Zdaj že tri leta živite na Jesenicah, otroštvo pa ste preživeli v Beogradu.
Rojena sem v Beogradu, oče je bil Srb in mama Slovenka. Mama je ena od devetih otrok, vsi so ostali v Sloveniji, razen moje mame, ki je odšla v Beograd, in ene sestre, ki se je poročila v Zagreb. Mama je seveda odšla za očetom v Beograd, tako je bilo v tistih časih, da je šla ženska za moškim. Mama se je pozneje ločila in se zaljubila v študenta medicine, štipendirala ga je vojska in mu nato dala tudi stanovanje v Mostah v Ljubljani in tako smo se leta 1966 preselili v Ljubljano.
Kako se spominjate otroštva v Beogradu?
Odraščala sem v središču Beograda, imela sem svojo družbo. Veliko smo se igrali, seveda ni bilo telefonov, nismo imeli veliko igrač, bili smo precej zunaj, se igrali z žogo in hula hop obročem, med dvema ognjema in podobno. Vedeti morate, da smo otroci takrat imeli dve ali tri svoje igrače in je bilo biti v stanovanju enostavno dolgočasno. Pod blokom smo imeli dvorišče in park čez cesto, a se spomnim, da sem zelo rada šla v Slovenijo in uživala pri tetah in stricih, kot sem omenila, jih je bilo kar 8, imela sem tudi veliko bratrancev in sestričen. Mesec in pol sem kar krožila, od Zagreba do Trbovelj in do Hrastnika. Živeli so v manjših mestih in vaseh, imeli so vrtove ter živali, tam sem se tudi naučila voziti kolo, saj mi ga moji straši niso mogli kupiti, ker ni bilo dovolj denarja. Najbolj se spomnim bivanja pri stricu v Poljanah nad Škofjo Loko, tudi tam sem imela prijatelje in še danes imava z bratom tam vikend. V Beogradu namreč nisem marala biti poleti, poleg tega, da so vsi nekam odšli, je bilo grozno vroče, tako kot so zadnja leta poletja pri nas. Že takrat sem imela rada Slovenijo in sem tukaj poleti počakala mamo, ki je prišla v svojo domovino na dopust in potem sva skupaj odšli v Srbijo.
Je bila selitev v Ljubljano stresna za vas?
Niti ne, saj sem bila že tako veliko v Sloveniji. S šolo nisem imela večjih težav, saj sem razumela slovenščino. Imela sem dobrega profesorja slovenščine, ki si je vzel čas in mi nudil ure slovenščine tudi po šoli, poleg tega sem morala prebrati kup knjig, za vso osnovno šolo. Nagajala mi je predvsem dvojina, saj srbščina tega nima, a mi je profesor rekel, da to moram obvladati, saj sem želela postati vzgojiteljica. Na koncu sem spise pisala 4 ali 5, dobro sem osvojila slovenščino.
Takrat ste bili že najstnica, to je čas velikih prijateljstev, prvih ljubezni.
Imela sem prijatelje, prve simpatije, zato se je bilo težko preseliti. Bila sem pa premlada, da bi me mama pustila tam. A ko si mlad, veliko lažje skleneš prijateljstva kot pozneje. Imela sem 15 let, ko smo se preselili in sem začela obiskovati vzgojiteljsko šolo. Matematika mi ni šla preveč dobro in sem iskala nekaj, kjer je ni bilo preveč. Sicer pa sem kot vzgojiteljica delala le eno leto. Spomnim se še, da smo bili zelo brez denarja, da sem imela le nekaj kosov oblačil, ves denar smo dali v opremo stanovanja, pralni stroj, avtomobil. Mamin novi mož ni imel seveda ničesar, bil je še študent in je bilo treba čisto vse kupiti, kot vojaški zdravnik pa je dobil stanovanje. S te strani sem kot mlada punca zelo občutila revščino, a je trajalo le nekaj let, potem pa je bilo občutno bolje. Spomnim se, da sem kmalu zatem imela svojega prvega fanta, znanega glasbenika Bora Gostišo, pevca Belih vran in hodila z njim na koncerte in spoznavala ljudi iz sveta glasbe in televizije. Ko sem bila stara 18 let, sem tako odprla svoj prvi račun na banki in sama začela služiti kot statistka.
Zanimal pa vas je tudi balet?
To je bilo še v Beogradu, obiskovala sem ga tri leta in to mi je pozneje pri moji manekenski karieri zelo pomagalo, saj sem se znala postaviti za fotografiranje. Pozneje, ko sem imela manekenske tečaje, sem staršem svetovala, naj dekleta vpišejo na ples za vsaj eno leto, da dobijo ženstvenost, milino. Sicer so bile čisto trde, hodile so tako kot moški, trdo in ostro.
Kako ste stopili v svet mode?
Ko sem že delala kot statistka, nastopila sem v dveh ali treh filmih in gibala sem se v bolj umetniški družbi. Opazil me je znani fotograf Stane Jerko, saj sem šla z Borom Gostišo, mojim takratnim fantom na fotografiranje, ki je fotografije potreboval kot pevec. In tako se je začelo, spoznala sem še Tofa, pa novinarja Lucuja in oba sta mi rekla, da naj se prijavim za manekenko, ravno takrat so se začeli prvi tečaji manekenstva pri nas, vodila jih je Zorica Pesek kot prva v Jugoslaviji. Do takrat ni bilo tečajev, manekenke so hodile po pisti kot po cesti. Prav z manekenstvom pa sem se začela ukvarjati šele pri 21 letih, pozno, sploh za današnja merila. Danes dekleta začenjajo s 14 leti. No, tako sem nastopila na modni reviji na Januarskem sejmu. Organizatorji izbora za miss Jugoslavije so prišli iz Beograd iskat dekleta v Ljubljano na naš teden mode, ker dekleta, ki so se prijavila, niso bila primerna oz. je bil odziv slab. Takrat smo imeli šest republik in iz vsake je morala biti predstavnica. Jaz sem bila miss Slovenije leta 1972 in druga v Jugoslaviji. In tako je krenilo in se zelo hitro razvilo, kmalu sem morala pustiti službo, saj snemanja in slikanja potekajo čez dan. Potovala sem po vsej Jugoslaviji, bila sem tudi v Milanu in Rimu, kjer sem imela poznanstva in so me predstavili tamkajšnjim agencijam. V tistih časih je bilo dobro imeti poznanstva, saj ni bilo interneta in nisi izvedel za agencije kar tako, moral si koga poznati.
"Jaz nikoli nisem imela težav s sprejemanjem staranja, nisem bila nečimrna, saj sem vedno živela bolj počasi."
Kako se spominjate tega obdobja, sedemdesetih let? Takrat se je spremenil svet, postal je sproščen in drugačen.
To je bilo zame najlepše obdobje, bil je čas blaginje po krizi v 60. letih. Službe ni bilo problem dobiti, veliko smo potovali, bila sem v Ameriki, na Jamajki, vsepovsod – vse to, ko lahko potuješ, ti širi obzorja. To so bila zelo pestra in krasna leta. Veliko smo se družili, se zabavali, bil je čas svobode, ženske smo odvrgle modrce. To je bil neverjeten preskok v mišljenju v samo štirih letih, bila je neka svoboda, z jugoslovanskim potnim listom smo lahko potovali povsod, ne kot Rusi in Kitajci, ki niso smeli iz svoje države. Bilo je malo revnih in malo bogatih, večina nas je bila v neki zlati sredini, ne tako kot danes, ko smo priča velikemu razslojevanju. Imeli smo socialistične honorarje, a smo imeli dovolj denarja za stanovanje, da smo se oblekli in tudi potovali. Zdaj pa živimo z minimalnimi pokojninami.
Še imate stike z ljudmi iz svojega otroštva in mladosti?
S številnimi smo vzpostavili stik po vojni, ko se je pojavil Facebook. Bili smo res prijatelji, držali smo skupaj in si pomagali pri iskanju dela in prenočišč. Zdaj je v svetu manekenstva drugače, pred leti so me povabili na Fashion Week in sem videla, kako so se vsi po reviji razšli. Mi pa smo vedno ostali skupaj, po snemanjih in revijah smo odšli kaj pojest, pa v diskoteke in tako smo ostali povezani 50 let, še vedno se videvamo in se obiskujemo, jaz njih v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, one mene zdaj na Jesenicah. Naj povem, da sem aktivno delala nekje do 55. leta, zelo dolgo, tudi v Avstriji, kjer so želeli tudi zrele ženske. V svoji karieri sem naredila okrog sedemdeset oglasov za televizijo in za na stotine revij. Včasih tudi po več na dan. Spomnim se, da sem gledala televizijo in sem bila v vsaj treh aktualnih reklamah. Moja mama se je vedno šalila, da sem samo še jaz na televiziji (smeh).
Radi so delali z mano, saj z mano bilo težav. Ljudje morda ne vedo: v sebi moraš imeti nekaj, da lahko nastopaš brez treme, da veš, kaj narediti in kako se obrniti. Spomnim se še, da sem vedno, ko sem bila v tujini, kupovala tuje modne revije in gledala, kaj počnejo v tujini.
Potem ste postali mama, je to kaj vplivalo na vaše manekensko delo?
Mislila sem, da bo z manekenstvom konec, ko bom rodila, stara sem bila 28 let. Delala sem do četrtega meseca nosečnosti. No, že mesec dni po porodu so me klicali z Lisce, delala sem z njimi, pa z Muro in Rašico, to so bile takrat naše znamke. Povedala sem jim, da sem debela, imela sem kakšnih 13 kilogramov preveč. Rekli so, da je to super, da imam malo oblin in večje prsi, sicer pa sem vedno imela večje prsi od visokih manekenk in zato so me vedno povabili za predstavitev kopalk in spodnjega perila. Spomnim se, da so visoke manekenke imele tudi večjo številko nog, na sejmih pa so imeli čevlje do številke 37 in ni mogla vsaka nastopiti. Vse se mi je poklopilo, čeprav sem bila že takrat nizka za manekenko, imam 172 centimetrov. Visoka moda v Italiji in Franciji pa je že takrat zahtevala 180 centimetrov. Zato pa sem se veliko fotografirala, ker sem bila fotogenična. V Avstriji pa to ni bilo pomembno, tam so že takrat imeli tudi nižje manekenke, tudi za močnejše in starejše, saj so menili, da za modo največ zapravijo malo starejše ženske, mlade si takšnih kosov in znamk niti ne morejo privoščiti.
Kako pa je vaša mama sprejela dejstvo, da ste pustili službo in se posvetili manekenstvu?
Držala se je za glavo, a jaz sem ji rekla, da ni težav, saj takrat ni bilo problema dobiti službe, medtem ko je danes težavno dobiti službo. Pozneje sem imela nekaj služb, delala sem na Smučarski zvezi Slovenije, bila sem zaposlena v predstavništvu Mure, v butikih, kot tajnica v podjetju, na televiziji sem delala dve leti modno oddajo v 90. letih in deset let po letu 2000. Poleg tečajev za manekenke sem tudi organizirala modne revije in tečaje manekenstva. Čeprav se nikoli nisem vrnila v poklic vzgojiteljice, sem dobro prišla skozi. Bilo pa je naporno, imela sem še majhnega otroka in moja mama mi ni mogla veliko pomagati, saj je še hodila v službo in tudi sama je nato pri 41 letih v drugem zakonu rodila otroka. A je šlo, ko si mlad, imaš več energije.
Zdite se mirni in zadovoljni.
Zelo, življenje se mi je lepo izteklo in večjih težav nisem imela. Največji udarec je bila ločitev od moža. A se pobereš in delaš naprej.
A ste našli ljubezen.
Imela sem nekaj krajših zvez, vsi so se mi zdeli že poročeni ali pa nezreli. Do Marka, s katerim sva zdaj že deset let skupaj, od tega živiva tri leta skupaj. Sin nima otrok, medtem ko imata Markova otroka otroke in ju včasih popazim.
Kako pa sprejemate staranje?
Vedno rečem, še dobro, da se staramo počasi. Jaz nikoli nisem imela težav s sprejemanjem staranja, nisem bila nečimrna, saj sem vedno živela bolj počasi. Imela sem srečo, da sem bila do 55. leta videti, kot da jih imam 35, šele z meno so se pojavile gube in povešenost. Ljudje se različno staramo, nekateri ostanejo isti, nekateri pa se popolnoma spremenijo. Nikoli nisem pretirano skrbela zase, nikoli se nisem popravljala in podobno, čeprav me zdaj mika, da bi si popravila veke. Drugo me ne moti, tako pač je. Poskusila sem z dietami, a niso obrodile sadov, ko so v igri hormoni. Pred tem nisem nikoli niti pomislila na dieto in nikoli nisem pazila, kaj jem. Edino, kar sem vedno pazila, je, da nisem nikoli odšla spat z ličili. Lahko pa rečem, da sem izpolnila svoje sanje, delala sem to, kar me je veselilo. Imela sem lepo življenje in za nič mi ni žal.
