»Število medvedov v Sloveniji narašča že vsa leta, v zadnjih letih pa še hitreje. V Sloveniji jih je po ocenah strokovnjakov že več kot tisoč. Spomladi, ko bodo iz brlogov prišle medvedke, ki so polegle mladiče to zimo, jih bo še več. Zato se medved širi na območja, kjer ga v preteklosti ni bilo,« pove Peter Krma s postojnske enote Zavoda za gozdove Slovenije. »Deloma se je približal tudi človekovim bivališčem. Začel se je namreč pojavljati tudi v delih Slovenije, kjer je manj gozda in prevladuje bolj razdrobljena krajina. Tam pa se ljudje v splošnem manj strpno odzivajo nanj kot tam, kjer je bil prisoten od nekdaj. Vse pogosteje se pojavlja proti vzhodnemu delu Slovenije. Novo območje si najprej iščejo mlajše živali, ki so zaradi neizkušenosti manj previdne. Prav to je lahko razlog, da se bolj približujejo ljudem oziroma se jih opaža pogosteje.«
Slej ko prej bo v večjem delu Slovenije
»Ob takem naraščanju števila medvedov bodo ti slej kot prej prisotni v večjem delu Slovenije. Notranjska ob Kočevski pa že od nekdaj velja za deželo medveda, kjer je razširjen praktično po celotnem območju, s tem da ga je zdaj precej več kot v preteklosti.« Srečanj ljudi z medvedom bo torej vse več. »Seveda se posledično povečuje verjetnost srečanja z njim, prav tako približevanja medveda človekovim prebivališčem in zahajanja v poseljena naselja. Za slednje je razlog tudi dostopnost hrane. Vse pogosteje si namreč medvedi iščejo hrano v kompostnikih, smetnjakih ali pa na sadnem drevju neposredno ob hišah.«
Milejših zim ne prespijo!
In kako da na medveda naletimo tudi sredi zime? »Prepričanje, da medvedi zimo prespijo, je res zgolj mit. V nasprotju s pravimi hibernatorji se medvedom telesna temperatura zniža le za nekaj stopinj. Zaradi tega se lahko pozimi med obdobji višjih temperatur ali zunanjih motenj hitro prebudijo. Ob vse milejših zimah je medvedov, ki si tudi pozimi iščejo hrano, več. Seveda je to zopet povezano tudi s številčnostjo. Več ko je medvedov, več je takih, ki so na prostem vse leto.«
Napadov vseeno ni veliko
»V Sloveniji je fizičnih napadov medvedov na človeka malo, približno dva na leto. Lažnih napadov, ko želi medved samo prestrašiti ali odvrniti človeka, pa je nekoliko več, a tudi teh ni veliko. Kot zanimivost velja poudariti, da če se medved dvigne na zadnje noge, to ne pomeni, da nas želi napasti. Medved vidi slabo, zato si skuša z dvigom na zadnje noge izboljšati pregled nad okolico. V nedavnem napadu v okolici Postojne pa je šlo za splet nesrečnih okoliščin.«
Klopa se lahko bojimo bolj
Nas mora biti strah? »Vedno pravim, da se je v gozdu treba bati klopa bolj kot medveda. Medved je lahko nevaren, če ga presenetimo na zelo kratki razdalji in se nima kam umakniti. Najpogosteje pa, ko skuša medvedka zaščititi mladiče. Zagotovo je najnevarneje, če se znajdemo med medvedko in njenimi mladiči. Zelo nevaren za človeka je lahko tudi spuščen pes, ki z laježem izzove medveda, da se ta zapodi vanj. Prestrašen pes se nato vrne k lastniku in s tem k njemu privede še medveda. Najpomembneje je, da imamo pse na povodcih, saj lahko tako precej zmanjšamo možnost konfliktov z medvedi. V gozdu ves čas opozarjajmo nase z glasno hojo, in če nas je več, se pogovarjajmo. Gibajmo se po gozdnih cestah in bolj obljudenih območjih. V naravo ne mečimo ostankov hrane, saj s tem medveda navajamo na človeški vonj in to, da mu bo hrana na razpolago ob človekovi bližini.«
Morali se bomo navaditi sobivanja z medvedom
Mag. Darko Veternik, vodja lovišča s posebnim namenom Kozorog Kamnik pod okriljem Zavoda za gozdove Slovenije pravi, da »Naše lovišče pokriva območje Kamniško-Savinjskih Alp, vse do Logarske doline. V zadnjem desetletju opažamo, da so se medvedi zelo razmnožili in začeli iskati prostor, kjer jih doslej ni bilo. Pred desetletjem smo na območju Kamniško-Savinjskih Alp videli le kakšnega posameznega medveda. Zdaj že vsako leto na tem območju videvamo od dva do tri. Doslej smo jih srečali na območju Krvavca, Velike planine, Kamniškega vrha, Menine planine in Logarske doline. Medveda smo velikokrat videli tudi na kameri ali našli njegove sledi v snegu ali blatu. Kmalu torej lahko pričakujemo stalno prisotnost medvedov na tem območju. S tem bo več srečanj medveda z ljudmi in verjetno več napadov, če bodo med rekreacijo v gozdu naleteli na medvedko z mladiči. Zadnja leta opažamo, da gre medved vse pogosteje na območja, ki so zaradi rekreacije zelo obljudena. Najboljša rešitev je čim hitrejši umik pred njim, zelo napačno pa je vpitje, metanje kamenja in podobno strašenje. Medved je hitrejši od nas, in če ga vznemirimo ali izzovemo, nas bo med tekom ujel. Moj nasvet je, da naj ljudje v gozdu hodijo po markiranih poteh, ker se medved od njih odmakne. Do konfliktnih situacij bo najverjetneje prišlo, če ga bomo presenetili tam, kamor se je umaknil pred ljudmi. Tudi za tiste, ki živijo na robu gozda, velja, naj ne puščajo hrane na vrtu, saj jih s tem privabljajo v naselja. V bližnji prihodnosti se bomo morali navaditi sobivanja medveda s človekom. Če bomo pravični do narave in živih bitij v njej, je velika verjetnost, da konfliktov ne bo.«
