. Fazio je previdno vprašal papeža, kakšno glasbo posluša in katere plošče je takrat kupil. Nasmejano in brez zadrege je pojasnil, da so lastniki trgovine že dolga leta njegovi osebni prijatelji. Ker so obnovili trgovino, so ga povabili, naj jo pride pogledat in blagoslovit. Niso računali, da se bo tam znašel tudi fotograf. Torej ni šel nakupovat plošč, čeprav, je povedal, rad posluša glasbo. »Zelo so mi všeč klasiki, a poslušam tudi tango.« Baje je tango kot mladenič tudi plesal, je dodal voditelj. »Porteño (prebivalec Buenos Airesa op. p.), ki ne pleše tanga, ni porteño!« se je nasmejal papež.
V kakšnem svetu živimo …
Današnji svet je poln agresije. Zakaj je tako, so proučevali številni strokovnjaki, je razložil papež, zato si ne bi drznil dodajati svojih stališč. Bi pa želel poudariti, da je skrb vzbujajoče vse večje število samomorov med mladimi. Agresivnost se začne že z opravljanjem in sovražnim govorom, v šoli, družinskem in širšem okolju. »Če komu kaj ne ustreza, naj stopi do te osebe in ji naravnost pove, kaj ga moti,« je svetoval, »pogumno, brez opravljanja. Zavedam se, da to deluje kot moraliziranje, a takšna je pač realnost.« Slabe pojave v družbi bi morali po njegovem zdraviti z vzgojo. Pri tem ne smemo pozabiti na bližino med starši in otroki. Tudi ko otrokom zdrsne, jih morajo starši podpirati in biti njihovi zavezniki. Tak odnos omogoča, da eni in drugi skupaj zorijo, in to je nekaj čudovitega.
Nikoli ne glejmo na druge zviška
Fazio je citiral papeža, ki je na enem od srečanj rekel, da se ima človek pravico čutiti nad drugim samo takrat, ko mu pomaga vstati. Papež je komentiral, da se to, žal, dogaja vsak dan, tudi v delovnih okoljih, kjer se nadrejeni počutijo superiorni nad delavci. Kadar nekomu pomagamo, da se dvigne, je to plemenito dejanje. Pogled na druge zviška pa je nesprejemljiv, saj to pomeni dominacijo.
V nas je veliko slabega, kar dokazujemo vsak dan, je dejal voditelj Fazio in vprašal, ali si katero od dejanj ne zasluži odpuščanja, pred bogom in med ljudmi. Papež je po kratkem razmisleku odgovoril: »Bog nas je ustvaril dobre, a svobodne. In prav zaradi te svobode smo sposobni narediti veliko dobrega, pa tudi veliko slabega. Zaradi svobode lahko naredimo veliko napak. Morda se bo kdo zgražal nad mojimi besedami,« je bil jasen, »a mislim prav to: odpuščanje je temeljna človekova pravica!« Vsi imamo pravico, da nam je odpuščeno, to izhaja iz božje narave. Vsak, ki nas prosi odpuščanja, ima pravico, da mu je odpuščeno. Seveda mora biti za slaba dejanja kaznovan, a hkrati mu morajo biti odpuščena. »To je pomembno, na to ne smemo pozabiti.«
Dialog s slabim je nevaren
Veliko slabega se zgodi zato, ker imamo svobodno izbiro, da spreminjamo pravila, naravo in druge stvari, pa tudi zaradi naših slabosti. »Bog vse to dopušča. Tudi sam si včasih zastavim vprašanje, na katero ne najdem odgovora in zaradi katerega sem včasih vznemirjen: zakaj trpijo otroci? Na to ne najdem odgovora. Verujem v Boga in ga ljubim, saj je moj oče, a tega odgovora ne najdem.« Po kratkem razmisleku je nadaljeval: »Bog je vsemogočen v ljubezni, a sovraštvo in razdor sta v rokah nekoga drugega, ki je na svetu zasejal sovraštvo zaradi nevoščljivosti. Gospod to spoštuje in nas vedno spremlja. Zakaj je pustil umreti svojega sina? To bo za vedno skrivnost, ki je ne bomo razumeli, lahko pa razumemo, da je bog vsemogočen in močan v ljubezni.«
Pri tem je dodal, da se z zlom ne smemo pogovarjati. To je nevarno. Posnemati moramo Jezusa, ki ni nikoli vstopil v dialog s hudičem. Vedno mu je odgovoril le z besedami iz Svetega pisma. To velja za vse skušnjave. »In če se vrnem na trpljenje otrok, najdem en sam odgovor: trpeti moramo skupaj z njimi. O tem je pisal že veliki učitelj Dostojevski.«
V družbi prijateljev
Na osebno vprašanje, ali se kdaj počuti osamljen in ali ima prijatelje, je odgovoril: »Da, imam prijatelje, ki mi pomagajo in me doživljajo kot običajnega človeka. Če je to mogoče, ker sem nekoliko poseben,« je ironično pripomnil. »Imam potrebo po prijateljstvu, zato se nisem preselil v papeški apartma. Moji predhodniki so bili svetniki, jaz pa to nisem in potrebujem človeško bližino, zato stanujem v Domu svete Marte, kjer srečujem veliko oseb in prijateljev. Tako je moje življenje lažje. Imam potrebo po prijateljih. Teh ni veliko, a so pravi.«
Še eno osebno vprašanje: kaj je papež kot otrok želel postati, kako si je predstavljal svojo prihodnost? »Povedal bom nekaj, nad čemer se boste zgrozili. Najprej sem želel postati mesar. Ko sem šel po nakupih z mamo ali babico, sem videl mesarja, ki si je v žep predpasnika tlačil denar, in to se mi je zdelo zanimivo (nasmejano). Kasneje sta me zanimali kemija in medicina. Pripravljal sem se na sprejemni izpit, ko sem zaslišal klic in se vpisal v semenišče.«
Težko je na kratko povzeti vso umirjenost in modrost, ki jo je v pogovoru izžareval papež Frančišek, a pomembno je zabeležiti še njegovo zaključno misel, ki se je nanašala na njegov slog komunikacije, pogosto slikovit in ironičen: »Prosim, ne pozabite na smisel za humor! Ta nam omogoča, da stvari vidimo v njihovi relativnosti in v sebi začutimo veselje. To je zares dober občutek!«
