Začenjam intervju s Slovenko leta 2021. Kako vam to zveni?
V resnici zelo neverjetno.
Kako si tolmačite to, da so vas bralci in bralke Jane in tudi drugih revij ter časopisov naše medijske hiše izbrali za najbolj navdihujočo žensko med cvetoberom izjemnih?
To je res izjemno velika čast. Veliko mi pomeni zato, ker z Inštitutom 8. marec in s svojim delovanjem predstavljamo idejo upanja, solidarnosti, skupnosti. Ljudje so glasovali za to idejo in to pomeni, da nas je veliko. Pomeni, da nam ljudje zaupajo, čeprav smo – kot pravi predsednik vlade – videti kot skupina neumnih otrok, a ljudje vedo, da se borimo za pravo stvar, da smo tukaj zanje. Da ob vseh napadih, ki jih prejme vsak kritični glas, ljudje stopijo za nas – to je zame sporočilo, da nisem sama. Problematično se mi zdi, da se pogosto delamo pogumne, češ da nas pritiski ne prizadenejo, da grde besede in komentarji na Twitterju o tem, da si mentalno bolan in grd, ne bolijo – po vsem tem je tak poklon, kot sem ga doživela nocoj, nekaj, kar mi bo marsikdaj v uteho.
Kako ste v prvo vrsto slišali gromek aplavz, ki se je razlegel ob vašem imenu?
Slišala sem predvsem svoje, saj poznam glas vsakega od njih. Vedela sem, kdaj se med prireditvijo smejijo, vedela sem, kdaj vedo, da je meni neprijetno – točno sem vedela, kje so. V Ameriki sem se pogosto počutila osamljena, ker sem pogosto kritična do tega, o čemer nas tam učijo, a sem še posebej tam spoznala, kako pomembno je, da imam te svoje prijatelje in to svojo skupino. Danes sem vedela, da karkoli že bo, oni stojijo za mano, so tukaj zaradi mene in so ponosni name – in to je v tem svetu redko.
Kaj vam je najprej šinilo skozi misli, ko ste šli proti odru?
O f…, upam, da je z mojim krilom vse v redu, in potem, da ne bi spustila tega kipca iz rok ter se spotaknila. (smeh) Nisem si mislila, da je tale kipec Slovenke leta tako težak.
Ste dobili občutek, da se vam je nocoj življenje še malo bolj obrnilo na glavo?
Ja, zagotovo. Prvi razlog je ta, da zaradi potovanja nisem nič spala in vse doživljam kot v nekem transu. Drugi razlog pa tiči predvsem v tem, da je zelo lepo, ko se ti zgodi nekaj lepega, in ta nagrada je zame prav to. V resnici sem zelo počaščena, ogromno pa mi je pomenilo, da sta bila tukaj z mano tudi babi in dedi iz Maribora, ker sta zelo moja in posebna človeka. V zadnjih časih to, da smo lahko skupaj, ni bilo samoumevno, danes pa sta vse videla in doživela skupaj z mano – to je bilo zame res dragoceno. Na koncu, ko sta se poslovila, sta mi dala nekaj evrov, da v štajerski maniri počastim célo svojo ekipo. (smeh)
V zadnjih mesecih pa niste živeli samo v rožicah, temveč ste bili deležni precej napadov. Kako na tako pozitivno, zdravorazumsko in analitično osebo vplivajo komentarji s spleta?
Najbolj me prizadenejo komentarji tistih ljudi, ki naj bi bili »naši«. Komentarji tistih, ki sem jih imela za zaveznike, pa se potem v neki točki izkaže, da to morda niso povsem. To najbolj boli. Sploh v teh časih pred volitvami, ko je še toliko pomembneje, da smo povezani, si moramo prizadevati, da gremo onkraj majhnih razlik in narcisizmov.
To, da sem se za nekatere od napadov odločila vložiti tožbo na sodišču, pa je kriva distanca – da sem v New Yorku, kjer imam tudi izjemne ljudi na svoji strani. Ti mi dajejo perspektivo ter vedno znova povedo, da je to, kar delamo, prav, pomembno in dragoceno. V Ameriki sem se tudi naučila, kako strašansko pomembno je, da govorimo o tem, kar čutimo in kar se nam zgodi. Medtem ko sem se prej vedno pretvarjala, da mi ni mar, sem v New Yorku ugotovila, da mi je in da je o tem pomembno govoriti. Če o tem ne govorimo, se bodo napadi nadaljevali.
Celoten intervju najdete v aktualni številki revije Jana.
