Novice Svet24

Z dvomljivo vsebino se nas sreča dobra polovica
Po podatkih Statističnega urada je v prvem četrtletju lanskega leta spletne novice, časopise ali revije bralo 66 odstotkov mladih. 91 odstotkov jih je uporabljalo družbena omrežja, med ljudmi, starimi od 16 do 74 let, je bilo takšnih 64 odstotkov. Z neresnično ali dvomljivo informacijo ali vsebino se je na novičarskih spletnih straneh ali družbenih omrežjih srečalo 58 odstotkov ljudi, samo med mladimi skoraj 70 odstotkov. 

V poplavi teh se nekateri že utapljajo, maske padajo. Predvsem v lažnih novicah se utaplja resnica. Družbena omrežja ne poznajo meja, predvsem jih ne poznajo nekateri, ki lahkoverno delijo tudi zelo prozorne lažne informacije. Kaj je razlog za to in komu je v interesu, da načrtno širi informacije, ki so včasih zelo očitno lažne? V svetu družbenih omrežij so znani »fact checkerji« – tisti, ki preverjajo dejstva. Kaj je njihov namen in kdo stoji za njimi?

Ko govorimo o tako imenovanih fact checkerjih ali preverjevalcih dejstev, strokovnjak za Facebook in druga družbena omrežja Zoran Leban Trojar, magister znanosti z bogatimi izkušnjami pri vodenju podjetij, marketingu in oglaševanju, pravi, da ne more mimo širšega pomena medijev. Njihova zgodovina in hiter razvoj spleta ter družbenih omrežij sta stopnici, ki sta pripeljali do razmaha lažnih novic. Preverjevalcev dejstev namreč brez lažnih ali domnevno lažnih novic ne bi bilo.

»V Slovenji zakonodaja predvideva, da mora imeti vsaka organizacija ali posameznik, ki želi postati medij, odgovornega urednika. Že naziv pove, da je odgovoren za vsebino. Dokler ni bilo spleta, je bila družbena vloga medijev jasna, enako njihova odgovornost do posameznika in javnosti. Zakonodaja ščiti posameznika, ki ima možnost tožbe ali popravkov. Do pojava spleta in družbenih omrežij – predvsem do epidemije – morda kot družba nismo razmišljali o odgovornosti medijev do javnosti na splošno,« pojasnjuje Leban Trojar.

Ob tem dodaja, da že od nekdaj obstajajo tudi zaupanja nevredni in rumeni mediji. Ti, ne glede na to, da so imeli urednike, poročajo o informacijah, ki niso nujno resnične ali so napihnjene, da privabljajo bralce.

Splet je v ospredje postavil boj za vidnost in povzročil boj klasičnih medijev za preživetje v poplavi brezplačnih spletnih novic. Žal večina v tem boju ni našla druge strategije kot prilagoditev z bombastičnimi naslovi in vsebinami, ki so pritegnili pozornost.

»V vsem tem se je tudi potreba ali želja, da bi mediji stvari preverjali, precej zmanjšala. Instantne objave, ki jih zahteva splet, so v nasprotju z včasih dolgimi postopki preverjanja dejstev, nižanje prihodkov medijev je zmanjšalo tudi razpoložljiva sredstva, oklestilo novinarske ekipe in znižalo kakovost dela. To je postalo tako zelo pereče ob ameriških volitvah, na katerih je zmagal Donald Trump. Epidemija je nato vse še dodatno poslabšala,« dodaja Leban Trojar.

Za nekatere samoumevno

Novi Tednik

Preverjanje dejstev je za verodostojne medije samoumevno oziroma bi moralo biti. Pri Facebooku je to nekoliko drugače. »Facebook je bil kot največji predstavnik družbenih omrežij zaradi pritiska javnosti in politike prisiljen vzpostaviti mrežo tako imenovanih preverjevalcev dejstev. A moramo vedeti, da Facebook v glavnem nima lastnih zaposlenih, ki informacije preverjajo, ampak sodeluje z zunanjimi organizacijami. Ker nima lastnih vsebin, zanje ni odgovoren, zato se na domnevno lažno novico odzove izključno na podlagi prijave, torej potem, ko je že objavljena in se je nekdo odločil, da jo prijavi. Naj še enkrat poudarim, da Facebook umakne vsebino, če ni v skladu z njegovimi pravili in če je prijavljena. Lahko ji tudi zmanjša vidnost, a to preverja algoritem. Lažni novici, če je prijavljena, le zmanjša vidnost, dokler preverjevalci ne povedo svojega mnenja. Je torej preprečevanje širjenja lažnih novic v nasprotju s Facebookovimi pravili?« se retorično sprašuje sogovornik.

Kdo širi lažne informacije?

Zunaj Facebooka organi avtorjev lažnih novic ne preganjajo po uradni dolžnosti, preganjajo jih samo, če je informacija v škodo posameznika ali če gre za javno nevarnost, kar je redko, še meni Leben Trojar. Hkrati omenja, da preverjevalci dejstev na Facebooku ne prispevajo veliko k preprečevanju širjenja lažnih novic:

»Veliko je uporabnikov, ki želijo nekaj verjeti, drugim je v bistvu vseeno, le redki imajo znanje, kako neko novico sploh preveriti. Preverjevalci se ne ukvarjajo le z vrhom ledene gore, ampak z vrhom vrha,« dodaja sogovornik. Zanimivo je, da Facebook nima jasno zapisanih pravil, kako zunanje organizacije, s katerimi sodeluje, preverjajo domnevno lažne novice, dodaja Trojar. »Te organizacije naj bi ugotavljale sled novic, od kod so prišle. Kako preverjajo zapisane stvari, uradno ne vemo,« dodaja.

Pri tem ne verjame, da se ljudje ukvarjajo s tistimi, ki preverjajo dejstva na Facebooku. »Bolj imam občutek, da ljudi to sploh ne zanima. Na eni strani Facebook morda ne želi, da bi zmanjšal število objav, morda mu je vseeno, ali je novica lažna ali ne. Sam torej tega ne preverja, ampak najema druge. In temu naj bi ljudje zaupali. Kadar sumim, da informacija ni prava, preverim stvari. Včasih je to preprosto. Zgodilo se je, da so posamezniku pripisali izjavo. Ko sem preveril, sem ugotovil, da ta oseba tega, kar so ji pripisali, ni izrekla. To torej počnejo preverjevalci dejstev. Lahko pokličejo koga, ampak dvomim, da jim vedno uspe ...« je jasen Trojar.

Več kot očitno so družbena omrežja pokazala, da nekateri ljudje želijo, da se pojavljajo lažne informacije in da jih sproti ustvarjajo. Leban Trojar temu pritrjuje in pravi, da je to kristalno jasno: »Morda se kdo počuti ogroženo ali ima drug namen, da tako nekritično podaja informacije. S tem potrjuje svoj položaj v skupini, družbi, svoja prepričanja. Če se vrnem h klasičnim medijem: ti so že od nekdaj vedno v nasprotju s politiki. Nekatere informacije pa morajo biti po zakonodaji javno dostopne. Nekatere želje, slabi nameni, korupcija obstajajo že od nekdaj kot del človeštva. Vse to se stopnjuje od obdobja predsednikovanja Donalda Trumpa. Bolj ko ljudje zaupajo vsemu, kar vidijo in preberejo, lažje so vodljivi. Prostor za posploševanje je odprtejši. Trump je govoril o alternativnem dejstvu, alternativni resnici. Dejstvo je samo eno! In ko ga postavimo pod vprašaj, se pojavi nevaren vzorčni primer.«

Vloga medijev

Sogovornik poudarja, da je treba za razumevanje problematike poznati zgodovino medijev na splošno. »Mediji so nastajali, da so lastniki z njimi zaslužili. Vsako družbeno omrežje ponuja osnovo oziroma platformo za odnos med ljudmi, njihov cilj je, da čim več ljudi uporablja omrežje, ker želi uporabnike 'prodati' oglaševalcem. Medij je v osnovi vsak možen nosilec informacije – od žice do telegrafa, telefona, spleta, kjer govorimo o tistih, ki organizirano predajajo informacije do medijev, ki ponujajo uredniško izbrano vsebino za uporabnike, bralce, poslušalce ali gledalce. Tudi klasični mediji ne bi mogli v zgodovini preživeti, če ne bi svojih uporabnikov, občinstva, ponudili oglaševalcem.«

Leban Trojar kot medije omenja tudi plakate. »Postavljeni so, da pritegnejo pozornost mimoidočih. In v tem smislu, kot sem zdaj omenil, so tudi družbena omrežja mediji, ki ne ponujajo lastne vsebine. To vsebino prispevajo uporabniki, družbena omrežja dopuščajo oziroma celo potrebujejo delitev klasičnih medijskih vsebin v obliki spletnih povezav,« še dodaja Trojar.

Dober poznavalec Facebooka dodaja, da se večina ljudi sploh ne sprašuje, kaj bo vse to prineslo, ampak so preprosto zadovoljni s tem stanjem. »Dokler to potrjuje vlogo nekoga v družbi in njegovo socialno stanje, se posameznik počuti manj ogroženo. Lažne novice in teorije zarote so vedno obstajale, v zadnjem času se je samo zelo povečal možen prostor za razširjanje in uporabo ter posploševanje.« Zaključil je s tem, da gre družba proti obdobju novega primitivizma ali vstopa v novo barbarsko dobo, kjer bo vse možno, kjer bodo ljudje verjeli nemogočim stvarem bolj kot dokazom.